Jedro

Tožnik je bil izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojni podjetnik in je vpisan v seznam zavezancev za osebno dopolnilno delo. Sodišče meni, da iz razloga, ker tožnik ni niti gospodarska družba niti ni več samostojni podjetnik, ne izpolnjuje več pogojev iz 36. člena ZOro-1, da bi se lahko ukvarjal s prometom z orožjem, za kar se v skladu s 35. členom ZOro-1 šteje tudi popravilo in predelava orožja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odvzela dovoljenje za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem iz 35. člena Zakona o orožju. Odločila je, da se po pravnomočnosti odločbe tožniku odvzame dostop do evidenc, ki jih je vodil, poleg tega mora vse evidence, ki jih je dolžan voditi na podlagi Zakona o orožju, v roku osmih dni od pravnomočnosti odločbe izročiti Upravni enoti Škofja Loka. Zavrnila je zahtevo za povrnitev stroškov postopka in odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bilo 7. 6. 2013 tožniku izdano dovoljenje, na podlagi katerega lahko popravlja in predeluje orožje kategorije C, točk 1, 2 in 4, ter kategorije D, točke 1. Tožena stranka je na podlagi 41.člena Zakona o orožju po uradni dolžnosti uvedla postopek za odvzem dovoljenja. Dovoljenje se odvzame, če trgovec ne izpolnjuje več pogojev, določenih s tem zakonom. Tožena stranka je na podlagi evidenc Poslovnega registra Slovenije ugotovila, da je bilo A. A., s.p. dne 12. 4. 2012 izbrisano iz Poslovnega registra Slovenije. O svojih ugotovitvah je tožena stranka tožnika seznanila z ugotovitvijo, da na podlagi veljavnih predpisov lahko dejavnost prometa z orožjem opravlja le, če je registriran kot gospodarska družba ali podjetnik, ter ga pozvala, da se izjasni, ali želi še naprej opravljati dejavnost prometa z orožjem in predloži dokazilo, da je vpisan v Poslovni register Slovenije (ime podjetja in matična številka). V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal v izjavi na ta dopis. Navajal je, da je vpisan v seznam zavezancev za opravljanje osebnega dopolnilnega dela, da ni prišlo do nobene spremembe njegovega statusa in da so enake pravne podlage za izdajo dovoljenja ter da gre pri matični številki za določbo tehnične narave, ki olajša vodenje in pregledovanje evidenc, ne pomeni pa pogoja za opravljanje dejavnosti. Oseba, ki izvaja osebno dopolnilno delo, izvaja podjetniško dejavnost, čeprav ne v taki organizacijski obliki kot gospodarska družba ali samostojni podjetniki, ki so vpisani v Poslovni register Slovenije. Upoštevati pa je tudi treba, da je dovoljenje z dne 7. 6. 2013 dokončna in pravnomočna pravna odločba in je prepovedano ponovno odločati o isti stvari.

