Jedro

Leta 1946 na novo ustanovljeno državno gospodarsko podjetje ni pravni naslednik predvojne pravne osebe, kateri so bile nepremičnine podržavljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 40/99-17 z dne 9.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.1998. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote Š. pri J. z dne 30.3.1998, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil njeno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile v času podržavljenja vpisane v zemljiški knjigi pri vl. št. 33, 78, 108, 112, 114, 183, 197, 198, 215, 247 k.o. R., pri vl. št. 83, 89, 91, 129 in 178 k.o. T. in pri vl. št. 102 k.o. D. - bivše posestvo Š. Po presoji tožene stranke v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, saj odločba Ministrstva za kmetijstvo LRS z dne 15.3.1948 (v nadaljevanju odločba), ki sicer temelji na Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Republiki Sloveniji, ni razlastitveni akt, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravne kontinuitete s povojnim državnim gospodarskim podjetjem C. mestno hranilnico v C. (v nadaljevanju CMH) in predvojno CMH.

Sodišče prve stopnje se strinja z navedeno presojo tožene stranke. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je pravilno njeno sklepanje, da odločba z dne 15.3.1948, ki temelji na Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Republiki Sloveniji, ni razlastitveni upravni akt. V času njene izdaje je bilo namreč premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, že splošno ljudsko premoženje v uporabi državnega gospodarskega podjetja CMH in ga po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Republiki Sloveniji ni bilo mogoče razlastiti. Z navedenim upravnim aktom je bila dejansko izvršena izločitev vtoževanih zemljišč iz splošnega ljudskega premoženja in njihov prenos na zemljiški sklad zaradi razdelitve med agrarne interesente, za kar je bila podana pravna podlaga v določbi 14. člena navedenega zakona. Takšna presoja pravne narave sporne odločbe je skladna tudi z določbo 2. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno le zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Dejstvo da državno gospodarsko podjetje CMH ni bilo vpisano kot zemljiškoknjižni lastnik, pač pa je to bila CMH, ki je obstajala pred vojno (zemljiškoknjižni vpisi lastninske pravice na premoženju, ki je predmet tega postopka, so iz leta 1939) na odločitev o stvari ne more vplivati. Predvojne pravne osebe v letu 1948 ni bilo več, z njenim premoženjem je bila z odločbo Okrajnega LO C. - mesto z dne 2.9.1946 ustanovljena CMH kot državno gospodarsko podjetje v lasti splošnega ljudskega premoženja.

Sodišče prve stopnje se strinja tudi z nadaljno presojo tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala pravne kontinuitete v statusnem smislu s predvojno CMH in povojnim državnim gospodarskim podjetjem CMH. Za statusno spremembo in s tem tudi za pravno nasledstvo bi šlo namreč le v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da se je aktiva in pasiva pravnega subjekta razdelila na več subjektov oziroma bi se subjekt razdelil in bi iz njega nastala dva ali več subjektov oziroma nov subjekt oziroma bi se en subjekt pripojil k drugemu. Premoženje je sicer pravno konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, vendar pravnega nasledstva v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljevati že s tem, da je pravna oseba naslednica istega premoženja, če je ustanovljena na isti lokaciji.

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka ni izkazala da gre v statusnem smislu za pravno nasledstvo med njo in predvojno CMH ter povojnim državnim gospodarskim podjetjem in ker tudi odločbe z dne 15.3.1948 ni mogoče šteti za razlastitveni upravni akt, tožeča stranka, tudi po presoji sodišča prve stopnje, ni upravičenka do denacionalizacije spornih zemljišč, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da iz zemljiške knjige izhaja, da je državnemu gospodarskemu podjetju CMH odvzeta lastninska pravica na vtoževanem premoženju prav na podlagi odločbe z dne 15.3.1948. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da navedena odločba ni razlastitveni upravni akt, napačno in v nasprotju z določbo 2. odstavka 8. člena ZDen, ki jo je sodišče zmotno uporabilo. Ker pa ni pojasnilo, kakšne vrste naj bi bilo premoženje takratnega državnega gospodarskega podjetja, da ni pogojev za uveljavljanje denacionalizacije, je tudi bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj so razlogi sodbe nerazumljivi in se ne dajo preizkusiti.

