Jedro

Tudi v primeru odločanja po 1. odstavku 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se predpostavlja, da sta deleža zakoncev na njunem skupnem premoženju enaka.

Izrek

Zavrneta se pritožbi in se potrdita izpodbijani sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta lastninska deleža toženih strank na skupnem premoženju - stanovanju št. 13 v 1. nadstropju stanovanjskega bloka J 21 v Novem mestu, ki stoji na parceli 209 k.o. ..... in ki je bilo pridobljeno med zakonsko zvezo, za S. B 40% in za B. B. 60%. Sodišče je o tožbenem zahtevku odločalo na podlagi 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V preostalem delu je zavrnilo tožbene zahtevke, zavrglo pa je tožbeni zahtevek glede ničnosti izjave prvega toženca z dne 14.5.1999. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov, ker o tem zahtevku ni odločalo s sodbo.

Tožena stranka se pritožuje proti sodbi v ugodilnem delu, tožeča stranka pa proti dopolnilni sodbi.

Toženca zatrjujeta vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno stališče tožencev je, da zgolj bivanje enega zakonca v življenjski ekonomski skupnosti z drugim zakoncem in njegovo prispevanje k preživljanju skupnih mladoletnih otrok, še ne daje podlage za sklep, da je stanovanje, ki ga je v tem obdobju kupil drugi zakonec njuno skupno premoženje. Toženca ves čas zatrjujeta, da je od leta 1989 dalje le toženka prinašala domov prihodek in preživljala skupne otroke in toženca, ki zaradi slabega zdravstvenega stanja in hudih poškodb v prometni nesreči, ni bil sposoben pridobivati dohodka. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je toženec v spornem obdobju "doprinesel v zakonsko skupnost delo ali zaslužek", ki bi presegel stroške njegovega preživljanja in delež, ki bi ga bil kot roditelj dolžan nuditi za preživljanje skupnih otrok. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili zato pomanjkljivi. V nasprotju s podatki spisa je, da je toženec ob zaslišanju izpovedal, da je v času sklenitve prodajne pogodbe prispeval k preživljanju otrok. Izpovedal je le, da je v družinski proračun prispeval za preživljanje otrok le dokler je delal v Iskri, torej pred letom 1989. Toženec od leta 1989 v zakonsko skupnost ni prinašal nobenih dohodkov, pred tem pa so bili toženkini dohodki trikrat višji od njegovih. Dejavnost, s katero se je kasneje ukvarjal, mu je prinesla le veliko izgubo in dolgove. Oktobra 1995 se je toženec odselil iz skupnega prebivališča, življenjska in ekonomska skupnost zakoncev pa je prenehala že prej. Toženec k pridobitvi stanovanja ni prispeval ničesar in zato ni mogoče šteti, da je stanovanje skupno premoženje in na njem tožencu pripada 40% delež. Evidentno je, da toženec zaradi svoje starosti in z medicinskimi dokumenti izkazanim slabim zdravstvenim stanjem ne bo imel zaslužka, s katerim bi lahko prispeval k odplačevanju preostalih obrokov kupnine.

Tožeča stranka se pritožuje proti dopolnilni sodbi in trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njen zahtevek glede povrnitve pravdnih stroškov, saj je bil njen specificirani stroškovnik pripravljen že naslednji dan po glavni obravnavi, torej dne 17.10.2000. Pravdni stroški so bili pravočasno priglašeni in dovolj specificirani, da bi sodišče prve stopnje lahko o njih odločalo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, pri sojenju pa je tudi pravilno upoštevalo določbe 51. in 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter pri odločanju ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je ugotovilo, da sta toženca pridobila sporno stanovanje z delom v času trajanja zakonske zveze in zato predstavlja njuno skupno premoženje, ki doslej ni bilo veljavno razdruženo. Položaj zakoncev v primeru odločanja po 57. členu ZZZDR glede ugotavljanja lastninskih deležev, je analogen situaciji, ki jo ureja 59. člen navedenega zakona. Predpostavlja se namreč, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Toženca sta kupila stanovanje 22.7.1993 in je zato potrebno šteti, da je takrat stanovanje prešlo v njuno skupno premoženje. Toženi stranki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nista dokazali, da je bil prispevek toženca nižji od 40% in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi, v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča. O pritožbi tožeče stranke: Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP). Iz razpravnega zapisnika je razvidno, da naj bi tožeča stranka predložila specificirani stroškovnik v roku treh dni. Prav tako je iz podatkov sodnega spisa razvidno, da tožeča stranka ni predložila stroškovnika v sodnem roku. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi na podlagi 353. in 365. člena ZPP. O pritožbah je odločalo s sodbo na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Odgovor na pritožbo ne vsebuje trditev in navedb, ki niso bile postavljene že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo zato ne predstavljajo stroškov, potrebnih za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).