Jedro

ZGD za izjavo o izstopu iz družbe ne predpisuje notarskega zapisa, pač pa je notarski zapis potreben zgolj v primeru spremembe družbene pogodbe, kar pa sprememba družbenikov ni. Izstop družbenika iz družbe učinkuje že s samo izjavo volje družbenika.

Načelo zaupanja v sodni register in publicitetno načelo ne moreta biti uporabljena na način, da bi sprememba družbenika učinkovala proti upniku šele od trenutka vpisa spremembe v sodni register. To bi namreč pomenilo izenačenje publicitetnega načela s konstitutivnostjo vpisa, kar bi bilo v popolnem nasprotju s pravilom, da je vpis spremembe družbenika le deklaratorne narave.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v prvi točki izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi prvega dolžnika se delno ugodi in se druga točka izpodbijanega sklepa s p r e m e n i tako, da je upnik dolžan povrniti prvemu dolžniku 198,5 EUR (prej 47.570,00 SIT) izvršilnih stroškov. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. ugodilo ugovoru prvega dolžnika (v nadaljevanju dolžnika), sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 10.05.2004 razveljavilo v delu, ki se nanaša nanj ter v tem obsegu zavrnilo upnikov predlog, pod točko II. pa je sodišče sklenilo, da je upnik dolžan povrniti dolžniku stroške izvršilnega postopka v znesku 13.250,00 SIT. Sodišče je svojo odločitev o dolžnikovem ugovoru oprlo na ugotovitev, da dolžnik za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarja, ker je veljavno izstopil iz družbe.

Zoper navedeni sklep se pritožujeta tako upnik kot dolžnik po svojih pooblaščencih. Upnik se pritožuje zoper del sklepa, s katerim je sodišče ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v ponovno odločanje. Pritožba navaja, da je potrebno za presojo pravne veljavnosti izstopa iz družbe upoštevati določbe ZGD, ki za primer izstopa družbenika iz družbe in prenosa poslovnega deleža določa obveznost izvedbe posla v obliki notarskega zapisa. Notarske oblike in njene lastnosti konstitutivnosti se po mnenju pritožbe ne more nadomestiti z navadnim sklepom skupščine in podpisi vseh družbenikov, kar pomeni, da dolžnik iz družbe ni izstopil na veljaven način. Podrejeno pritožba še navaja, da bi sodišče moralo upoštevati 8. člen Zakona o sodnem registru in tam urejenega načela učinka vpisa v sodni register nasproti tretjim osebam ter načela zaupanja v podatke iz sodnega registra. Kljub temu, da je vpis spremembe družbenika zgolj deklaratoren, je po mnenju pritožbe položaj tretjih oseb varovan z določbo 8. člena ZSReg, medtem ko deklaratornost vpisa vpliva le na notranji položaj v družbi. Poleg tega ZSReg ureja tudi načelo dolžnosti vpisa v sodni register, ki prav tako varuje tretje osebe tako, da v razmerju do njih kot pravni naslednik nastopa oseba, ki je vpisana kot družbenik v času izbrisa družbe, morebitna opustitev dolžnosti vpisa pa zadeva le razmerje med družbeniki in iz tega naslova izhajajoče regresne zahtevke. Pritožba tudi trdi, da je sodišče prve stopnje povsem napačno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča, katere bistvo je varstvo upnikov v primeru izbrisa družb po ZFPPod. Iz te odločbe izhaja, da je dokazno breme neaktivnosti družbenika na samem družbeniku. Ustavno sodišče je še navedlo, da imajo družbeniki, ki so vpisani v sodni register, pravico vložiti pravna sredstva zoper sklep o začetku postopka izbrisa in sklep o izbrisu, kar po stališču pritožbe pomeni, da bi moral dolžnik reagirati že v postopku izbrisa družbe. Po pravnomočnosti izbrisa bi se lahko skliceval le še na to, da je imel položaj neaktivnega družbenika, česar pa sploh ni zatrjeval. Pritožba tako zaključuje, da je sodišče z izdano odločbo upnike spravilo v položaj, ko podatki iz sodnega registra zanje nimajo prav nobenega pomena več, s tem pa je načelo načelo varnosti pravnega prometa, načelo zaupanja v podatke iz sodnega registra in samo načelo pravne države, saj tretje osebe na drugačen način kot z vpogledom v sodni register ne morejo ugotoviti, kdo je družbenik neke družbe.

