Jedro

Pojem prevzemanja v posest, v katerem je vsebovano tudi zadrževanje jeklenk pri sebi, ki so v lasti drugega distributerja, sodišče druge stopnje razume v smislu nelojalnega konkuriranja na trgu, kar je v nasprotju z določilom 2. odstavka 13. člena ZVK in posledično prepovedano.

Zatrjevanje tožeče stranke, da sodišče ni razkrilo svoje odločitve pred izdajo odločbe, ne more biti razlog, zaradi katerega je tožeča stranka navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pritožbenem postopku.

Tožeča stranka je z zahtevo po sodnem varstvu v celoti uspela. Zato ni več nobenih utemeljenih razlogov za predlagano začasno ureditev spornega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi proti sodbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I.1., I.2., I.3. in II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „I.1. Zaradi umika tožbe se postopek ustavi glede zahtevka, ki glasi: Tožena stranka je dolžna prvi tožnici izročiti 70 rumenih plinskih jeklenk z oznako „IBP“, ki jih ima tožena stranka v dejanski oblasti na naslovu P., obrat K.ali na kateremkoli drugem naslovu in sicer z dostavo teh jeklenk na naslov prve tožnice v roku 15 dni od prejema sodbe, da ne bo izvršbe.

I.2. Ugodi se tožbenemu zahtevku, ki glasi: Toženi stranki se prepoveduje, sami ali preko tretjih oseb, prevzemati v posest ali imetništvo rumene plinske jeklenke z oznako „IBP“ od katerekoli osebe, razen od prve ali druge tožnice.

I.3. Tožena stranka je dolžna nerazdelno povrniti tožečima strankama stroške postopka v znesku 16.541,13 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 10.443,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

IV. Pritožba proti sklepu se zavrne in se izpodbijani sklep v IV. točki izreka potrdi.

V. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1.I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna prvi tožnici izročiti 70 rumenih plinskih jeklenk z oznako „IBP“, ki jih ima tožena stranka v dejanski oblasti na naslovu P., Obrat K. ali na kateremkoli drugem naslovu in sicer z dostavo teh jeklenk na naslov prve tožnice, v roku 15 dni.

V I.2. točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se toženi stranki prepoveduje sami ali preko tretjih oseb, prevzemati v posest ali imetništvo rumene plinske jeklenke z oznako „IBP“ od katere koli osebe, razen od prve ali druge tožnice. Posledično je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov (I.3. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 5.949,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti I. In II. točki izreka sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je zahtevala povrnitev vseh, prvostopenjskih in pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

O delnem umiku tožbe, I.1. točka izreka prvostopenjske sodbe - izročitev 70 rumenih jeklenk

4. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka v navedenem delu tožbo umaknila (primerjaj v spisu zapisnik o glavni obravnavi z dne 8. 5. 2012, list. št. 171). Pooblaščenec tožene stranke je bil navzoč na glavni obravnavi. Zato je bila tožena stranka z umikom tožbe seznanjena istega dne (8. 5. 2012), o delnem umiku tožbe pa se ni izjavila v 15 dneh, šteto od 8. 5. 2012. Zato se šteje, da je privolila v umik (drugi odstavek 188. člena ZPP).

Umik tožbe namreč pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi in je izraz načela dispozitivnosti(1). Sodišče mora ob umiku tožbe, ko poteče rok, v katerem bi lahko tožena stranka nasprotovala umiku, izdati sklep v skladu z določilom tretjega odstavka 188. člena ZPP. Ta sklep je le deklaratorne narave. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določilom tretjega odstavka 188. člena ZPP odločilo o tožbenem zahtevku s sodbo, po tem, ko je tožeča stranka že umaknila zahtevo za sodno varstvo. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v točki 1.I. izreka spremenilo tako, da je ugotovilo umik tožbe in ustavilo postopek (3. točka 365. člena ZPP).

