Jedro

Okoliščina, da odredba o ukrepu tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje po 49. členu Zakona o policiji nima podpisa generalnega direktorja policije oziroma pooblaščene osebe, ni pomembna, saj sodišče v konkretnem primeru dokaza na glavni obravnavi ni izvedlo in nanj tudi ni oprlo svoje odločitve.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodoma navedeno sodbo obsojenega S.D. spoznalo za krivega kaznivih dejanja: nasilništva po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ (točka 1), izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ (točka 2/a) ter kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ (točka 2/b). Za dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2/a eno leto in šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod tč. 2/b šest mesecev zapora, nato pa mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbam okrožnega državnega tožilca, obsojenega S.D. in njegovega zagovornika ter po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ravnanje tega obsojenca, opisano pod tč. 1, pravno predelilo kot kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ ter mu zanj določilo kazen šest mesecev zapora; za kaznivo dejanje pod tč. 2/a mu je kazen zvišalo na dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod tč. 2/b pa na deset mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da se za uveljavljanimi kršitvami 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 3. člena ZKP skriva drugačna ocena dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Prav ima sicer zahteva za varstvo zakonitosti, da tisti izvod odredbe o ukrepu tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje po členu 49 Zakona o policiji, ki je v spisu, s strani generalnega direktorja policije oziroma od njega pooblaščene osebe ni podpisan, je pa to nepomemben podatek, saj sodišče tega dokaza na glavni obravnavi ni izvedlo in nanj tudi ni oprlo svoje sodbe. Tudi zatrjevana kršitev 1. odstavka 299. člena KZ ni podana, saj je izkazana časovna povezanost med ravnanjem obsojenca ter povzročeno ogroženostjo oziroma prestrašenostjo oseb v lokalu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je uvodoma treba pojasniti, da je, kot izhaja iz določbe 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP, preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka in da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da Vrhovno sodišče ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, kar pomeni, da obseg preizkusa določajo (in omogočajo) le konkretno navedene okoliščine, ki pomenijo uveljavljeno kršitev zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti se pri utemeljevanju domnevnih nepravilnosti pravnomočne sodbe sicer sklicuje na posamezne kršitve procesnega in materialnega zakona, vendar pa po vsebini večina ugovorov sodi v okvir dejanskega stanja, ki pa kot že omenjeno, ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornika najprej uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa, t.i. "protispisnost"). V obrazložitvi zahteve pa te kršitve z ničemer niso izkazane, saj zagovornika zgolj prepričujeta, da v okviru kaznivega dejanja nasilništva (točka 1) pri M.T., D.T. in M.T. ni prišlo do vznemirjenosti in strahu; to pa pomeni, da se ne strinjata z dokazno presojo in zaključki pravnomočne sodbe, ki obrazloženo ugotavlja tudi obstoj tega odločilnega dejstva.

2. V zvezi z vsemi tremi kaznivimi dejanji (točke 1., 2/a in 2/b) zahteva uveljavlja razlog iz 3. točke 420. člena ZKP, ki ga utemelji s kršitvijo temeljnega načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP) v povezavi z pravnim pravilom "in dubio pro reo". Poenostavljeno povedano, vložnika zahteva menita, da bi moralo sodišče obsojencu za vsa kazniva dejanja v dvomu izreči oprostilno sodbo, saj po njunem mnenju naj ne bi bilo dokazano, da jih je storil (3. točka 358. člena ZKP). Zatrjevane kršitve utemeljita z navedbami: da ni nobena priča potrdila, da je obsojenec izvajal fizično nasilje nad oškodovancem (kaznivo dejanje pod točko 1) in da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obsojenec hranil revolver s strelivom (kaznivo dejanje pod tč. 3/b) glede na to, da strokovno mnenje zgolj z verjetnostjo, ne pa gotovostjo, ugotavlja na orožju biološko sled obsojenca ter da naj bi priča V.M. sam priznal, da je bil revolver njegov. V zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja (točka 2/a) pa zahteva za varstvo zakonitosti prepričuje v neverodostojnost oškodovanca, in poudarja, da je priča B. večkrat izpovedal, da mu je oškodovanec že 27.6.2003 omenil, da obsojencu dolguje 856.000 SIT.

