Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnica dne 22. 4. 2011 vrnila ključe neprofitnega stanovanja, tega dne pa je bilo stanovanje tudi izpraznjeno. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, ki bi kazal, da je občina po tej izselitvi opravljala še kakršnakoli druga dejanja glede izselitve tožnice ter zato sledi njeni utemeljitvi, da tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh tako, da bi bilo razumno začeti postopek, saj je njen odškodninski zahtevek zastaral. Po že oblikovani sodni praksi je v primerih, ko prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki je zastaran, treba šteti, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da je izhajala iz določb od 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da je tožnica v prošnji navedla, da potrebuje brezplačno pravno pomoč za vložitev odškodninske tožbe zaradi nezakonite izselitve iz neprofitnega stanovanja in za dodelitev nadomestnega stanovanja. Iz spisovnih podatkov in pojasnil tožnice izhaja, da je tožnica najprej bivala na naslovu A., nato na naslovu B., vendar pa ji je Občina Piran, kot lastnica tega neprofitnega stanovanja, odpovedala najemno pogodbo. V uradnem zaznamku občine je navedeno, da je tožnica Občini Piran dne 22. 4. 2011 vrnila ključe stanovanja, izjavila, da je to prazno, ni pa imela časa, da bi skupaj s predstavniki občine preverila stanje v stanovanju. Izvršitelj je zato istega dne stanovanje izpraznil in prevzel v hrambo tožničine stvari, ki so še bile v stanovanju. Glede škode, za katero tožnica zatrjuje, da ji je nastala ob izselitvi, je pojasnila, da so v prejšnjem stanovanju ostale njene osebne stvari ter da je bila primorana najeti profitno stanovanje, za katerega plačuje najemnino v višini 420,00 EUR mesečno.

2. Na podlagi zbranih podatkov in podatkov, ki jih je toženi strani sporočila tožnica, je tožena stranka ugotovila, da je odškodninska terjatev tožnice zastarala. Po določbi 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč odškodninska terjatev zastara v treh letih, v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode. Ker je bila vrnitev neprofitnega stanovanja in njegova izpraznitev izvršena dne 22. 4. 2011, tožnica pa ni predložila nobenega dokaza, da bi bila po tem datumu opravljena še kakšna dejanja v zvezi z izselitvijo, to pomeni, da je njena terjatev zastarala. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnica nima izgledov za uspeh glede nameravane vložitve odškodninske tožbe in je zato njen zahtevek, skladno z določbo 24. člena ZBPP, zavrnila.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo v tožbi izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabe materialnega prava. Navaja, da ji škoda še vedno nastaja, saj je zaradi ravnanja občine prisiljena sedaj plačevati mesečno najemnino v višino 420,00 EUR. Sodišču je predložila kopijo najemne pogodbe in zato ni res, da naj ne bi bilo dokazano, da po 22. 4. 2011 ni bilo opravljeno nobeno dejanje v zvezi z izselitvijo in nastalo škodo, tako kot to navaja tožena stranka. Tožena stranka je torej s tako odločitvijo napačno uporabila materialno pravo. Prav tako je v dopolnitvi svoje prošnje pojasnila, da v pravdnem postopku ne bi zahtevala le odškodnine, pač pa tudi dodelitev nadomestnega stanovanja, kar pomeni, da ne gre le za odškodninsko tožbo in zato določba 352. OZ ne velja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožna stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka.

K točki I. izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in jih argumentirala. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

6. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno izhajala iz določbe tretjega odstavka 11. člena ZBPP, po kateri se pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca (finančno materialni ali subjektivni kriterij) in drugi pogoji, določeni v 24. členu tega zakona (objektivni kriterij). Skladno z določbo 24. člena ZBPP se pri ugotavljanju objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ena izmed teh okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma našteti, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Skladno z opisanimi zakonskimi določbami, sodišče povzema, da je do brezplačne pravne pomoči torej upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh. V nobenem primeru namreč ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč odobrila v tistih zadevah, ki takega pogoja ne izpolnjujejo.

7. Na podlagi podatkov upravnega spisa se sodišče pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnica v zadevi, v kateri prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnica je za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaprosila zaradi nameravane vložitve tožbe zoper Občino Piran, saj zatrjuje, da ji je s tem, ko ji je občina odpovedala najemno pogodbo in se je bila prisiljena izseliti iz stanovanja, nastala škoda. V zadevi ni sporno, da je tožnica dne 22. 4. 2011 vrnila ključe neprofitnega stanovanja, ki ji ga je oddajala v najem Občina Piran, tega dne pa je bilo stanovanje tudi izpraznjeno. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, ki bi kazal, da je občina po tej izselitvi opravljala še kakršnakoli druga dejanja glede izselitve tožnice ter zato sledi njeni utemeljitvi, da tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh tako, da bi bilo razumno začeti postopek, saj je njen odškodninski zahtevek zastaral. Po že oblikovani sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 91/2005 z dne 9. 2. 2005 in opr. št. X Ips 140/2007 z dne 1. 3. 2007) je v primerih, ko prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki je zastaran, treba šteti, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. 352. člen OZ namreč določa, da terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Po določbi prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V tožničinem primeru je torej to prvi dan po njeni izselitvi iz stanovanja. Ker je do izselitve tožnice prišlo dne 22. 4. 2011, to pomeni, da sta prekoračena tako triletni (relativni) kot tudi petletni (absolutni) zastaralni rok. Tožnica v tožbi sicer trdi, da je tožena stranka prezrla, da ne zahteva le odškodnine, pač pa tudi dodelitev nadomestnega stanovanja in da zato ne bi smela svoje odločitve opreti na določbo 352. člena OZ. Četudi bi sodišče taki razlagi sledilo, pa ugotavlja, da je v tožničinem primeru prekoračen tudi splošni petletni zastaralni rok, ki ga določa 246. člen OZ.

8. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba tožnice ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.