Jedro

Skladno s koncesijsko pogodbo je koncesionarju prepuščeno, katero vrsto jamstva bo izbral, torej ali sanacijo z bančno garancijo ali vplačevanje sanacnine v sklad. Kolikor pa koncesionar bančne garancije ne predloži, pa sanacijo kljub vsemu izvaja, navedeno ne pomeni, da je razbremenjen obveznosti plačila sanacnine.

Že iz same vsebine določila prvega odstavka 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo po presoji sodišča izhaja pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil OZ glede zastaranja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot nosilki rudarske pravice odmerila sanacnino za leto 2015 za izkoriščanje kremenovega peska in jalovine na pridobivalnem prostoru ..., v znesku 8.028,41 EUR. Odločila je, da mora zavezanec odmerjeno rudarsko sanacnino plačati v enkratnem znesku na vplačilni podračun Eko sklada v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka sanacnino odmerila na podlagi rudarskega priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2015, s katerim je zavezanec družba A., d.o.o., priglasila 32.545,00 m3 kremenovega peska in 16.112,00 m3 jalovine v raščenem stanju in v skladu s Koncesijsko pogodbo številka 354-14-48/01 z dne 10. 12. 2001 tožeči stranki odmerila sanacnino, na podlagi prvega odstavka 21. člena Uredbe. Slednja določa, da rudarsko sanacnino izračuna ministrstvo po enačbi, določeni v 19. členu Uredbe.

_Navedbe tožeče stranke_

3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, saj meni, da so za presojo, glede na dejstvo, da je bila Koncesijska pogodba sklenjena v času prej veljavnega Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud) ter Uredbe o določanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del (Ur. list RS, št. 43/00), v predmetni zadevi relevantne tudi določbe teh prej veljavnih predpisov. Zaradi navedenega bi tožena stranka, skladno z 52. členom ZRud-1, pri izdaji odločbe za odmero sanacnine bila dolžna upoštevati predpis iz tretjega odstavka 54. člena ZRud-1, to je Uredbo, kot tudi določbe Koncesijske pogodbe. Koncesijska pogodba med drugim, skladno z zakonom vsebuje tudi podrobnejše medsebojno dogovorjene določbe o načinu in pogojih za zagotovitev rezerviranih sredstev za sanacijo, načinu in pogojih za sprotno sanacijo zemljišč pridobivalnega prostora in sanacijo okolja po končanem izkoriščanju mineralnih surovin, načinu ureditve pridobivalnega prostora med in po končanem izkoriščenju mineralne surovine ter zavarovanju plačila za ureditev prostora. Koncesijska pogodba je bila sklenjena med strankama dne 10. 12. 2001, to je v času veljavnosti ZRud ter prej veljavne Uredbe o odločanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. 4. Tožeča stranka se je s Koncesijsko pogodbo kot koncesionarka, v tretjem odstavku 12. člena, zavezala izvajati sprotno sanacijo terena in se zavezala, da bo ob prvi redni priglasitvi podatkov po podpisu pogodbe koncedentki - RS sporočila, če želi izvajati sprotno sanacijo brez odvajanja sredstev v Rudarski sklad, kot to dopušča tudi 8. člen prej veljavne Uredbe o določanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. Slednje je razvidno iz priglasitvenih obrazcev, poslanih neposredno po sklenitvi Koncesijske pogodbe, s katerimi tožeča stranka več ne razpolaga. Dejstvo, da se je tožnica odločila za sprotno sanacijo, ter da jo redno izvaja lahko potrdi tudi priča B. B., tožničin direktor proizvodnje, ki je zadolžen za priglasitvene obrazce in peskokop.

