Up-29/93

17/5-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, na seji senata dne 17/5-1995

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 630/92 z dne 6/5-1993 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 998/92 z dne 1/7-1992 in sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. V P 738/91 z dne 14/4-1992 se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 630/92 z dne 6/5-1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 998/92 z dne 1/7-1992 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. V P 738/91 z dne 14/4-1992 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnika z ustavno pritožbo, vloženo dne 17/6-1993, izpodbijata v izreku navedene sodne odločbe. Z odločbo prvostopnega sodišča, navedeno pod točko 1, je sodišče zavrglo tožbo na ugotovitev nezakonitosti sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Slovenski Bistrici, opr. št. P 259/91 z dne 4/12-1991 o izdaji začasne odredbe v posestnomotenjskem sporu.

Drugostopno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tretjestopno sodišče je revizijo zoper prvostopni sklep kot nedovoljeno zavrglo. Prvo- in drugostopno sodišče sta v obrazložitvi navedli, da pritožnika nimata pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo. Vrhovno sodišče je navedlo, da je taka tožba, ker nima podlage v obstoječih predpisih, nedovoljena.

Z odločbo prvostopnega sodišča, navedeno pod točko 2, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov na povračilo škode, ki naj bi jima nastala na podlagi izpodbijane začasne odredbe. Pritožba in revizija zoper to odločbo sta bili zavrnjeni. Iz obrazložitev vseh treh odločb je mogoče povzeti, da je odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena Ustave mogoče uveljavljati šele, ko so v zadevi izčrpana redna in izredna pravna sredstva.

Pritožnika menita, da je sodišče, ko jima je onemogočilo ugotavljanje nezakonitosti sklepa o začasni odredbi, kršilo določbo 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka pa se ne strinjata zato, ker menita, da "samostojnosti in neodvisnosti sodišča ni mogoče razumeti kot legalne pravice sodnika, da izraža svoja stališča z izdajanjem sodnih odločb, ki niso skladne zakonu".

Pritožnika sta sicer vložila eno ustavno pritožbo. Ker pa z njo izpodbijata dvoje posamičnih aktov, jo je Ustavno sodišče štelo kot dvoje ustavnih pritožb.

K 1. točki izreka: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ustavne pritožbe kot pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin mora torej pritožnik izkazati pravni interes.

Začasna odredba, ki je predmet zavržene tožbe, je prenehala veljati s pravnomočnostjo odločbe v posestnomotenjskem sporu. Ta odločba je postala pravnomočna dne 16/2-1993 (sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 162/93 z dne 16/2-1993).

Tudi če bi Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi, razveljavilo izpodbijane odločbe in vrnilo zadevo v novo odločanje, se pravni položaj pritožnikov ne bi spremenil.

Izpodbijana začasna odredba je bila s pravnomočno sodbo izčrpana; ugotavljanje njene nezakonitosti bi bilo zato za pritožnika brez pomena.

Ker pravni interes pritožnikov ne obstoji, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper sklepe sodišč, navedenih v točki 1 izreka, zavrglo.

K 2. točki izreka: Pritožnika glede teh izpodbijanih aktov sicer nista navedla, katera ustavna pravica naj bi jima bila kršena.

Ker iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da gre za pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave, jo je Ustavno sodišče presojalo s tega vidika.

Ustavno sodišče zavrača očitek pritožnikov, da naj bi iz izpodbijanih odločb izhajalo stališče sodišča, da samostojnost in neodvisnost sodišča pomeni "legalno pravico sodnika, da izraža svoja stališča z izdajanjem sodnih odločb, ki niso skladne zakonu". Takšen sklep je nekorekten povzetek dela obrazložitve izpodbijane odločbe in zanemarja bistvene okoliščine obravnavanega primera. V času odločanja na prvi stopnji (dne 28/1-1992) - sodišča namreč odločajo na podlagi dejanskega stanja ob koncu glavne obravnave - izpodbijana začasna odredba še ni bila pravnomočna. Pravnomočna odločba o njej je bila namreč izdana šele 16/2-1993. To je tista okoliščina, ki jo je sodišče upoštevalo kot bistveno pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Takemu stališču pritrjuje tudi Ustavno sodišče: prvenstveni namen (rednih in izrednih) pravnih sredstev je odpravljanje dejanskih in pravnih pomanjkljivosti odločb nižjih sodišč. Šele po njihovem izčrpanju - če seveda obstojijo druge potrebne predpostavke - je mogoče uveljavljati odškodnino.

Ker torej očitno ne gre za kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave, Ustavno sodišče te ustavne pritožbe ni sprejelo.

Pritožnika sta predlagala združitev obravnavanja z ustavnima pritožbama št. Up 14/93 in Up 97/94. Po oceni Ustavnega sodišča pogoj iz prvega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu s 6. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) smiselno uporablja tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem, ne obstoji. Ustavno sodišče zato zadev ni združilo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 6. člena ZUstS in drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je bil sprejet soglasno.

Predsednik senata mag. Janez Snoj