Jedro

Urbanistični inšpektor je z odločbo izrekel ustavitev gradnje, investitor pa je z gradnjo nadaljeval. Dani so pogoji za izdajo odločbe o odstranitvi objekta in vzpostavitvi prejšnjega stanja po 3. odstavku 74. člena ZUN.

Izrek

1) Zadevi U 818/92 in U 866/92 se združita v en postopek. 2) Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zoper isto odločbo z dne 16.7.1992 in zoper isti Republiški urbanistični inšpektorat sprožil dva upravna spora z dvema tožbama: prvo tožbo v zadevi U 818/92 je vložil dne 2.10.1992, drugo v zadevi U 866/92 pa je vložil 12.10.1992. V Republiki Sloveniji se lahko po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tudi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji po uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi te določbe je dopustno uporabljati v Republiki Sloveniji tudi zakon o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 4/77, 60/77). Iz tega zakona, predvsem iz 6. in 1. odstavka 27. člena, je sklepati, da je v enem upravnem sporu dopustno izpodbijati le en upravni akt zoper eno toženo stranko. Zato je sodišče navedeni zadevi združilo in odločilo kot izhaja iz točke 1) izreka.

V glavni stvari je urbanistični inšpektor potem, ko je izdal odločbo o odstranitvi in ko je dne 18.2.1992 ugotovil, da je tožnik z gradnjo nadaljeval in ko je bil zavrnjen zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja, na podlagi 72. in 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, odločil o odstranitvi objekta in o vzpostavitvi prejšnjega stanja. Odločil je, da mora tožnik odstraniti počitniški objekt v izmeri 3,5 x 7 m, ki stoji na parc. št. 454/2 in vzpostaviti prejšnje stanje.

V pritožbi je tožnik predlagal, da organ druge stopnje odpravi prvostopno odločbo. Navajal je, da je v izdelavi nov zazidalni načrt za krajevno skupnost. Skupščina občine naj bi 11.3.1992 razpravljala o gradnjah in jih legalizirala. Odločitev prvostopnega upravnega organa pomeni prehitevanje zadeve, kar bo tožniku povzročilo nepopravljivo škodo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da je organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožnik je z deli nadaljeval, kar je bilo ugotovljeno z ogledom 18.2.1992. Navedbe, da je v postopku nov zazidalni načrt, ne morejo vplivati na odločitev. Postopek bi bilo dopustno ustaviti, če bi bilo izdano pravnomočno lokacijsko dovoljenje.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Na območju katastreske občine, v kateri leži navedena parcela, je v postopku urejanja preko 70 počitniških hišic, za katere lastniki nimajo lokacijskih oziroma gradbenih dovoljenj. Prostorski načrt ni bil izdelan. Občina je že naročila izdelavo takšnih načrtov. Zato bi bila odločitev v škodo tožeči stranki.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, poslala pa je upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, novela v Uradnem listu RS, št. 18/93 za ta spor še ne velja - ZUN) v 71. in naslednjih členih določa inšpekcijsko nadzorstvo. V 3. odstavku 74. člena je določeno, da lahko organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt oziroma del objeka odstrani na investitorjeve stroške in vzpostavi prejšnje stanje, če investitor nadaljuje delo kljub izdanemu ukrepu iz 1. odstavka tega člena, ali če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje oziroma izdajo potrdila zavrne, ali če investitor v roku iz prejšnjega odstavka ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje oziroma ne priglasi nameravane gradnje. Iz podatkov spisa izhaja, da je urbanistični inšpektor z odločbo 13.6.1990 odredil ustavitev gradnje, z ogledom na kraju samem 18.2.1992 pa je ugotovil, da je tožnik z gradnjo nadaljeval, saj je vgradil električne inštalacije, žlebove in odtočne cevi in montiral električno omarico. Dani so torej pogoji, da je prvostopni upravni organ odločil, da se objekt odstrani in da se vzpostavi prejšnje stanje. Tožena stranka je zato pravilno zavrnila pritožbo.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona, tožbo zavrniti.