Jedro

Če delavec ni mogel izkoristiti celotnega letnega dopusta izključno iz razloga, ker je bil v celotnem spornem obdobju v bolniškem staležu, delodajalcu ni mogoče za neizrabo pripistai nobene krivde, zato tudi ni podana njegova odškodninska odgovornost zaradi neizrabe letnega dopusta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev II. in III. odstavka slepa tožene stranke z dne 12.7.1999 v zvezi s sklepom z dne 10.8.1999 o določitvi trajanja in izrabi letnega dopusta tožnika za leto 1999; zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v znesku 106.168,00 SIT, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da na strani tožene stranke niso podani nikakršni elementi odškodninske odgovornosti, da tožnik v letu 1999 ni mogel v celoti izrabiti pripadajočega letnega dopusta. Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je prejel odločbo o izrabi dopusta za leto 1999 šele v mesecu juliju, ko je bil še v bolniškem staležu, čeprav je imel pravico do izrabe dopusta že v začetku meseca januarja. To pravico je pridobil, saj je do takrat izpolnil pogoj nepretrganega 6 mesečnega dela pri toženi stranki. Pravica do dopusta mu gre po zakonu, zaradi česar mu je, ne glede na zahtevke delojemalcev, potrebno omogočiti realizacijo takšne pravice. Nadalje se sklicuje na določbo 125. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur.l. RS, št. 12/96 in 23/96), ki določa delavcu pravico do plačila neizrabljenega letnega dopusta. Ker meni, da je v skladu z navedenim upravičen do vtoževane odškodnine, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Poleg tega predlaga, da odloči o stroških, ki jih je imela v postopku na prvi stopnji. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Letni dopust je pravica delavca, ki izhaja iz delovnega razmerja in se mu ta pravica ne sme kratiti, hkrati pa se delavec izrabi letnega dopusta ne more odpovedati (2. odst. 32. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Poleg tega mora delodajalec omogočiti delavcu v vsakem koledarskem letu vsaj 12 dni letnega dopusta, preostanek pa najkasneje do 30. junija v naslednjem koledarskem letu (3. odst. 31.čl. ZTPDR). Če mu delodajalec to ne omogoči, je lahko za svoje ravnanje odškodninsko odgovoren. Nadalje lahko strokovni delavci šole v skladu z določbo 125. čl. ZOFVI in 12. čl. Pravilnika o šolskem koledarju za gimnazije, poklicne, srednje tehniške in strokovne šole (Ur. l. RS, št. 17/97 in 40/99) izrabijo letni dopust med jesenskimi, novoletnimi, zimskimi in prvomajskimi počitnicami, večino pa med poletnimi počitnicami. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik v času od 13.4. do 6.8.1999 v bolniškem staležu. V tem letu je imel v skladu z navedenimi določbami zakona in pravilnika možnost izrabiti letni dopust le v času zimskih počitnic oz. po zaključenem staležu do izteka delovnega razmerja samo še v preostanku poletnih počitnic. Čeprav je imel šele z izpodbijanim sklepom z dne 12.7.1999 formalno določen obseg in trajanje izrabe letnega dopusta, tega dejansko zaradi staleža v predvidenih počitnicah ni mogel izrabiti. Pri staležu pa gre za okoliščino, ki je nastala samo na njegovi strani, zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati nikakršnega krivdnega ravnanja, da tožnik do prenehanja delovnega razmerja ni mogel v celoti izrabiti pripadajočega letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče iz teh razlogov zavrnilo njegovo pritožbo (353. čl. ZPP). Ker tako pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče predlog tožene stranke za dodatno odločitev o stroških, ki jih je imela v postopku na prvi stopnji, ni sprejelo, ker glede tega pritožba ni bila podana v zakonskem roku. Obe stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).