5. Po mnenju tožeče stranke zgoraj navedena sklenjena koncesijska pogodba, ureja podrobnejše pravice in obveznosti strank, torej določa, da tožnici zaradi sprotne sanacije pridobivalnega prostora ni treba odvajati sredstev za sanacijo v za ta namen ustanovljen posebni sklad. Iz koncesijske pogodbe po njenem nesporno izhaja, da se ni odločila, da bo zagotavljala sredstva za sanacijo z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin, temveč skladno s takrat veljavnim ZRud ter veljavno Uredbo o določanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. Tožnica se je odločila za sprotno sanacijo zemljišč pridobivalnega prostora brez odvajanja sredstev za sanacijo v Rudarski sklad. Sprotno sanacijo je vse od sklenitve Koncesijske pogodbe naprej tudi redoma izvajala, kar je skladno z zakonom nadziral tudi pristojni inšpektorat. 6. Tožeča stranka nadalje navaja, da se izpodbijane odločbe tudi ne da preizkusiti, saj je obrazložitev pomanjkljiva in neustrezna, ker v njej ni pojasnjeno, kako je tožena stranka prišla do dejanske ugotovitve, da naj bi tožnica sredstva za sanacijo zagotavljala z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin v Eko sklad, temveč je navedeno dejstvo zgolj pavšalno navedla v obrazložitvi odločbe. Prav tako pa tožena stranka tožnici ni zagotovila, da bi se tekom postopka opredelila oziroma izjavila o ugotovljenih dejstvih. Vsled navedenega je po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb postopka.

7. Nadalje tožeča stranka uveljavlja tudi zastaranje pravice do odmere sanacnine za leto 2015. Navaja, da ministrstvo ni izdalo odločbe o odmeri rudarske sanacnine, v dveh mesecih, v skladu z 22. členom Uredbe. Tožnik je dne 30. 3. 2016 na ministrstvo posredoval rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine za leto 2015. Skladno z 22. členom Uredbe je torej rok za izdajo odločbe o odmeri rudarske koncesnine potekel v dveh mesecih po prejemu priglasitvenega obrazca, to je z dnem 24. 3. 2016. Kot možni rešitvi za analogno uporabo določb o zastaranju sta vsebovani v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ter v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik meni, da je za zapolnitev pravne praznine primernejša analogna uporaba določb OZ kot uporaba določb ZDavP-2. Sanacnina je po svoji naravi javna dajatev, saj določitev njene višine ni v dispoziciji pogodbenih strank, temveč je določena na podlagi podzakonskega predpisa ter odmerjena s strani Ministrstva za infrastrukturo. Po svoji naravi sanacnina predstavlja zavarovanje oziroma zagotovitev sredstev, ki so namenjene sanaciji pridobivalnega prostora po končnem izkoriščenju. Nenazadnje se rezervirana sredstva za sanacijo skladno s 25. členom Uredbe koncesionarju tudi vrnejo. Namen sanacnine je torej zavarovanje oziroma zagotovitev sredstev za primere, ko koncesionar po končanem izkoriščenju ne sanira pridobivalnega prostora. Ker je sanacnina občasna terjatev, ki dospeva v plačilo letno, je tožnik mnenja, da je zastaranje sanacnine oziroma pravice do odmere sanacnine relevantna analogna uporaba 347. člena OZ, ki določa, da občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Skladno s 336. členom OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V navedenem primeru pomeni, da je zastaranje sanacnine za leto 2015 nastopilo z dnem 31. 3. 2018. Glede na to, je z navedenim dnem sanacnina za leto 2014 (pravilno 2015) zastarala, saj je zastaranje nastopilo dne 35. 5. 2019 (verjetno pravilno 25. 5. 2019) je izpodbijana odločba neutemeljena in nezakonita. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in upravni postopek ustavi. Priglaša pa tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke_

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo, ob predložitvi dokumentacije upravnega spisa, navedla, da je tožba neutemeljena. Glede obveznosti plačevanja sanacnine je treba upoštevati določbe relevantne zakonodaje, to je Zakona o rudarstvu (ZRud-1) in Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uredba), prav tako tudi določila Koncesijske pogodbe. Kolikor bi organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi neveljavnih (prej veljavnih) predpisov, torej Zakona o rudarstvu iz leta 1999 (ZRud), ki ga je razveljavil ZRud-1 in Uredbe o načinu določanja plačila za rudarsko pravico, ki jo je razveljavila sedaj veljavna Uredba, bi bila takšna odločba nezakonita. Pravna podlaga za obveznost plačila sanacnine je določena v 52. členu ZRud-1, smiselno podobno določbo je vseboval tudi ZRud. Tožeča stranka se tako po mnenju tožene stranke ne more sklicevati, da zanjo obveznost plačila rudarske sanacnine ne obstaja. Koncesionar ima, glede obveznosti plačevanja rudarske sanacnine, dve možnosti, in sicer bodisi da koncedentu predloži ustrezno bančno garancijo, katere izvirnik je v tem primeru dolžan predložiti ob podpisu koncesijske pogodbe, bodisi vplačilo v Eko sklad. Tako je že v tretjem odstavku 47. člena ZRud-1 določeno, da se v primeru, če koncesionar ne predloži bančne garancije šteje, da bo koncesionar rezervirana sredstva za sanacijo zagotavljal z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin v Eko sklad. Ker tožnica bančne garancije ni predložila, je koncedentka RS ravnala v skladu z določbami tretjega in petega odstavka 47. člena ZRud-1. Izvajanje sprotne sanacije pa je v slehernem primeru dolžnost koncesionarja, katera pa ga ne opravičuje plačila rezerviranih sredstev za sanacijo. Ta sredstva se vplačujejo v sklad z namenom, da se ustvarja rezerva za primere, ko bi sprotna sanacija ne bila zadostna ali ne bi bila izvedena v ustrezni obliki in bi bila zaradi tega ogrožena ali celo neizvedena končna sanacija.