O I.2.točki izreka sodbe - nelojalno konkuriranje na trgu prodaje plina in zamenjave jeklenk Odločilno dejansko stanje ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje

5. Sodišče prve stopnje je kot odločilno dejansko stanje ugotovilo, da tožena stranka ne zadržuje takšne količine jeklenk tožeče stranke, da bi šlo za ravnanje, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem ali pa bi drugim udeležencem (uporabnikom jeklenk) utegnilo povzročiti škodo. Dnevni pretok v izjemno velikem skladišču v L. na V. ulici, znaša cca 5.000 komadov jeklenk, kar po oceni sodišča pomeni, da 70 jeklenk v skladišču v I. nikakor ne more povzročiti situacije, ki bi ustrezala prepovedanemu nelojalnemu ravnanju. Po oceni sodišča prve stopnje tudi ne gre za nelojalno ravnanje tožene stranke, ker je naročnici namesto prazne jeklenke tožečih strank izročila polno zeleno jeklenko. Sodišče je ocenilo, da bi bilo ravnanje nelojalno le, če bi tožena stranka izročila polno rumeno jeklenko, kar bi pomenilo, da polni in trži jeklenke tožeče stranke. Zaradi zanemarljivo majhne količine jeklenk, ki se nahajajo pri toženi stranki, ne gre za kršitev materialnopravnih določb 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK).

Odločilno dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev sodišča druge stopnje

6. Do septembra 2007 je bil na slovenskem trgu splošno uveljavljen sistem oranžnih plinskih jeklenk. Kupec, ki je prvič kupil polno oranžno jeklenko, je, ko je porabil plin, prazno jeklenko izročil prodajalcu plina, v zameno pa je prejel polno jeklenko in pri tem plačal le še plin. V septembru 2007 pa je tožena stranka kot prva v Sloveniji uvedla in dala na trg t.i. lastniške jeklenke (v zeleni barvi), ki jih strankam, ki so prvič kupile plin, ni več prodajala, temveč jih je v zameno za določeno simbolično kavcijo le dajala v uporabo in je tako ostala njihova lastnica.

Enako kot tožena stranka sta tožnici (dalje: tožeča stranka) svoje lastniške jeklenke (v rumeni barvi z reliefnim znakom „IBP“, registriranim kot znamko drugo tožeče stranke) začeli dajati na trg oktobra 2009. Po novem, lastniškem sistemu jeklenk na slovenskem trgu, zelene jeklenka torej ostanejo v lasti tožene stranke, rumene pa v lasti tožeče stranke.

Med pravdnima strankama je na sodiščih v RS potekalo več sporov. Zaradi njihove mirne rešitve, je bila 27. 10. 2007 sklenjena Izvensodna poravnava. Med drugim so se pogodbene (pravdne) stranke v 3. točki izvensodne poravnave, v svojem in imenu svojih pogodbenih partnerjev dogovorile, da od odjemalcev ne bodo sprejemale lastniških jeklenk druge strani in odjemalcem v zameno zanje izdajale svojih lastniških ali drugih jeklenk, pač pa bo odjemalec, ki bo prišel s tako „nepravo“ jeklenko, moral plačati kavcijo za jeklenko, če bo želel kupiti plin. Nadalje so se pogodbene stranke sporazumele, da ne bodo polnile jeklenk, ki so last nasprotne strani. Ta zaveza pa je veljala tudi za hčerinske oziroma povezane družbe strank (A8). Tožena stranka dogovora ni spoštovala. Preprodajalec (pogodbeni partner tožene stranke) je ob prevzemu rumene jeklenke stranki (odjemalcu) izdal potrdilo tožene stranke, da je odkupila in prevzela v last in posest „uporabnikovo jeklenko“ (ki je v resnici last tožeče stranke), kupnina pa predstavlja 10,00 EUR, ki jo tožena stranka uporabi kot kavcijo za brezplačen najem zelene jeklenke. Nato pa je rumeno jeklenko v lasti tožeče stranke shranila v zabojniku, na katerem je napis „butan plin – prodaja plina“. Vse jeklenke, shranjene v zabojniku (butan plin – prodaja plina), torej tudi rumene jeklenke, je tožena stranka s kombijem odpeljala v I., v skladišče tožene stranke na naslovu P.. Tožeča stranka očita toženi stranki, da krši dobre poslovne običaje in s tem dejanjem povzroča ali utegne povzročiti škodo na trgu (drugi odstavek 13. člena ZVK). Tožena stranka namreč jeklenke prevzema v posest in jih zadržuje (brez pravne podlage) z namenom škodovanja tožeči stranki.