Zoper drugo točko izpodbijanega sklepa se pritožuje prvi dolžnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da dolžniku prizna celotne priglašene stroške, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ter v obeh primerih upniku naloži plačilo dolžnikovih pritožbenih stroškov. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča, da dolžniku ne prizna stroškov zastopanja na naroku in stroškov pripravljalne vloge, ker naj bi nastali po njegovi krivdi. V zvezi s tem dolžnik navaja, da je bil upnik že z dolžnikovim ugovorom seznanjen, da je dolžnik iz družbe izstopil, saj je dolžnik podal tudi ustrezne dokaze. Dolžnik je z ugovorom v celoti uspel, zato bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene stroške. Če bi namreč sodišče štelo, da je ugovor ni utemeljen, ne bi niti razpisovalo naroka, lahko pa bi dolžnika tudi pozvalo na dopolnitev, če je štelo, da narok ni potreben. Po mnenju pritožbe je narok bil potreben, saj je bilo treba zaslišati priče, torej so stroški zastopanja na naroku nedvomno potrebni strošek dolžnika. Tudi pripravljalna vloga je pripomogla k hitrejši rešitvi zadeve, saj sodišču ni bilo potrebno opraviti vpogleda v sodni register, saj je vse listine, s katerimi ob ugovoru ni razpolagal, priložil sam dolžnik.

Prvi dolžnik je na pritožbo upnika podal odgovor, v katerem prereka vse upnikove navedbe in poudarja, da sta odločitev prvostopenjskega sodišča in ugotovljeno dejansko stanje v celoti pravilna.

Pritožba upnika ni utemeljena, pritožba prvega dolžnika pa je delno utemeljena.

K pritožbi upnika: Upnik se torej ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da dolžnik zaradi izstopa iz družbe ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Tako odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo kljub dejstvu, da je bil ob izbrisu družbe dolžnik še vedno vpisan kot družbenik, vendar pa je po oceni prvostopenjskega sodišča, ki se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, izkazal svoj izstop iz družbe, zato za obveznosti izbrisane družbe F. d.o.o. ne odgovarja oziroma zanj ne velja pravna domneva iz 4. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Pritožba najprej pravi, da družbenik iz družbe ni izstopil na način, kot mu ga nalaga Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), saj naj bi bil za veljaven izstop potreben posel, izveden v obliki notarskega zapisa. To stališče je napačno, saj ZGD za izjavo o izstopu iz družbe ne predpisuje notarskega zapisa, pač pa je notarski zapis potreben zgolj v primeru spremembe družbene pogodbe, kar pa sprememba družbenikov ni. Izstop družbenika iz družbe učinkuje že s samo izjavo volje družbenika, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo izjavo volje, ki je razvidna iz zapisnika seje skupščine (list. št. 44) in zaključilo, da je dolžnik povsem veljavno iz družbe izstopil že leta 1997. Pritožba neutemeljeno prereka tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima vpis spremembe družbenika v sodni register zgolj deklaratoren učinek in pri tem izpostavlja določbe ZSReg o učinku vpisa napram tretjim osebam in o načelu zaupanja v podatke iz sodnega registra. Sodna praksa in tudi Ustavno sodišče se je v zvezi s tem namreč postavilo na stališče, da načelo zaupanja v sodni register in publicitetno načelo ne moreta biti uporabljena na način, da bi sprememba družbenika učinkovala proti upniku šele od trenutka vpisa spremembe v sodni register. To bi namreč pomenilo izenačenje publicitetnega načela s konstitutivnostjo vpisa, kar bi bilo v popolnem nasprotju s pravilom, da je vpis spremembe družbenika le deklaratorne narave. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral dolžnik sodelovati že v samem postopku izbrisa družbe, ker pa tega ni storil, lahko ugovarja le svojo neaktivno vlogo v družbi. V zvezi s tem ima pritožba sicer prav, da je dokazno breme neaktivnosti na dolžniku, ta pa je slednjo tudi dokazal s tem, ko je izkazal svoj izstop iz družbe, zato mu nikakor ni bilo treba zatrjevati in dokazovati svoje pasivne vloge v družbi, saj v družbi po izstopu sploh ni imel nobene vloge več.