9. Glede dvomesečnega roka za določitev odmere sanacnine koncesionarja pa tožena stranka pripominja, da 12. člen Uredbe določa, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Izhajajoč iz gramatikalne metode razlage, po kateri se pravna norma razlaga tako kot glasi, je tožena stranka mnenja, da gre v konkretnem primeru za instrukcijski rok. 12. člen Uredbe namreč ne določa, da je organ kakorkoli zavezan izdati odločbo v dveh mesecih. S potekom takšnega roka bi namreč ugasnila sama pravica in posledično tudi zahtevek za njeno uveljavitev. Ker takšna pravica izdaje odločbe po dveh mesecih ni konkretno navedena, tožena stranka meni, da v tem primeru ne gre za prekluzivni rok. Tudi iz določb 53. člena ZRud-1, ki je med drugim podlaga za izdajo Uredbe, ni razvidno, da bi organ moral izdati odločbo o odmeri rudarske koncesnine znotraj dvomesečnega roka. Tožena stranka zato navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

10. Tožba ni utemeljena.

11. Mineralne surovine so last Republike Slovenije, in se mora za njihovo izkoriščanje plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino za sanacijo območja, kjer je izkoriščanje, ter poteka in je v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uredba). Slednja med drugim določa način zagotavljanja sredstev za sanacijo posledic rudarskih del, nastalih zaradi izkoriščanja mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih (druga alineja 1. člena Uredbe) ter zagotavljanje nadomestila za izvajanje tistih nalog Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, ki so v zvezi z upravljanjem sredstev za sanacijo, zbrana pri njem (tretja alineja 1. člena Uredbe), kakor tudi način zagotavljanja sredstev za sanacijo (14. - 28. člen Uredbe). Zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo je koncesionar (14. člen Uredbe), ki mora sredstva za sanacijo zagotavljati ves čas koncesijske pogodbe (15. člen Uredbe), pri čemer lahko koncesionar zagotavlja sredstva z letnimi plačili kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora ali z bančno garancijo.

12. Pravna podlaga za obveznost plačila sanacnine je določena v 52. členu ZRud-1. Z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine in zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo (prvi odstavek 52. člena ZRud-1).1

13. Med strankama postopka ni sporno, da sta dne 10. 12. 2001 sklenili Koncesijsko pogodbo št. 354-14-48/01, tožeča stranka kot koncesionar in tožena stranka kot koncedent. Predmet navedene pogodbe je gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine kremenovega peska, na območju pridobivalnega prostora ..., v količini, ki jo mora koncesionar vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasiti koncedentu na posebnem obrazcu, predpisanem v Uredbi.

14. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožeča stranka za leto 2015 toženi stranki, skladno s svojo dolžnostjo, oddala rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske sanacnine za leto 2015, iz katerega izhaja, da je v letu 2015 pridobila 32.545 m3 kremenovega peska in 16.112 m3 jalovine.

15. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki odmerila plačilo sanacnine za leto 2015 za izkoriščanje kremenovega peska in jalovine, na pridobivalnem prostoru .... Stranki se torej razhajata pri razumevanju ali je tožena stranka kljub sklenjeni koncesijski pogodbi in sprotni sanaciji pridobivalnega prostora s strani tožeče stranke, bila upravičena izdati izpodbijano odločbo.

