Jedro

Element predvidljivosti je treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz sfere poslovanja mandatarja, ki je v konkretnem primeru banka, torej profesionalna oseba, ki opravlja dejavnost z namenom pridobivanja dobička. Med poslovna notranja tveganja sodijo vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja oziroma dejavnosti, ki jih banka opravlja. Posledice teh tveganj nosi banka, četudi nastopa negativnih posledic ne more vedno preprečiti. Pri profesionalnih osebah je namreč krog notranjih tveganj širši kot sicer, ker je tveganje ekonomska kategorija, ki je premo sorazmeren pričakovanemu dobičku, zato naj nosi tveganje stranka, ki s poslovanjem, iz katerega izvira tveganje, pridobiva dobiček. Tisti, ki profesionalno opravlja dejavnost, je dolžan predvideti tveganja, zato jih tudi lažje obvlada. Obvladati tveganje pa ne pomeni zgolj in vedno neposredno preprečiti nastop negativnih posledic, temveč jih preprečiti tudi z ustreznimi drugimi pristopi, na primer z raznimi oblikami porazdelitve tveganj.

Ček se izda zaradi plačila in v tem smislu pomeni izpolnitev obveznosti dolžnika iz temeljnega razmerja. Ne izda pa se namesto plačila. Ček namreč ni popolnoma abstrakten vrednostni papir, temveč je povezan s temeljnim razmerjem, ki je bil podlaga za njegovo izdajo. Če plačilo s čekom iz razlogov, ki niso na strani imetnika čeka, ne uspe, dolžnik iz temeljnega razmerja ni prost odgovornosti izpolniti svojo obveznost plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9689/2013 z dne 24. 1. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača nadaljnje pravdne stroške v višini 1.892,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka kot mandatar odškodninsko odgovorna za škodo nastalo tožeči stranki zaradi neunovčenja čeka, ki je bil med prevozom do korespondenčne banke v Italiji ukraden. Kot ključne razloge za odločitev je sodišče navedlo, da tožena stranka ni ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo, saj spornega čeka ni pošiljala kot gotovino in vrednostni papir, pri čemer se je sama odločala komu bo ček zaupala in pod kakšnimi pogoji (tožeči stranki ni dala možnosti izbire). Nadalje je navedlo, da tožena stranka ni ustrezno zavarovala takšnega načina poslovanja.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil v konkretnem primeru prevoznik (D.), ki mu je tožena stranka naročila prevoz pošiljke (čeka) do korespondenčne banke v Italiji, mandatarjev namestnik oziroma mandatar prvega mandatarja (tožene stranke). Tožena stranka mu namreč ni zaupala izvršitev posla, za katerega se je zavezala do tožeče stranke. Njegova obveznost ni bila unovčitev spornega čeka, temveč prevoz pošiljke, ki je predstavljal le sestavni del (in strošek) izvršitve naloga za unovčenje čeka, kar je bila obveznost tožene stranke. V konkretnem primeru torej o tem, da je bil prevoznik namestnik tožene stranke (banke), ni mogoče govoriti. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot mandatar odgovorna za škodo nastalo tožeči stranki tudi na podlagi četrtega odstavka 770. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa odgovornost mandatarja za naključno uničenje stvari pri njegovemu namestniku (v konkretnem primeru prevozniku). Glede na to, da v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev določbe o odgovornosti mandatarja za delo njegovega namestnika, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka odgovorna zgolj za izbiro namestnika in njemu dana navodila (tretji odstavek 770. člena OZ) in ne za naključno uničenje pri njemu.