3. Tožena stranka je tožnika ponovno seznanila z ugotovitvami postopka odvzema dovoljenja in pojasnila, da je javni interes v povezavi z orožjem tako močan, da mora upravni organ ves čas preverjati, ali trgovec še izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem. Tožnik je tudi na ta poziv odgovoril, da Zakon o orožju ne določa, da je mogoče pravnomočno in dokončno dovoljenje odvzeti zaradi varstva javnega interesa.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil dokazil, da je zadostil pogojem za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, kot jih določa 36. člen Zakona o orožju. V skladu z navedenim določilom se s prometom z orožjem lahko ukvarjajo le gospodarske družbe in podjetniki, ki izpolnjujejo splošne pogoje za poslovanje gospodarske družbe in posebne pogoje po tem zakonu. Podjetnik je po 6. točki 3. člena ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, v 6. členu, ki se smiselno uporablja tudi za podjetnike, pa je določeno, da družba lahko začne opravljati dejavnost, ko je vpisana v register. Tožena stranka je dolžna ves čas preverjati, ali trgovec še izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, kot jih določa 36. člen Zakona o orožju. Tožniku je bilo 7. 6. 2013 izdano dovoljenje za popravilo in predelavo orožja, čeprav kot izvajalec osebnega dopolnilnega dela že takrat ni imel matične številke. Glede osebnega dopolnilnega dela pa tožena stranka pripominja, da se je za osebno dopolnilno delo po 12. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki je veljal v času vpisa tožnika v seznam zavezancev, štelo, kadar posameznik osebno sam opravlja delo pomoči v gospodinjstvu in njim podobna dela, nabira in prodaja gozdne sadeže in zelišča ter opravlja druga manjša dela pod pogojem, da posebni predpisi ne določajo drugače. Ker tožnik ni predložil dokazil oziroma ni izkazal, da v danem trenutku izpolnjuje splošne pogoje za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, je bilo odločeno kot v izreku te odločbe.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo dovoljenje, ki je bilo izdano dne 7. 6. 2013, dokončno in pravnomočno, izdano na podlagi dejanskega stanja, ki je povsem enako kot sedaj. Tožnik opravlja osebno dopolnilno delo in sicer popravila in predelave orožja po 3. in 4. točki 35. člena Zakona o orožju. Po 7. 6. 2013 ni prišlo do nobene spremembe tega položaja. Prav tako so enake tudi pravne podlage. Dejstvo, da tožnik kot izvajalec osebnega dopolnilnega dela nima matične številke, ampak zaporedno številko vpisa v seznam, ni mogoče razlagati tako, da zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti po 3. in 4. točki 35. člena Zakona o orožju. Oseba, ki izvaja osebno dopolnilno delo, izvaja podjetniško dejavnost, čeprav ne v taki organizacijski obliki kot gospodarska družba ali samostojni podjetniki, ki so vpisani v poslovni register. Tudi v upravnem postopku je prepovedano ponovno odločanje o isti stvari, o kateri je bilo pravnomočno odločeno. Odvzem dovoljenja bi bil mogoč le v primeru, če bi prišlo do spremembe kakšne od bistvenih okoliščin, do česar pa ni prišlo. Za izpodbijanje dovoljenja z dne 7. 6. 2013 so za redna in za izredna pravna sredstva potekli že vsi roki. Izvajanja pravice ni mogoče omejiti brez ustrezne pravne podlage. Inštitut pravnomočnosti izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju in veže stranke na vsebino odločbe. Tudi če bi se štelo, da bi bilo dovoljenje z dne 7. 6. 2013 napačno, bi pravnomočnost tega dovoljenja onemogočala njegovo odpravo. Izdaja upravne odločbe izven kateregakoli upravnega postopka je protipravno ravnanje državnega organa. Sprememba pravnomočnega dovoljenja pomeni tudi poseg v pridobljene pravice. Stališče tožene stranke, da lahko na podlagi sklicevanja na javni interes poseže v dokončno pravnomočno odločbo, ki je bila izdana na podlagi enakega dejanskega in pravnega stanja, ni pravilno. Nikjer ni določeno, da je mogoče pravnomočno in dokončno dovoljenje odvzeti zaradi varstva javnega interesa. Zakon o upravnem postopku javni interes določa le pri izredni razveljavitvi izvršljive odločbe. Ne gre za nobenega od tako nujnih ukrepov. Poleg tega tožnik ne izvaja trgovine z orožjem, ampak le popravila posameznih kosov orožja. Odvzem dovoljenja bi pomenil tudi poseg v pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Tudi če bi šteli, da je javni interes podan, v tej zadevi ne bi prestal testa sorazmernosti v primerjavi s kršitvami pravic tožnika in ne nazadnje tudi s kršitvami javnega interesa. Tožena stranka je v odločbi tudi navajala razloge, s katerimi tožnika v predhodnem postopku ni seznanila. Navedla je, kaj naj bi se štelo za osebno dopolnilno delo. Tožena stranka ni pristojna za presojo vpisa tožnika v seznam zavezancev, ki opravljajo osebno dopolnilno delo. Tožnik prilaga kot dokaz mnenje Obrtno-podjetniške zbornice, da gre pri izdelavi lovske puške za izdelek umetnostne obrti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in ocenjuje, da je bila ta pravilna in zakonita, navedbe tožeče stranke pa so neutemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K točki I izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Zakon o orožju v prvem odstavku 41. člena določa, da ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, odvzame dovoljenje, če trgovec ne izpolnjuje več pogojev, določenih s tem zakonom. V skladu s 36. členom Zakona o orožju se lahko s prometom z orožjem, razen pod točko 7, 8 in 9 iz prejšnjega člena tega zakona, ukvarjajo le gospodarske družbe in podjetniki, ki izpolnjujejo splošne pogoje za poslovanje gospodarske družbe in posebne pogoje po tem zakonu.

9. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojni podjetnik in je vpisan v seznam zavezancev za osebno dopolnilno delo. Sodišče meni, da iz razloga, ker tožnik ni niti gospodarska družba niti ni več samostojni podjetnik, ne izpolnjuje več pogojev iz 36. člena Zakona o orožju, da bi se lahko ukvarjal s prometom z orožjem, za kar se v skladu s 35. členom Zakona o orožju šteje tudi popravilo in predelava orožja. Pri tem se sodišče sklicuje na utemeljitev v razlogih izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

10. Tožnik v tožbi zatrjuje, da se dejansko stanje od takrat, ko je dobil zadnje dovoljenje za promet z orožjem, pa do izdaje izpodbijane odločbe, ni spremenilo. Še vedno opravlja osebno dopolnilno delo. Prav tako zatrjuje, da so enake tudi pravne podlage. Zatrjuje, da je v letu 2013 tožena stranka pravilno presodila položaj in nobenega razloga ni, da bi bila sedaj presoja ob istem dejanskem in pravnem stanju drugačna. Sodišče se s tako razlago ne more strinjati. Dejstvo je, da tožnik ni niti gospodarska družba niti ni več samostojni podjetnik in torej povsem nedvoumno ne izpolnjuje pogojev iz 36. člena Zakona o orožju. V času izdaje izpodbijane odločbe torej teh pogojev ni izpolnjeval, zato je odločitev tožene stranke pravilna. Na to dejstvo ne morejo vplivati okoliščine, da je bilo tožniku kljub neizpolnjevanju pogoja, da bi moral biti samostojni podjetnik, dovoljenje v letu 2013 izdano. Predmet tega upravnega spora je namreč odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje. Sodišče se zato ne opredeljuje do tega, ali je bila odločba pred leti, s katero je dovoljenje dobil, pravilna. Iz logične in jezikovne razlage prvega odstavka 41. člena Zakona o orožju izhaja, da lahko Ministrstvo za notranje zadeve vedno odvzame dovoljenje za promet z orožjem, če posameznik ne izpolnjuje več pogojev, kar pomeni, da lahko kadarkoli preverja izpolnjevanje pogojev. Tudi če je bila predhodno izdana odločba o izdaji dovoljenja, to ne pomeni, da se lahko posamezni subjekt (bodisi fizična ali pravna oseba) neomejeno dolgo ukvarja s prometom z orožjem, če se pozneje ugotovi, da pogojev dejansko ne izpolnjuje. Po presoji sodišča je 41. člen Zakona o orožju lex specialis glede na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določajo postopke z izrednimi pravnimi sredstvi. Zaradi tega je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje, da je dovoljenje z dne 7. 6. 2013 dokončna in pravnomočna upravna odločba in se zaradi tega ne bi smelo ponovno odločati o isti stvari. Ministrstvo za notranje zadeve torej sme vsak čas ugotavljati, ali subjekt, ki se ukvarja s prometom z orožjem, še izpolnjuje pogoje za to, da ima tako dovoljenje, ne glede na to, ali je odločba, s katero je tako dovoljenje pridobil, postala dokončna in pravnomočna. Iz vseh navedenih razlogov je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na to, da je možno odločbo iz leta 2013 razveljaviti ali spremeniti le na podlagi pravnih sredstev, saj so vsi roki za uveljavljanje teh sredstev že potekli.

11. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je oseba, ki izvaja osebno dopolnilno delo, izenačena s podjetnikom, kot je opredeljen v 36. členu Zakona o orožju. Prometa z orožjem ni mogoče opravljati v okviru osebnega dopolnilnega dela. Zakon o orožju v 1. členu določa, da ta zakon ureja pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov v zvezi z orožjem, z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda. V tem določilu so izrecno navedeni samostojni podjetniki posamezniki, kar pomeni, da je treba pojem "podjetnika" iz 36. člena Zakona o orožju razlagati v povezavi s 1. členom zakona. Osebno dopolnilno delo tudi ne ustreza definiciji podjetnika iz 3. člena ZGD-1, ki v šestem odstavku določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Oseba, ki opravlja osebno dopolnilno delo, pa ne deluje v okviru organiziranega podjetja. Poleg tega je v 12. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (določilo veljavno v času izpodbijane odločbe) navedeno, kaj se šteje za osebno dopolnilno delo. V skladu s tem določilom se za osebno dopolnilno delo šteje, kadar posameznik osebno sam opravlja delo pomoči v gospodinjstvu in njim podobna dela, nabira in prodaja gozdne sadeže in zelišča, ter opravlja druga manjša dela, pod pogojem, da posebni predpisi ne določajo drugače in da so določena v podzakonskem aktu iz 16. člena tega zakona. Za osebno dopolnilno delo se v skladu s tretjim odstavkom 12. člena citiranega zakona šteje tudi, kadar posameznik sam izdeluje izdelke domače in umetnostne obrti. Ne glede na to, da po presoji sodišča osebno dopolnilno delo ni izenačeno s pojmom podjetnika iz 36. člena Zakona o orožju, kar je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, je za ta upravni spor v zvezi s tem nerelevantno k tožbi priloženo mnenje Obrtno- podjetniške zbornice z dne 5. 3. 2008, da je bila lovska puška, ki jo je izdelal tožnik, izdelek umetnostne obrti, saj se izpodbijana odločba nanaša na odvzem dovoljenja za popravilo in predelavo orožja in ne na izdelavo orožja. Osebno dopolnilno delo se ne more šteti kot delo podjetnika v smislu 36. člena Zakona o orožju tudi zato, ker ni podjetniške narave, saj so prihodki iz naslova osebnega dopolnilnega dela skladno s 14. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno omejeni in v posameznem polletju koledarskega leta v seštevku ne smejo presegati treh povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu. Torej osebnega dopolnilnega dela nikakor ni mogoče izenačiti z pojmom podjetnika, kot je mišljen v 36. členu Zakona o orožju.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka v odločbi navajala razloge, s katerimi tožnika v predhodnem postopku ni seznanila, s tem, da je navedla, kaj naj bi se štelo za osebno dopolnilno delo, sodišče pojasnjuje, da pri tem ne gre za kršitev pravil postopka, saj je treba pred izdajo odločbe stranko seznaniti z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe, pri pojmu osebnega dopolnilnega dela pa gre za navedbo pravnih predpisov, ki določajo, kaj je osebno dopolnilno delo, in ne za ugotovljeno dejansko stanje. Ne glede na navedeno pa ta tožbena navedba niti ni relevantna, to pa iz razloga, ker po presoji sodišča - kot je bilo že pojasnjeno - osebno dopolnilno delo ne more biti izenačeno s pojmom podjetnika, kot je mišljen v 36. členu Zakona o orožju.

13. V tej zadevi niti ni bistveno to, ali tožnik kot izvajalec osebnega dopolnilnega dela nima matične številke, ampak zaporedno številko vpisa v seznam. Bistveno je to, da tožnik ni več vpisan v Poslovni imenik Slovenije kot samostojni podjetnik, to dejstvo pa je nesporno in to je tudi razlog, zaradi katerega je bila izdana izpodbijana odločba.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik ne izvaja trgovine z orožjem, ampak le popravila posameznih kosov orožja, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje prometa z orožjem, promet z orožjem pa je širok pojem in je opredeljen v 35. členu Zakona o orožju, kjer se kot promet z orožjem med drugim šteje tudi popravilo in predelava orožja.

15. Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker tista pravno relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama niso sporna, to pa je dejstvo, da je bil tožnik izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojni podjetnik in vpisan v seznam zavezancev za osebno dopolnilno delo. Presoja, ali je to razlog za odvzem dovoljenja za promet z orožjem, pa je izključno pravne narave.

**K točki II izreka:**

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.