16. Pritrditi je navedbi tožeče stranke, da za urejevalno okolje in dokončno sanacijo skrbi koncesionar, ki mora vsako leto sporočiti količino pridobljenih mineralnih surovin, ter da je predmet koncesijske pogodbe izkoriščanje mineralne surovine, kakor tudi, da sta stranki sklenili koncesijsko pogodbo že 10. 12. 2001, in da je v skladu z zakonom možen način zagotavljanja sredstev za sanacijo s pomočjo denarnih sredstev, plačanih na račun Eko sklada ali z bančne garancijo. Vendar iz koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin št. 354-14-48/01, ki sta jo obe stranki podpisali, izhaja, da sta stranki pogodbo podpisali 3. 12. 2001 in 10. 12. 2001, da je pogodba začela veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, torej z dnem 10. 12. 2001. Iz 12. člena pogodbe res izhaja, da koncesionar s podpisom pogodbe garantira izvedbo sprotne in dokončne sanacije okolja in odprave posledic izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru (kar koncesionar dejansko tudi izvaja), ter da bo koncesionar redno do 30. januarja tekočega leta priglasil koncedentu podatke o proizvedenih enotah mineralne surovine (kar je tožeča stranka tudi storila in je to med strankama nesporno) in vrednosti izvedenih sanacijskih del za preteklo leto. Koncesijska pogodba tudi dopušča, da se koncesionar s podpisom pogodbe zaveže, da bo ob prvi redni priglasitvi podatkov o proizvedenih enotah sporočil tudi, če želi izvajati sprotno sanacijo brez odvajanja sredstev v rudarski sklad, kot to dopušča 8. člen Uredbe o določanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del, vendar je tožeča stranka spregledala tudi četrti odstavek 12. člena pogodbe, iz katerega jasno izhaja, da mora koncesionar v primeru izbire sprotne sanacije brez odvajanja sredstev za sanacijo v rudarski sklad koncedentu predložiti bančno garancijo na rezervacijo sredstev za izvedbo sanacijski del v višini letno predvidenih stroškov sanacije, česar pa tožeča stranka (kot izhaja iz spisovnega gradiva in je moč razbrati tudi iz njenih tožbenih navedb) ni storila. Tožeča stranka tako ne v upravnem postopku in tudi ne v predmetni tožbi ni zatrjevala, ne dokazovala, da je predložila bančno garancijo koncedentu, kar bi jo oprostilo zagotavljanja sredstev z letnimi plačili, kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora. Če koncesionar podpisanim koncesijskim pogodbam ne priloži bančne garancije, se šteje, da bo rezervirana sredstva za sanacijo zagotavljal z vplačili v Eko sklad (tretji odstavek 47. člena ZRud-1). Glede na dejstvo, da tožnica bančne garancije ni predložila, je tako edini zakoniti način, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo glede načina zagotavljanja sredstev za sanacijo z vplačili v Eko sklad. Tožeča stranka tako zmotno meni, da ji koncesijska pogodba dopušča, da kolikor izvaja sprotno sanacijo, da nobeno zagotovilo ali plačilo ni potrebno. Res je, da je skladno s koncesijsko pogodbo koncesionarju prepuščeno katero _vrsto jamstva_ bo izbral, torej ali sanacijo z bančno garancijo ali vplačevanje sanacnine v sklad. Kolikor pa koncesionar bančne garancije ne predloži, pa sanacijo kljub vsemu izvaja, navedeno ne pomeni, da je razbremenjen obveznosti plačila sanacnine.

17. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem predlagane priče B. B., direktorja proizvodnje tožeče stranke, ki bi potrdil, da tožeča stranka izvaja sprotno sanacijo, saj med strankama ni sporno, da tožeča stranka dejansko izvaja sprotno sanacijo, kot jo zavezuje zakonodaja in Koncesijska pogodba, in tako sodišču nespornih dejstev tudi ni treba dokazovati.2

18. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, ko je tožeča stranka dne 30. 1. 2016 na Ministrstvo za infrastrukturo poslala rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2015, iz katerega je razviden podatek o pridobljeni količini mineralne surovine v pridobivalnem prostoru ...3 Prvi odstavek 21. člena Uredbe določa, da rudarsko sanacnino izračuna ministrstvo po enačbi, določeni v 19. členu Uredbe. Ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami Uredbe, v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca (12. člen Uredbe). Tako torej že uredba določa na kak način se izračun izvede, zaradi česar so neutemeljene navedbe tožeče stranke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe v tem delu. Strošek končne sanacije pridobivalnega prostora podeli skupno količino mineralne surovine v raščenem stanju, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo dopustno pridobiti v m3, to pomnoži s količino v preteklem letu pridobljene trde mineralne surovine v raščenem stanju v m3 in prišteje letno nadomestilo za opravljanje z rezervnimi sredstvi za sanacijo.