7. Določbe OZ o mandatni pogodbi (766. - 787. člen) ne vsebujejo določil o odškodninski odgovornosti mandatarja (razen v primeru ravnanja mandatarjevih namestnikov), zato je treba v konkretnem primeru primarno uporabiti splošne določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 239. člena in 240. člen OZ). Predpostavke mandatarjeve poslovne odškodninske odgovornosti, katerih obstoj je ugotavljalo in ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, so: 1. mandatarjeva kršitev pogodbene obveznosti ima objektivne znake protipravnega stanja; 2. vzrok za kršitev izvira iz njegove sfere (se razbremeni, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere, in da tega vzroka ni mogel obvladovati); 3. nastanek škode, ki je enaka koristi, ki bi jo naročitelj dosegel, če bi mandatar posel uspešno opravil; 4. vzročna zveza med neskrbnim ravnanjem mandatarja in neuspešno opravljenim poslom ter med neuspešno opravljenim poslom in škodo. 240. člen OZ določa ekskulpacijski razlog in sicer mandatar ni odškodninsko odgovoren, če dokaže, da posla ni mogel opraviti zaradi okoliščin po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim ne izogniti. Element predvidljivosti je treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz sfere poslovanja mandatarja, ki je v konkretnem primeru banka, torej profesionalna oseba, ki opravlja dejavnost z namenom pridobivanja dobička. Med poslovna notranja tveganja sodijo vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja oziroma dejavnosti, ki jih banka opravlja. Posledice teh tveganj nosi banka, četudi nastopa negativnih posledic ne more vedno preprečiti. Pri profesionalnih osebah je namreč krog notranjih tveganj širši kot sicer, ker je tveganje ekonomska kategorija, ki je premo sorazmeren pričakovanemu dobičku, zato naj nosi tveganje stranka, ki s poslovanjem, iz katerega izvira tveganje, pridobiva dobiček. Tisti, ki profesionalno opravlja dejavnost, je dolžan predvideti tveganja, zato jih tudi lažje obvlada. Obvladati tveganje pa ne pomeni zgolj in vedno neposredno preprečiti nastop negativnih posledic, temveč jih preprečiti tudi z ustreznimi drugimi pristopi, na primer z raznimi oblikami porazdelitve tveganj – na primer z vračunanjem stroškov odprave negativnih posledic v ceno. Nadalje v notranja tveganja, ki gredo v breme mandatarja, sodijo tudi ravnanja tretjih, s katerimi je le-ta v poslovnem razmerju, saj mandatar lahko ta tveganja obvlada z uveljavitvijo ustreznih odškodninskih zahtevkov v razmerju do tretjega, iz čigar sfere izvira vzrok za neizpolnitev (Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 213 – 216).

8. V skladu z navedenim je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot profesionalna oseba odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi neunovčitve čeka. V skladu s tretjim odstavkom 766. člena OZ se domneva, da je mandatna pogodba odplačna, saj stranki nista zatrjevali nasprotnega. Pri odplačnih mandatih pa ima mandatar položaj profesionalne osebe, zato se njegovo ravnanje presoja po strožjem standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka oziroma profesionalni skrbnosti (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 223). Banka bi kot profesionalna oseba morala vedeti, da občasne tatvine predstavljajo tveganje pri unovčenju čekov, ter da je Italija, v kateri naj bi bil ček unovčen, ena redkih držav, ki v primeru izgube zasebnega čeka, le-tega ne izplača zgolj na podlagi kopije čeka in zaveze (Letter od Indemntity) inkasne banke (tožene stranke), temveč je potrebno še soglasja izdajatelja čeka za izplačilo na podlagi kopije čeka. Navedeno tveganje bi zato morala predvideti in ga obvladati. To bi nedvomno lahko storila z ustreznim pošiljanjem čeka. Sodišče prve stopnje sicer v zvezi s tem zmotno zaključi, da bi morala ček poslati kot gotovino oziroma vrednostne papirje, saj za čeke takšen način pošiljanja ne velja (7. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih) oziroma način pošiljanja zanje sploh ni predpisan. Vendar tožeča stranka toženi stranki ni očitala zgolj, da čeka ni poslala kot gotovino, temveč da čeka ni poslala kot vrednostno pismo, s čimer bi si zagotovila odgovornost prevoznika (D.) oziroma kritje v vrednosti pošiljke, ter da je opustila sklenitev ustreznega zavarovanja rizika nastopa negativnih posledic izgube pošiljke oziroma tatvine. Navedenemu tožena stranka ni nasprotovala, zato se ta dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na to in dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki ni dala možnosti izbire načina unovčenja čeka (kar naj bi potrditvah tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni zanikala, druge banke omogočale) in jo tudi ni seznanila s tveganji, sama pa ni v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka poskrbela za pošiljanje čeka, s katerim bi obvladala (notranje) tveganje nastopa negativnih posledic, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo na podlagi splošnih določil OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, kot je to (iz sicer deloma drugih razlogov) ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

9. V skladu z zgoraj navedeno dolžnostjo profesionalnih oseb, da predvidijo in posledično lažje obvladajo notranja tveganja, je po oceni pritožbenega sodišča na strani mandatarja pojasnilna dolžnost o tveganjih posla (o občasnih krajah čekov in o tem, da v Italiji Letter of Indemntity ne zadošča za izplačilo na podlagi kopije čeka, kar je potrditvah tožene stranke izjema glede na druge evropske države) in ne obratno. Zato tožena stranka ne more biti uspešna s pritožbenimi trditvami, da bi morala tožeča stranka toženo stranko opozoriti, da želi večjo varnost pri pošiljanju spornega čeka.

10. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so bila na transakcijskem računu A. v času unovčenja čeka zadostna sredstva, in da je tožeča stranka najprej trdila, da drugače kot s čeki ni mogla izposlovati plačila od dolžnika iz temeljnega razmerja, kasneje pa je nasprotno trdila, da še vedno posluje z njim. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 1. 8. 2012 od A. prejela 70.000,00 EUR, na podlagi izdanih čekov pa trikrat (8. 10. 2012, 8. 11. 2012 in 8. 12. 2012) 20.000,00 EUR. Poleg tega iz dopisa A. z dne 23. 7. 2014 (A22) izhaja, da bo obveznost, ki je bila podlaga za sporni ček poravnal, če bo le-ta amortiziran. Glede na to niso utemeljene pavšalne in nekonkretizirane pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imel sporni ček (ob unovčenju) kritje. Tudi ne drži, da je tožeča stranka trdila, da drugače kot s pomočjo čekov od A. ne more izterjati plačila obveznosti na splošno, temveč je pojasnila zgolj temelj izdaje spornega čeka. Slednji je bil namreč izdan v zvezi s pakirnim strojem za testenine, ki ga je tožeči stranki prodal A. Ker je imel navedeni stroj napake, prodajalec pa ni niti popravil stroja, niti vrnil plačane kupnine za stroj, sta se pogodbeni stranki dogovorili za ureditev nastalega stanja s plačili na podlagi čekov. Iz tega pa nedvomno ne izhaja, kot to trdi tožena stranka v pritožbi, da tožeča stranka in A. nista več poslovali, oziroma da ni logično, da bi še poslovali. Uspešno sklenjen dogovor (o kompenzaciji zaradi napak na stroju) namreč kaže ravno nasprotno. Zato očitek o nasprotujočih si trditvah tožeče stranke ni utemeljen.

11. V zvezi z višino tožbenega zahtevka je tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očitala, da ne drži, da tožeča stranka nima več terjatve do dolžnika iz temeljnega razmerja, ker naj bi le-ta svojo obveznost izpolnil z izdajo čeka. Ček se izda zaradi plačila in v tem smislu pomeni izpolnitev obveznosti dolžnika iz temeljnega razmerja. Ne izda pa se namesto plačila. Ček namreč ni popolnoma abstrakten vrednostni papir, temveč je povezan s temeljnim razmerjem, ki je bil podlaga za njegovo izdajo. Če plačilo s čekom iz razlogov, ki niso na strani imetnika čeka, ne uspe, dolžnik iz temeljnega razmerja (A.) ni prost odgovornosti izpolniti svojo obveznost plačila (B. Zabel, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 1197). Poleg tega, da Zakon o čeku v 22. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe iz temeljnega razmerja, tudi sicer zgolj dejstvo, da terjatev iz temeljnega razmerja ni prenehala, ne pomeni, da tožeči stranki z izgubo čeka ni nastala škoda zaradi neskrbnega ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka je namreč trdila, da bi, če bi tožena stranka uspešno unovčila ček, septembra 2012 na transakcijski račun prejela 20.000,00 EUR. Ker do unovčenja čeka ni prišlo, je tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, ki ga je utemeljeno pričakovala. Da bi bila škoda nižja od vrednosti samega čeka, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila oziroma sami višini škode ni konkretizirano nasprotovala (drugi odstavek 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožeči stranki nastala škoda v višini 20.000,00 EUR.

12. Tožena stranka je sicer v zvezi z višino škode v pritožbi navajala, da bi moralo sodišče z odločitvijo v konkretni zadevi počakati na konec amortizacijskega postopka. Navedeno ne drži. Amortizacija namreč ni dolžnost, temveč zgolj možnost imetnika čeka. Zato bi bilo lahko po oceni pritožbenega sodišča vprašanje amortizacije spornega čeka v konkretni zadevi relevantno zgolj z vidika obveznosti zmanjševanja škode (četrti odstavek 243. člena OZ). Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine, mora zatrjevati in dokazati tožena stranka, česar ni storila. V postopku na prvi stopnji je trdila zgolj, da tožeča stranka ni dokazala, da je na kakršnikoli način poskušala dobiti plačilo od svojega dolžnika iz temeljnega razmerja. Slednje ne drži. Tožeča stranka je priložila dopis dolžnika z dne 23. 7. 2014 (A22), iz katerega izhaja, da je dolžnik pripravljen obveznost izpolniti pod pogojem amortizacije čeka. V zvezi s samo amortizacijo pa je na izrecno vprašanje na naroku 1. 6. 2015 navedla, da za postopek amortizacije skrbi odvetnik P. B. Ali je postopek amortizacije že v teku ni vedela povedati, navedla pa je, da le-ta v Italiji običajno traja tri leta. Tožena stranka na navedeno ni odgovorila oziroma temu ni nasprotovala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na to (dolgotrajnost postopka) in dejstvo, da tožena stranka ni podala drugih trditev in dokazov v zvezi s tem (212. člen ZPP), kako bi (z amortizacijo čeka) tožeča stranka lahko oziroma morala zmanjšati že nastalo škodo, tožeči stranki ni mogoče očitati opustitev kakšnega razumnega ukrepa za zmanjšanje nastale škode.