S tožbenim zahtevkom zahteva, naj sodišče prepove toženi stranki, sami ali preko tretjih oseb prevzemati v posest ali imetništvo rumene plinske jeklenke z oznako „IBP“ od katerekoli osebe, razen od prve ali druge tožnice (2. točka tožbenega zahtevka).

Tožena stranka tudi sama in ne le njeni pogodbeni partnerji, prevzema „IBP“ rumene jeklenke od potrošnikov na domu in v zameno zanje izdaja svoje zelene jeklenke ter s tem tožečo stranko izriva s trga. Pri stranki A.K. iz C. je bilo ugotovljeno, da ji je v času med oddajo njenega naročila pri tožeči stranki in dostavo, že delavec tožene stranke dostavil zeleno jeklenko (ki je stranka sploh ni naročila). Stranka je naročila dostavo rumene „IBP“ jeklenke na dom (17. 11. 2011), ker se ji je prejšnja izpraznila. Ko je nato opazila, da je kombi tožene stranke sosedi pripeljal (zeleno) jeklenko, je dostavljalca vprašala, ali je jeklenko pripeljal tudi njej. Dostavljalec je pritrdil, da jo je pripeljal tudi njej in nato v stanovanje prinesel zeleno jeklenko tožene stranke, sprejel in odnesel pa „IBP“ jeklenko last tožeče stranke. S tem nastopanjem tožene stranke na trgu tožeča stranka zatrjuje usmerjeno in sistematično izločanje rumenih „IBP“ jeklenk s trga in s tem škodovanje tožeči stranki in to kljub sklenjeni izvensodni poravnavi, kar predstavlja dejanje nelojalne konkurence.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo na splošno opisala problematiko na trgu jeklenk ter pritrdila tožeči stranki, da je med strankama potekalo že več sporov (Okrožno sodišče v Mariboru, opr. št. I Pg 870/2009, Okrožno sodišče v Kopru opr. št. I P 548/2010). Zato je bila tudi sklenjena izvensodna poravnava, da bi se med strankama uredila medsebojna razmerja. Tožena stranka je le ne načelni ravni zanikala, da gre pri njenem in ravnanju njenih pogodbenih partnerjev za sistematično izločanje rumenih jeklenk iz obtoka, kot to trdi tožeča stranka in da ji neutemeljeno očita dejanje nelojalne konkurence. Hkrati je pojasnila, da je tožena stranka na to, da ne smejo sprejemati jeklenk tožeče stranke, večkrat pisno obvestila tudi svoje distributerje. V dokaz je priložila tudi razpredelnico o vračanju jeklenk (kar pa ni več predmet tega spora). Poudarila je, da gre še vedno za dokajšnjo novost na trgu in da gre za zelo majhno število jeklenk ter da je potreben čas, da vsi ponotranjijo nove razmere. Tožena stranka je tudi pojasnila, da tudi tožeča stranka razpolaga z bistveno večjimi količinami zelenih jeklenk, ki so last tožene stranke ter zanikala, da tožena stranka jeklenke hrani tudi pri svojih preprodajalcih. Ob tem je navedla, da tudi distributerji rabijo čas za privajanje na spremembo sistema, česar so se vse stranke zavedale že ob sklenitvi izvensodne poravnave z dne 27. 10. 2010. 8. Tožeča stranka je na naroku (8. 5. 2010, list. št. 171) nadalje še zatrjevala, da so se vse aktivnosti v zvezi s prevzemanjem in zadrževanjem rumenih jeklenk izvajale tudi pri nekaterih njenih drugih pogodbenih partnerjih in sicer z vednostjo tožene stranke. Sklicevala se je na distributerja B.A. s.p. in dobavnico z dne 25. 5. 2011 ter dobavnico 26. 9. 2011. Tudi prevoznik B. je izjavil, da je prav tožena stranka vrnila tožeči stranki 418 jeklenk, pri čemer gre za jeklenke, za katere je prevoznik B. izjavil, da jih je pripeljal iz skladišča družbe A.T. d.o.o..

