Jedro

S strani trasanta podpisani in ne v celoti izpolnjeni ček v trenutku, ko več ne ustreza prvi volji trasanta, čeprav iz razlogov nastalih v valutnem razmerju, ne deli drugačne usode kot ukradeni ali izgubljeni in kasneje s strani nepooblaščene osebe izpolnjeni ček.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se znesek 135.000,00 SIT nadomesti z zneskom 108.000,00 SIT in v tretjem odstavku izreka tako, da se znesek 100.000,00 SIT nadomesti z zneskom 76.110,00 SIT, sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 32.216,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožnikoma 135.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.4.1997 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 100.000,00 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2003 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe zoper drugo toženko postopek zoper njo ustavi (II. točka izreka).

Proti sodbi se pravočasno pritožuje prva toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi med drugim navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za zlorabo čekov v smislu izgube ali kraje, ampak za protipravno uporabo čekov s strani tožnice, ki je podpisane čeke prostovoljno izročila S. d.o.o. v zvarovanje svojih obveznosti. Pritožnica zato takšne prijave čekov ni mogla upoštevati kot preklica čekov zaradi zlorabe. V konkretnem primeru je šlo za klasični preklic čeka po Zakonu o čeku (Ur. l. FLRJ št. 105/46 s spremembami; ZČ). Po 15. členu ZČ preklic učinkuje šele po preteku roka, ki je določen za predložitev v plačilo. V konkretnem primeru je bil ček preklican preden so bili čeki sploh izdani. Ne drži, da bi morala pritožnica kot trasat upoštevati in realizirati vsak preklic čeka. Implementacija takšnega pravnega naziranja bi v praksi čekovnega poslovanja omogočila zlorabo čeka kot plačilnega sredstva, saj remitent ne bi imel nobenih garancij, da bo ček vnovčen, na drugi strani pa bi imel trasant ček vedno možnost preklicati, tudi ko bi ga izdal sam za nakupe ali plačilo storitev. Ali se je remitent držal pooblastila tožnice ali ne, je vprašanje, ki je del valutnega razmerja in ne more biti uvrščeno v pojem zlorabe čekovnega blanketa. Ne glede na to pritožnica nadalje meni, da je neprevidno in naivno ravnanje tožnice malomarno ravnanje, ki se mora odražati v odškodninski odgovornosti. Tožničino ravnanje je bilo v nasprotju z določili pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, ki določajo zakaj imetnik lahko uporabi ček (19. člen Splošnih pogojev) in kako ga mora izpolniti (18. člen Splošnih pogojev) ter v nasprotju s funkcijo, ki jo ima ček po ZČ. Pritožnica meni, da ne glede na kasnejši potek dogodkov, v kolikor je imelo sodišče prve stopnje v mislih pretrganje vzročne zveze zaradi naknadnega krivdnega ravnanja pritožnice, vzroka škode, ki izvira iz ravnanja tožnice, ni mogoče popolnoma eliminirati. Dejstvo preklica čeka ne more pomeniti popolne ekskulpacije. Treba je oceniti koliko je morebitno naknadno krivdno ravanje pritožnice prispevalo k nastanku škode. Poleg tega je šlo v konkretnem primeru za izplačilo čeka v sistemu medbančne poravnave. Sporni čeki so bili izplačani s strani banke inkasanta in ne pritožnice. Plačilo je bilo v skladu z 8. členom Navodila o vnovčenju čekov (Ur. l. RS, št. 68/95 s spremembami; Navodilo) dokončno in pritožnica ni imela vpliva na zavrnitev plačila. Zato ji ni mogoče prisoditi 100% odgovornosti. Ocenjevati koliko časa lahko preteče od preklica do realizacije preklica čeka je nesmiselno in nepotrebno. Iz vseh navedenih razlogov je večkrat napačno uporabljeno materialno pravo, pa tudi določba 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ZOR) ni pravilna podlaga.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravno relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP) je sledeče: - tožnica je v zavarovanje kratkoročnega posojila drugi toženki izročila med drugim tudi tudi 9 bianko čekovnih blanketov (med strankama nesporno); - pritožnici, s katero je imela sklenjeno pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa je prijavila izgubo čekov z namenom njihovega preklica dne 5.12.1996; - sporni čeki so bili, kljub preklicu, vnovčeni v obdobju od 11.3.1997 do 15.3.1997; - pritožnica preklica bodisi ni opravila ali pa se sama potem, ko je po več kot treh mesecih dobila čeke na vnovčitev, preklica ni držala.

Ob tako ugotovljenih dejstvih je pravilno materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je bila pritožnica v skladu s določili Splošnih pogojev za poslovanje s tekočimi računi (priloga B5, v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki so sestavni del pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, sklenjene med pravno prednico pritožnice in tožnico (priloga A3), dolžna preklic čekovnih blanketov, ki ga je sprejela dne 5.12.1996 (prim. prilogo A3) upoštevati. S strani trasanta podpisani in ne v celoti izpolnjeni čekovni blanket (bianco ček) v trenutku, ko ni več ustrezal pravi volji trasanta, čeprav iz razlogov nastalih v valutnem razmerju, ne deli drugačne usode kot ukradeni ali izgubljeni in kasneje s strani nepooblaščene osebe izpolnjeni ček (prim. 13. člen Splošnih pogojev). Tak ček je zlorabljen in pritožnica, ki je preklic čekov (kot je razvidno iz priloge A3) sprejela, je bila dolžna postopati v skladu z določili Navodila.