19. Sodišče iz predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka na rudarskem priglasitvenem obrazcu za odmero rudarske sanacnine in sredstev za sanacijo za leto 2015, priglasila 32.545,00 m3 kremenovega peska in 16.112,00 jalovine. Nadalje sodišče ugotavlja, da je upravni organ ob upoštevanju Uredbe, pravilno izračunal sanacnino na podlagi količine mineralne surovine, ki je bila priglašena na priglasitvenem obrazcu za leto 2015 v višini 8028,41 EUR.

20. Ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami Uredbe, v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca (12. člen Uredbe). Tožeča stranka izpostavlja dejstvo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo namesto v dveh mesecih, kot je to določeno v 12. členu Uredbe, izdala skoraj 4 leta po prejemu priglasitvenega obrazca. Tako ugovarja zastaranje pravice do odmere sanacnine za leto 2015. Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. V prvem odstavku 12. člena Uredbe je določeno, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami prejšnjega člena v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Že iz same vsebine tega določila po presoji sodišča izhaja pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

21. Sodišče ugotavlja, da je razmerje med toženo stranko kot državnim organom, pristojnim za odmero rudarske sanacnine, in tožečo stranko kot zavezancem za plačilo te dajatve, javnopravne narave. Stranki navedenega razmerja sta namreč v razmerju nad oziroma podrejenosti, saj je ena od njiju (tožena stranka) v pravnem položaju, ki ji omogoča oziroma daje pristojnost, da drugi (tožeči stranki) enostransko in oblastveno nalaga obveznost. Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil OZ glede zastaranja, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Ker je o predmetni obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna drugim javnim dajatvam in davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. V prvem odstavku 125. člena tega zakona je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Ker ta rok ob izdaji izpodbijane odločbe še ni potekel, kar ne zatrjuje niti tožeča stranka v tožbi, je odločitev tožene stranke, s katero je tožeči stranki odmerila predmetno dajatev, pravilna4. 22. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost izjave in je zato odločba nezakonita. Tožeča stranka ni navedla glede katerih dejstev ji ni bila dana možnost izjave. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, ki jih je predložila _sama_ tožeča stranka, in sicer na podlagi „_Rudarskega priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2015_“. Prav tako pa so določila sklenjene koncesijske pogodbe ( ki je zraven zakonskih določil podlaga za izdajo odločbe) tožeči stranki znana, tudi glede na navedbe v tožbi, saj jo je tudi sama podpisala. Očitno pa je, da je tožeča stranka spregledala četrti odstavek 12. člena sklenjene koncesijske pogodbe (str. 4 pogodbe) iz katerega izhaja, _da se koncesionar v primeru izbire sprotne sanacije brez odvajanja sredstev za sanacijo v rudarski sklad s podpisom pogodbe zavezuje, da bo koncedentu predložil bančno garancijo in rezervacijo sredstev za izvedbo sanacijskih del v višini letno predvidenih stroškov sanacije_. Izpodbijana odločba je bila tako izdana tudi ob pravilni uporabi materialnega prava, veljavnega v času odločanja upravnega organa in skladno s sklenjeno pogodbo. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi podatkov sodnega spisa, saj dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno (količina pridobljene rudnine, oddaja obrazca, sanacija pridobivalnega prostora) pa med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), sporna je le pravna presoja pravilnosti uporabe materialnega prava.

K II. točki izreka

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Zavezancu iz prejšnjega odstavka se način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena tega zakona ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo (drugi odstavek 52. člena ZRud-1). V času, ko pa je bila sklenjena Koncesijska pogodba pa je smiselno podobno določbo vseboval ZRud. 2 214. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu -ZUS-1. 3 Drugi odstavek 18. člena Uredbe določa, da se rudarske sanacnine izračunava in odmerja na podlagi podatkov o stroških končne sanacije pridobivalnega prostora in podatkov v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov gospodarski priglastiveni obrazec. 4 Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št IV U 51/2019, z dne 6. 1. 20121.