9. Trditvene podlage, to je pravno odločilnih dejstev v zvezi z očitanim dejanjem nelojalne konkurence pri nastopanju na trgu, to je sprejemanjem in zamenjave jeklenk tožeče stranke, kot jo je sodišče druge stopnje povzelo v prejšnjih točkah te obrazložitve, tožena stranka ni zanikala. Zatrjevanje tožene stranke le na načelni ravni, da se morajo tudi njeni distributerji privaditi na spremenjene razmere na trgu sprejemanja in zamenjave jeklenk, pa ne pomeni, da je tožena stranka zanikala konkretne okoliščine, ki jih je opisala tožeča stranka v okviru dejstvene podlage, ki omogoča materialnopravno sklepanje, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence, ki ga je mogoče umestiti v abstraktni zakonski dejanski stan drugega odstavka 13. člena ZVK.

Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Kot so bile povzete trditve tožene stranke, pa iz njene dejstvene podlage ne izhaja, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Zato tudi sodišču ni bilo treba izvajati dokazovanja dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala oziroma se štejejo za priznana v skladu z določilom 2. odstavka v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje je zato za odločitev upoštevalo priznana dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje in napravilo materialno pravne zaključke, kot izhaja iz nadaljne obrazložitve v odločbi.

Materialnopravna podlaga za odločitev sodišča druge stopnje

11. Dejanja nelojalne konkurence so prepovedana že na ustavni ravni (tretji odstavek 74. člena Ustave RS). Nelojalna konkurenca je dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu in je prepovedana (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZVK). Pojem dobrih poslovnih običajev je pravni standard, katerega vsebino je treba določiti v vsakem posameznem primeru. Pomembno vlogo morajo igrati moralna načela. Dobri poslovni običaji pomenijo kogentna pravila, uveljavljena v tržnih razmerjih.(2)

