Jedro

Tožnikovo revizijsko zavzemanje za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti je brez pomena, saj je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, ki jih revizija sicer tudi obravnava, vendar samo v zvezi z zavzemanjem za drugačno dokazno oceno. S tem izpodbija dejansko podlago obeh sodb, kar pa na revizijski stopnji ni mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da spadajo v skupno premoženje, ki sta ga pridobila s toženko v izvenzakonski skupnosti, določene premičnine in nepremičnine in da je njegov solastninski delež polovica. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na plačilo tolarske vrednosti zneska 30.000,00 DEM. Ugotovilo je, da je bilo sporno premoženje kupljeno deloma pred začetkom izvenzakonske skupnosti, deloma pa s toženkinim lastnim denarjem.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je drugačno stališče o obstoju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama, ne glede na to pa je potrdilo dokazno oceno o času pridobitve spornega premoženja in izvoru denarja, s katerim je bilo nabavljeno.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na sodno poravnavo z dne 4.5.1994. Navaja dokaze za obstoj izvenzakonske skupnosti. Opozarja na neskladnosti v izpovedbah posameznih prič. Meni, da je pomanjkljiva dokazna ocena pripeljala do napačnih dokaznih ugotovitev.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se napačno sklicuje na poravnavo, sklenjeno na glavni obravnavi dne 4.5.1994. Tedaj sta namreč stranki nesporno ugotovili, da je tožnikovo posebno premoženje tridelni kavč sive barve, dve jeklenki in ekonom lonec. Lonec je toženka tožniku vrnila, s poravnavo se mu je zavezala nadomestiti jeklenki z novima, kavč pa je tožnik prepustil toženki proti plačilu zneska 40.000,00 SIT. Poravnava se torej nanaša na stvari, ki so bile tožnikovo posebno premoženje in nima nobenega vpliva na odločanje o ostalem spornem premoženju. Revizijske trditve o tem, da je bil kavč skupno premoženje, so v nasprotju z izjavami pravdnih strank ob sklepanju poravnave in v nasprotju z vsebino poravnave.

Vse, kar navaja tožeča stranka v reviziji, se nanaša na oceno dokazov. Posebej se revizija ukvarja z navajanjem razlogov o obstoju izvenzakonske skupnosti. Pri tem spregleda, da sodba prve stopnje izrečno ugotavlja obstoj izvenzakonske skupnosti in utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka s povsem drugimi razlogi. Ugotavlja namreč, da je bil del premoženja nabavljen pred začetkom skupnosti, to je pred vselitvijo v garsoniero, preostali del pa z denarjem, ki ga je imela toženka od prej bodisi kot svoje prihranke, bodisi kot darilo očeta. Sodišče druge stopnje je sicer o obstoju izvenzakonske skupnosti navedlo stališče, po katerem ugotovljena dejstva ne bi zadostovala, da bi se zveza med pravdnima strankama mogla šteti za izvenzakonsko skupnost, vendar je potrdilo tudi ugotovitve o času pridobitve posameznih predmetov in o tem, da je bil denar za nakup stanovanja toženkino posebno premoženje. Iz tega izhaja, da je tožnikovo revizijsko zavzemanje za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti brez pomena, saj je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, ki jih revizija sicer tudi obravnava, vendar samo v zvezi zavzemanjem za drugačno dokazno oceno. S tem izpodbija dejansko podlago obeh sodb, kar pa na revizijski stopnji ni mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).