Jedro

Bistvena vsebina popravka in odgovora mora biti navedba dejstev. Vendar zaradi majhnih odstopanj od te zahteve odgovor oz. popravek ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka objaviti odgovor in popravek na članek ..., ki je bil objavljen v reviji X. dne 14.4.1999. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 3.5.1999 zahtevala objavo popravka in javno opravičilo, da je bilo besedilo popravka objavljeno dne 12.5.1999 in da je tožeča stranka dne 19.5.1999 zahtevala objavo popravka v enakovrednem delu revije, čemur pa tožena stranka ni ugodila. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožeča stranka napačno zahtevala objavo popravka od glavnega urednika, morala pa bi to zahtevati od odgovornega urednika. Razen tega je ugotovilo, da popravek ne vsebuje le dejstev, s katerimi tožeča stranka izpodbija informacijo, temveč vsebuje tudi komentar, vrednostne sodbe in žalitve.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je stališče, da je treba presoditi, ali besedilo popravka in odgovora ustreza zahtevam Zakona o javnih glasilih, čeprav je tožena stranka odgovor že objavila. Pri tem je ocenilo, da obsega popravek mnenja, interpretacije in razmišljanja tožeče stranke ter vrednostne sodbe z negativnim prizvokom. Takšna vsebina popravka je v nasprotju s 3. odstavkom 9. člena zakona o javnih glasilih.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ali pa jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da so razlogi sodbe prve stopnje v nasprotju z vsebino razpravnega zapisnika. Tožena stranka namreč ni ugovarjala, da je vsebina popravka žaljiva. V nasprotju s podatki spisa je tudi ugotovitev, da tožena stranka besedila popravka ni objavila, ker bi jo k temu zavezovala sodba. Sprašuje, katera sodba. Enako velja za ugotovitev, da tožena stranka tožeči ves čas odreka pravico do objave popravka, saj je tožena stranka popravek objavila v 19. številki X.. Sodba druge stopnje pa sploh ni odgovorila na pritožbeni očitek v zvezi s kršitvijo prepovedi retroaktivnosti. Nadalje očita obema sodbama, da sta nekritično povzeli navedbo tožene stranke, da je popravek objavila iz dobre volje, oziroma, da je bila to stvar uredniške politike. Iz kasneje objavljenega zapisa tožene stranke pa izhaja, da je štela poslani popravek za zakonit in da je sporno samo, na katerem mestu v reviji bi moral biti objavljen. Revizija izpodbija tudi izrek o pravdnih stroških in navaja, da so bili napačno odmerjeni od vrednosti spornega predmeta 2.000.000,00 SIT, namesto od 43.700,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Sestavek ..., na katerega se nanaša odgovor in popravek, ni niti čista informacija niti komentar, temveč je zmes obojega z značilnostmi pamfleta. Kodeks novinarjev Republike Slovenije med drugim zavezuje novinarje, da so dolžni ločiti informacijo in komentar ter da mora biti razvidna razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem (3. točka kodeksa). Če novinar v svojem spisu tega ne loči, to prizadeti stranki ne jemlje pravice do popravka in odgovora. Tudi v takem primeru pa mora biti popravek oziroma odgovor v skladu z zahtevami Zakona o javnih glasilih (Ur.l. RS št. 18/94 - v nadaljnjem ZJG), kar pomeni, da sme navajati samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo oziroma dopolnjujejo navedbe v objavljeni informaciji. Če zaradi smiselne povezave popravka in odgovora z ustreznimi deli informacije, popravek in odgovor vsebujeta tudi besedilo, ki ne navaja samo dejstev, zaradi tega popravek oziroma odgovor še ne more biti nedovoljen. To bi zlasti veljalo, če bi se popravek navezal na slogovne posebnosti sporne informacije. Vsekakor pa mora biti ohranjena sorazmernost, kar pomeni, da mora biti bistvena vsebina odgovora in popravka navedba dejstev. Odgovor in popravek zaradi majhnih odstopanj od zahteve po 3. odstavku 9. člena ZJG ne more biti nedovoljen.

Vendar tudi pri taki presoji obravnavani popravek in odgovor ne ustreza zahtevam 3. odstavka 9. člena ZJG, ker znatno presega zgolj navedbo dejstev in okoliščin v zvezi z izpodbijano informacijo. Zoper žaljive očitke v novinarskem prispevku se ni mogoče braniti z zahtevo po objavi popravka in odgovora. Za take primere ima pravni red na voljo instrumente odškodninskega in kazenskega prava.