K pritožbi dolžnika: Odločitev o stroških postopka je sodišče obrazložilo na sledeč način: ker je dolžnik z ugovorom uspel, je upravičen do povrnitve stroškov, ni pa upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel z vložitvijo pripravljalne vloge (le-to je vložil šele po razpisu naroka in v njej prvič konkretiziral datum izstopa iz družbe ter predložil ustrezne listine, kar vse bi lahko storil že prej) ter do povrnitve stroškov zastopanja na naroku, ki se je opravil kot posledica dolžnikovih nekonkretiziranih ugovornih navedb. Vsi ti stroški so po oceni sodišča prve stopnje nastali izključno po dolžnikovi krivdi, zato je upnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali na naroku. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje izračunalo dolžnikove stroške za sestavo ugovora ter sodno takso, izračunalo upnikove stroške za zastopanje na naroku ter opravilo pobot do višine najnižjega zneska. Dolžnik v pritožbi takemu zaključku sodišča oporeka in sicer navaja, da bi mu morali biti priznani vsi priglašeni stroški. Ocene sodišča prve stopnje o nepotrebnosti stroškov v zvezi s pripravljalno vlogo po oceni pritožbenega sodišča pritožba ni omajala, saj bi dolžnik vse trditve, ki jih je v slednji navedel, lahko postavil že v samem ugovoru. V pritožbi sicer dolžnik zatrjuje, da ob vložitvi ugovora ni razpolagal z listinami iz sodnega registra, vendar pa je ta pritožbena trditev zgolj pavšalna in nekonkretizirana. Drugače pa je z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov opravljenega naroka, za katere po oceni pritožbenega sodišča dolžniku ni mogoče naprtiti krivde. Prvostopenjsko sodišče je očitno kljub konkretiziranim navedbam dolžnika v pripravljalni vlogi štelo narok za potreben, sicer bi ga lahko preklicalo. Na podlagi takšne ugotovitve torej ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so stroški naroka nastali po krivdi dolžnika, posledično pa je prav tako napačen tudi pobot stroškov dolžnika s stroški upnika, saj le-temu glede na načelo uspeha v postopku ne pripadajo stroški za zastopanje na naroku. Dolžniku tako pripadajo že v prvostopenjskem sklepu priznani stroški za sestavo ugovora, materialni stroški in sodna taksa ter še 100 točk za zastopanje na naroku (in ne 200 točk, kot jih je priglasil dolžnik - 8. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife), ne pripadajo pa mu priglašeni stroški za porabljen čas, saj narok ni trajal več kot pol ure.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi z vidika uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, vendar jih ni zasledilo, zato je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvo točko izpodbijanega sklepa. Pritožbi prvega dolžnika je pritožbeno sodišče skladno s 3. točko 365. člena delno ugodilo in drugo točko sklepa spremenilo tako, da je upnik dolžan dolžniku povrniti izvršilne stroške v znesku 47.570,00 SIT oziroma 198,50 EUR. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa tudi dolžnik, saj je uspel le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžniku tudi ne pripadajo stroški odgovora na upnikovo pritožbo, saj v njej ni navedel ničesar, kar bi bilo pomembno za odločitev o pritožbi.