13. Iz enakih razlogov, ker tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, niso utemeljene njene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati vse koristi, ki so poleg škode nastale za tožečo stranko (tretji odstavek 243. člena OZ). V čem in kolikšna naj bi bila ta korist, tožena stranka ni trdila (in tudi ne dokazala).

14. V zvezi z zakonskimi zamudnini obresti, ki jih je sodišče prisodilo od 1. 9. 2012 dalje do plačila, tožena stranka v pritožbi navaja, da bi bila tožeča stranka lahko upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od 16. 9. 2012 dalje, saj se je s 15. 9. 2012 iztekel rok za predložitev čeka na unovčenje izplačilni banki. To, da je bil rok za predložitev čeka izplačilni banki 15 dni, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa tožena stranka neutemeljeno navaja, da je škoda nastala šele s potekom roka določenega za unovčitev čeka. Skladno s 165. členom OZ odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Odškodninsko razmerje nastane takoj, ko nastane škoda kot posledica škodnega dogodka. V konkretnem primeru gre za premoženjsko škodo, ki jo je mogoče povrniti le z denarno odškodnino, zato gredo oškodovancu zakonske zamudne obresti od dneva nastanka škode. Za nastanek škode pa je odločilen trenutek, ko je bil ček ukraden, in ga posledično v konkretnem primeru ni bilo mogoče več unovčiti, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, ki ga je upravičeno pričakovala. Glede na to sodišče prve stopnje neutemeljeno nastanek škode veže na dan izdaje spornega čeka. Vendar, ker je bil ček ukraden isti dan kot je bil izdan, torej 31. 8. 2012 (A14), je tega dne nastala škoda, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je začetek teka zakonskih zamudnih obresti vezalo na dan 1. 9. 2012, iz zgoraj navedenih razlogov pravilna.

15. Pritožbene navedbe, da bi moral izdajatelj spornega čeka (A.), če je po poteku roka za predložitev čeka razpolagal s kritjem, ček preklicati, sicer je odgovoren za povračilo škode (tretji odstavek 15. člena Zakona o čeku), so nedovoljena pritožbena novota, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa je tožena stranka s temi navedbami dokazovala obstoj terjatve tožeče stranke do svojega dolžnika iz temeljnega razmerja, kar je pritožbeno sodišče že ugotovilo in zaključilo, da slednje tožene stranke (banke) ne odvezuje poslovne odškodninske odgovornosti v postopku izvršitve naloga za unovčenje čeka. Škoda, ki bi morebiti nastala zaradi nepreklica čeka, kot to določa 15. člen Zakona o čeku, pa ni predmet obravnavanega postopka. V konkretnem primeru je namreč predmet postopka škoda nastala zaradi neskrbnega ravnanja banke pri opravljanju njene profesionalne dejavnosti v samem postopku unovčenja čeka in ne škoda, ki bi nastala (zaradi nepreklica čeka) po poteku roka za unovčenje čeka.

16. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na Enotna pravila za dokumentarni akreditiv. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede uporabe pravil Mednarodne trgovinske zbornice, na katere se je tožena stranka sklicevala v postopku na prvi stopnji, to je Enotnih pravil za inkaso (Pravila), pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da določbe teh pravil, ki so v nasprotju z nacionalnimi pravili, ne pridejo v poštev (1.a člen Pravil), česar tožena stranka s pritožbo niti konkretizirano ne izpodbija.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so v konkretnem primeru podane vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, slednja pa ni dokazala, da vzrok ne izvira iz njene sfere, in da tega vzroka ni mogla obvladovati, oziroma da je šlo za okoliščine po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim ne izogniti.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi zato niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).