12. Pravdni stranki sta z izvensodno poravnavo z dne 27.10.2010, na trgu sprejemanja in zamenjave jeklenk v lasti posamezne stranke, storili dvoje. Dogovorili sta se, da druga od druge ne bosta sprejemali jeklenk, ki niso njune. S tem sta na trgu vzpostavili ravnanje, ki ga je treba spoštovati, hkrati pa sta izoblikovali dobre poslovne običaje pri nastopanju na trgu jeklenk.(3) Po mnenju sodišča druge stopnje, je tožena stranka ravnala v nasprotju s poslovno moralo pri opisanem ravnanju že v trenutku, ko je sprejemala v posest rumene plinske jeklenke z oznako „IBP“ od drugih oseb (kupcev plina). Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim trditvam, da v konkretnem primeru za oceno ravnanja tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji sploh ni pomembno, s kakšnim številom jeklenk je tožena stranka razpolagala, saj je za varstvo poštene konkurence na trgu pomembno, da se sankcionira vsa ravnanja, ki so nepoštena in ki so vsaj potencialno sposobna povzročiti škodo. Sploh pa tožeča stranka ne uveljavlja odškodninskega zahtevka, da bi bilo pri tem pomembno ocenjevati, kakšna škoda zaradi sprejemanja v posest jeklenk tožeče stranke, je nastala tožeči stranki. Tožena stranka v prvi vrsti ni ravnala v skladu z navedenim dogovorom v izvensodni poravnavi, da od odjemalcev pravdne stranke ne bodo prevzemale lastniške jeklenke druga druge in v zameno zanje izdajale svoje, lastniških jeklenk. V 5. točki odločbe opisano ravnanje tožene stranke je bilo najprej že v nasprotju z vsebino sklenjene izvensodne poravnave, ki je po oceni sodišča druge stopnje preraslo tudi v dejanje nelojalnega konkuriranja na trgu, ki je prepovedano. Z navedenim dogovorom sta stranki želeli zagotoviti disciplino na trgu in s tem pošteno konkurenco. Treba je upoštevati, da stalno na trgu poteka vračanje jeklenk potrošnikov odjemalcev in zamenjava praznih jeklenk s polnimi. Glede na novo izoblikovan sistem (lastniških jeklenk na slovenskem trgu) je izjemnega pomena, da se onemogoči prevzemanje v posest in zadrževanje v posesti praznih jeklenk drugega distributerja, saj se slednjemu s tem zmanjša aktivna kapaciteta jeklenk na trgu. Pojem prevzemanja v posest, v katerem je vsebovano tudi zadrževanje jeklenk pri sebi, ki so v lasti drugega distributerja, sodišče druge stopnje razume v smislu nelojalnega konkuriranja na trgu, kar je v nasprotju z določilom 2. odstavka 13. člena ZVK in posledično prepovedano (1. odstavek 13. člena ZVK).

13. Zaradi napačne uporabe materialno pravnih določil prvega in drugega odstavka 13. člena ZVK, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker niso bile pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče tudi ni upoštevalo novih dejstev in dokazov (novih podatkov o dodatnih dobaviteljih tožene stranke za dobavo plina in predloženih dokazilih o nastopanju na trgu). Tožeča stranka namreč ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti že do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvajalo materialno procesno vodstvo (primerjaj zapisnik o glavni obravnavi in obravnavi za izdajo začasne odredbe z dne 8. 5. 2012, list. št. 170 in 171, zapisnik o glavni obravnavi z dne 25. 9. 2012, list. št. 186). Zatrjevanje tožeče stranke, da sodišče ni razkrilo svoje odločitve pred izdajo odločbe, pa ne more biti razlog, zaradi katerega je tožeča stranka navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

O II. točki izreka – spremembi odločitve o stroških prvostopenjskega postopka

15. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Zato je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbo v celoti uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), ji pripadajo stroški po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvt) in sicer za nagrado za postopek po tar. št. 3100 povečano po tar. št. 1200 za zastopanje dveh strank 3.160,00 EUR, nagrado za predlog za zavarovanje dokazov po tar. št. 3466 (tar. št. 1200) 1.481,25 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 (tar. št. 1200) 2.962,50 EUR ter še pavšalni znesek za PTT v višini 20,00 EUR. Ker je odvetniška pisarna tožeče stranke tudi zavezanec za DDV ji pripada tudi 20 % DDV (tar. št. 6007) od zneska 7.623,75 EUR, torej 1.524,75 EUR. Po Zakonu o sodnih taksah (ZST -1) ji pripada sodna taksa za postopek po tar. št. 111 ZST – 1, 5.925,00 EUR. Stroški za zavarovanje dokazov in delo sodnega izvršitelja pa znašajo po sodnih sklepih izvedencem J.B. (sklep redna št. 36), 548,87 EUR, M.Ja. (sklep redna št. 37), 362,52 EUR, I.Z. (sklep redna št. 38), 576,24 EUR. Tožeči stranki pripada skupaj 16.541,13 EUR. V primeru zamude pa bo dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