Zmotno je po oceni pritožbenega sodišča stališče pritožnice, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za preklic, da torej v skladu z določilom 15. člena ZČ pritožnica ni bila dolžna izvesti preklica, kar naj bi pomenilo izključitev protipravnosti njenega ravnanja.

Pritožnica kot trasat bi morala, ker je na podlagi tožničine pravočasne prijave zlorabe čekovnih blanketov vedela, da so čeki zlorabljeni, zavrniti njihovo izplačilo ne pa obremeniti tožničinega tekočega računa. Takšno dolžnostno ravnanje ji nalaga prvi odstavek 751. v zvezi s prvim odstavkom 1057. člena ZOR in profesionalna skrbnost, s katero bi morala postopati (18. člen ZOR). Pa tudi določilo 8. člena Navodila, ki ga je po določbi 14. člena Navodila treba uporabiti, ker so bili čeki izdani po 1.12.1995. V skladu s citiranim določilom Navodila namreč trasat preveri čeke, ki jih je prevzel sam, kakor tudi podatke o izplačanih čekih pri drugih bankah - inkasantu ( za takšno situacijo je očitno šlo v konkretnem primeru). Ček mora zlasti zavrniti, če je bil zlorabljen in hkrati zahtevati delno ali celotno stornacijo za izvršene odobritve (poravnava pred preverbo) remitentu. Skupaj z zahtevo po stornaciji in s tem vračilu sredstev mora vrniti remitentu tudi čeke, na osnovi katerih je bil remitent neupravičeno poplačan.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko uveljavlja deljeno odgovornost. Ni namreč mogoče slediti stališču prvostopenjskega sodišča, da ravnanje tožnice ni pravno relevantno, ker je od preklica do vnovčitve preteklo več kot tri mesece. V konkretnem primeru je šlo za konkureco več vzrokov, ki so pripeljali do škodne posledice. Tožnica je ravnala protipravno in kasnejše protipravno ravnanje pritožnice, po oceni pritožbenega sodišča vzročne zveze ni pretrgalo. Primarni vzrok nastanka škode je v ravnanju tožnice. Le ta je v nasprotju z določili pogodbe o ustavnovitvi in vodenju tekočega računa ter v nasprotju z namenom, ki ga ima ček po ZČ - ček je plačilno sredstvo in ne sredstvo zavarovanja (!) - dala v promet bianco čeke. S takšnim skrajno malomarnim ravnanjem je povzročila, da ja bil preklic čekov sploh potreben. Zato med njenim protipravnim ravnanjem in nastalo škodno posledico po oceni pritožbenega sodišča obstoji pravnorelevantna vzročna zveza.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničino ravnanje glede na relativno dolgo časovno obdobje od preklica do vnovčitve čekov prispevalo k nastanku škode (le) 20% (prim. 267. člen ZOR).

Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je upoštevalo tožničin 20% soprispevek in je prisojeno odškodnino znižalo za 27.000,00 SIT (20% od 135.000,00 SIT = 27.000,00 SIT) tako, da je znesek 135.000,00 SIT nadomestilo z zneskom 108.000,00 SIT (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem pa, ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker ima sprememba odločitve o glavni stvari za posledico tudi spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Spremenjeni uspeh tožeče stranke je 80%, tožene pa z 20%. Za osnovo stroškov tožeče stranke je pritožbeno sodišče vzelo stroške, ki jih je tožnici priznalo sodišče prve stopnje v višini 100.000,00 SIT. Toženi stranki je v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1-1/90, ZST) priznalo takso za odgovor na tožbo v višini 300 točk ali 5.700,00 SIT (drugi odstavek Tar. št. 1 ZST v zvezi s šestim odstavkom 7. člena ZST) in potne stroške na relaciji Koper-Ljubljana-Koper v priglašeni višini 13.750,00 SIT (250km x 55,00 SIT). Skupaj je toženi stranki priznalo 19.450,00 SIT pravdnih stroškov. Upoštevaje uspeh pravdnih strank znašajo stroški tožeče stranke 80.000,00 SIT, stroški tožene stranke pa 3.890,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 76.110,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. V skladu z zapisanim je pritožbeno sodišče spremenilo tudi tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe tako, da je znesek 100.000,00 SIT nadomestilo z zneskom 76.110,00 SIT (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Pritožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o teh stroških odpadla. Tožeča stranka pa je na pritožbo odgovorila in ji je zato prva tožena stranka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, upoštevaje njen uspeh v pritožbenem postopku v znesku 32.216,00 SIT (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo naslednje stroške: stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 240 točk ali 26.400,00 SIT (priglašenih in v skladu s prvim odstavkom Tar. št. 16 Odvetniške Tarife, Ur. l. RS, št. 7/95; OT/95 v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Odvetniške Tarife, Ur. l. RS, št. 67/03; OT/03 tudi priznanih), stroške razgovora s stranko v višini 20 točk ali 2.200,00 SIT (priglašenih in v skladu s 7. točko Tar. št. 33 OT/95 v zvezi s prvim odstavkom 15. člena OT/03 tudi priznanih), 20% DDV na opravljeno odvetniško storitev v višini 5.720,00 SIT, materialne stroške v priglašeni višini 250,00 SIT in sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 300 točk 5.700,00 SIT (drugi odstavek Tar. št. 1 ZST). Skupaj je tožeči stranki priznalo 40.270,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, upoštevaje njen 80% uspeh le 32.216,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo. Priglašenih stroškov za obvestilo stranki o odločitvi in pritožbi pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so ti stroški že zajeti v postavki sestave odgovora na pritožbo.