Po navedenem je treba ugotoviti, da je tudi v ozadju uveljavljanja kršitve 3. člena ZKP zgolj zatrjevanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov brez najmanjšega dvoma izrazilo trdno prepričanje, da je obsojenec storil vsa kazniva dejanja, tej ugotovitvi in razlogom sodbe pa je pritrdilo tudi višje sodišče, ki je kot neutemeljene zavrnilno vsebinsko enake pritožbene navedbe zagovornikov, kot jih ponavljata tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je drugačna dokazna presoja in sklepanje zagovornikov glede navedenih odločilnih dejstev neupoštevno.

V zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja zagovornika navajata, da je "nepravilno tudi sklicevanje sodišča na strokovno mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila napisana sporna pogodba", saj je v tem mnenju jasno navedeno, da strokovnjaki niso mogli ugotoviti, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila pogodba napisana in podpisana.

Kolikor zagovornika s takšnimi navedbami izpodbijani sodbi očitata "protispisnost", je treba ugotoviti, da takšna procesna kršitev (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ni podana. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da sodišče povzema in upošteva strokovno mnenje zgolj v tistem delu, ko ugotavlja, da so bili vsi trije podpisi na pogodbah napisani z različnimi črnili, ne pa tudi tistega, kar navaja zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva uveljavlja tudi "kršitev kazenskega zakona oziroma materialnega prava". Ta naj bi bila podana: 1. ker naj bi policija posebne preiskovalne ukrepe izvajala nezakonito, saj jih "ni odredil in podpisal direktor policije; 2. ker naj bi prišlo pri kaznivem dejanju nasilništva do "pretrganja časovne povezanosti med dejanjem in "ogroženostjo, zgražanjem in prestrašenostjo" določenih oseb v lokalu, zaradi česar naj ne bi bil podan bistveni element tega kaznivega dejanja; 3. materialno pravo pa naj bi bilo kršeno tudi zato, ker pri kaznivem dejanju izsiljevanja ni podan direkten naklep, ki ga sodba utemelji " z načinom zagovora", za izsiljevanje pa je po mnenju zagovornikov potrebno, da storilec deluje s silo ali resno grožnjo.

Navedenim očitkom o kršitvah kazenskega zakona je skupno, da jih vložnika zahteve ne konkretizirata oziroma da ne povesta, katere konkretne zakonske določbe naj bi bile kršene in da tudi sicer dejstva oziroma okoliščine, ki jih navajata, kršitev materialnega zakona z ničemer ne pojasnjujejo.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno poudaril, da je v konkretnem primeru nepomemben podatek, da odredba o ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje po 49. členu Zakona o policiji nima podpisa generalnega direktorja policije oziroma pooblaščene osebe, saj sodišče, česar tudi vložnika zahteve ne zanikata, tega dokaza na glavni obravnavi ni izvedlo in nanj tudi ni oprlo svoje odločitve. Sicer pa je višje sodišče kot neutemeljene zavrnilo vse pritožbene navedbe zagovornikov v tej smeri in ugotovilo, da so bili vsi prikriti preiskovalni ukrepi v zadevi izvajani v skladu z zakonom.

Odgovoriti je treba še na očitek zagovornikov, da naj bi bila v postopku "kršena tudi obsojenčeva pravica do obrambe", ker sodišče ni ponovno zaslišalo priče M.T. glede na obsojenčev zagovor, da je denar oškodovancu res izročil in razčistilo, "kakšen je dolg oškodovanca do njega, iz česa izvira, in kdaj je prejel večjo količino denarja od oškodovanca".

Iz podatkov spisa izhaja, da je priča M.T. bil zaslišan v preiskavi, medtem ko njegove navzočnosti na glavni obravnavi sodišče prve stopnje ni uspelo zagotoviti, saj je po preverjanju na policiji ugotovilo, da se nahaja v tujini zaradi službenih obveznosti in je to okoliščino ocenilo kot tehten razlog v smislu 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, zaradi katerega je po sklepu senata na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče iz preiskave. Taka posredna izvedba dokaza po oceni nižjih sodišč ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in tudi ne na obsojenčevo pravico do obrambe. Zgolj z naštevanjem nekaterih okoliščin, ki bi jih bilo po mnenju zagovornikov mogoče razčistiti z neposrednim zaslišanjem omenjene priče upoštevajoč pri tem, da pravnomočna sodba na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da je obsojenec ustrahovanega oškodovanca prisilil, da je podpisal lažno pogodbo o neobstoječem posojilu, zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Zato zahtevi za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (435. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.