16. Tožeči stranki po določilu 1. odstavka 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP pripadajo tudi pritožbeni stroški, navedeni v pritožbi proti sodbi in sicer nagrada za redno pravno sredstvo po tar. št. 3210 z upoštevanjem zastopanje dveh oseb po tar. št. 1200 v znesku 3.752,50 EUR ter še pavšalni znesek za PTT v višini 20,00 EUR. Ker je odvetniška pisarna tožeče stranke tudi zavezanec za DDV ji pripada tudi 20 % DDV (tar. št. 6007) od 3.772,50 EUR, torej 745,50 EUR. Za sodno takso po tarifni številki 1121 ZST – 1, je tožeča stranka plačala 5.925,00 EUR. Skupaj ji zato pripada 10.443,00 EUR pritožbenih stroškov. Glede na uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pa stroški postopka z odgovorom na pritožbo toženi stranki ne pripadajo.

O IV. točki izreka sklepa - zavrnitvi začasne odredbe

17. Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka sklepa, zavrnilo predlagano zavarovanje z začasno odredbo, ki se glasi: „1. Toženi stranki se prepoveduje sami ali preko tretjih oseb prevzemati v posest ali imetništvo rumene plinske jeklenke z oznako „IBP“ od katerekoli osebe razen od prve ali druge tožnice (točka 1). Hkrati naj se toženi stranki prepove kakršnokoli razpolaganje z rumenimi plinskimi jeklenkami z oznako „IBP“, ki jih ima v dejanski lasti na katerikoli lokaciji in njihovo izročitev v posest ali imetništvo tretji osebi razen prvo in drugotožnici ter kakršnokoli predrugačenje rumenih plinskih jeklenk, kar bi lahko tožnicama povzročilo škodo (2. in 3. točka izreka). Sodišče naj bi toženi stranki zaradi kršitve prepovedi naložilo tudi denarno kazen v višini 10.000,00 EUR (4. točka izreka). Ta začasna odredba pa velja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari, izdani v tem postopku (5. točka izreka).

18. Proti navedenemu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

19. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

20. Pritožba ni utemeljena.

21. Glede na oblikovan zahtevek predlagane začasne odredbe gre za tipičen primer regulacijske začasne odredbe, katere namen je v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje in sicer do dokončne rešitve v sodnem postopku. Vsebina začasne odredbe se praktično prekriva s tožbenim zahtevkom, ki zadeva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence. Tožeča stranka je z zahtevo po sodnem varstvu v celoti uspela (sodba je postala s spremenjeno odločitvijo sodišča druge stopnje pravnomočna v korist tožeče stranke). Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni več nobenih utemeljenih razlogov za predlagano začasno ureditev spornega razmerja. Vsi odgovori na pritožbene navedbe v zvezi z verjetnostjo terjatve, ki je s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari o nelojalni konkurenci postala že gotova, so navedeni v razlogih sodišča druge stopnje o pritožbi proti sodbi. Zato se sodišče druge stopnje nanje v celoti sklicuje. S pravnomočnostjo sodbe pa je tožeča stranka tudi dosegla svoj namen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti sklepu o zavrnitvi predlagane začasne odredbe zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP)(4).

22. Izrek o pritožbenih stroških v zvezi z zavrnitvijo pritožbe proti sklepu o začasni odredbi temelji na določilu 1. odstavka 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. člena ZIZ. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato pritožbene stroške nosi sama.

(1) Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2010, A. Galič stran 214, 217. (2) Zakon o varstvu konkurence s kometarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, B. Zabel, stran 76 – 78. (3) Literatura o ZVK vidi v dobrih poslovnih običajih izraz družbene morale ali vsaj družbeni morali podobno merilo (Kranjc, Poslovni običaji in gospodarske pogodbe, Ljubljana 1998, str. 31; Zabel, Tržno pravo, Ljubljana 1999, str. 82), povzeto po sodbi VS RS III Ips 58/2004. (4) Enako stališče je bilo zavzeto že v sodbi in sklepu VSK Cpg 253/2007