Pojem zasebnega premoženja je potrebno razlagati v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/92 z dne 15.1.1998, po kateri je med denacionalizacijske upravičence šteti tudi pravne osebe. Premoženje slednjih pa je težko opredeliti kot zasebno. Vtoževano premoženje je bilo do izdaje odločbe z dne 15.3.1948 premoženje predvojne pravne osebe CMH, kar izhaja tudi iz Pravil za državno krajevno kreditno podjetje CMH z dne 30.8.1946, ki jih sedaj prvič prilaga.

Pravno kontinuiteto pravne osebe je presojati skladno z sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 936/95-4 z dne 23.4.1997, po kateri se za pravnega naslednika šteje oseba, na katero so prešle pravice in obveznosti njegovega pravnega prednika. Dokaz o pravni kontinuiteti med predvojno CMH in povojnim državnim gospodarskim podjetjem je odločba Okrajnega LO C. - mesto z dne 2.9.1946, s katero je bilo državno gospodarsko podjetje CMH ustanovljeno kot državni denarni zavod. Iz kopije dopisa navedenega podjetja z dne 12.9.1946 Finančnemu oddelku Okrožnega ljudskega odbora, ki ga ponovno prilaga, izhaja, da novo ustanovljeno podjetje prevzame vse pravice in obveznosti dosedanje CMH. Državni denarni zavod je prevzel tudi obveznosti do komitentov predvojne pravne osebe, kar tožeča stranka dokazuje s fotokopijami bančnih knjižic nekaterih bančnih komitentov, ki jih prilaga. Iz številnih listin v upravnih spisih pa naj bi izhajalo tudi njeno pravno nasledstvo z državnim gospodarskim podjetjem CMH. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pravna kontinuiteta ni izkazana, zato je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ker pa za tožečo stranko ni pribavilo sicer predlaganega historičnega izpiska iz sodnega registra, je dejansko stanje glede navedene okoliščine nepopolno ugotovilo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ter Občina R. kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je premoženje pravnokonstitutivni element oblikovanja pravne osebe, je zmotno stališče tožeče stranke, da je upravičenka do denacionalizacije že zato, ker je v letu 1946 ustanovljeno državno gospodarsko podjetje CMH nadaljevalo z isto dejavnostjo kot podržavljena CMH, na isti lokaciji, z istimi sredstvi in premoženjem ter istimi pravicami in obveznostmi (univerzalni sukcesor). Z ustanovitvijo državnega gospodarskega podjetja tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni bila izvršena statusna sprememba prejšnjega pravnega subjekta, ki bi narekovala uporabo pravil o pravnem nasledstvu. Za takšno statusno spremembo bi šlo le v primerih, ki jih, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-25/92 z dne 15.1.1998 navaja sodišče prve stopnje, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Z ustanovitvijo državnega gospodarskega podjetja in njegovim vpisom dne 7.10.1946 v register državnih gospodarskih podjetij je nastala nova pravna oseba. Se pa pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje in upravnih organov, da do pravne kontinuitete tožeče stranke s podržavljenjem CMH ni prišlo, že zato, ker je premoženje CMH prešlo iz zasebne v državno lastnino.

Upravičenci za vračilo podržavljenih podjetij oziroma kapitala pa so po 13. členu ZDen le prejšnji lastniki delnic oziroma deležev podržavljenega premoženja, kar pa tožeča stranka ni. Prvostopni upravni ogran, čemur pravilno pritrjujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, je že na podlagi vložene dokumentacije, s katero je tožeča stranka utemeljevala svojo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so predmet postopka, pravilno ugotovil, da državno gospodarsko podjetje, ki je bilo dne 2.9.1946 ustanovljeno kot nova pravna oseba, ni pravni naslednik predvojne CMH, kateri so bile nepremičnine podržavljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da odločba z dne 15.3.1948 ni razlastitveni upravni akt. Razlastitev nepremičnin, ki so predmet zahtevka, je bila dejansko izvršena že z nacionalizacijo predvojne CMH. Z navedenim upravnim aktom pa so bila navedena kmetijska zemljišča zgolj izločena iz lastnine države (splošnega ljudskega premoženja) zaradi prenosa na zemljiški sklad in razdelitve med agrarne interesente, za kar je bila podana podlaga v 14. členu Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Republiki Sloveniji.

Navedeno ne predstavlja akta razlastitve, saj razlastitev takšnega premoženja že po navedenem Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Republiki Sloveniji sploh ni bila možna, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno tožeča stranka z ugovori o zmotni uporabi materialnega prava, bistveni kršitvi pravil postopka in o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ne more uspeti.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.