Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu uveljavlja od tožene stranke razliko v plači kot pravico, vezano na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, čeprav je bil v tem obdobju na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Ker sodišče prve stopnje tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki (delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas), mu tudi razlika v plači za navedeno obdobje, ki naj bi mu jo obračunala in izplačala tožena stranka, ne pripada.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo razlike v plači med plačo pri toženi stranki in plačo pri drugem delodajalcu za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi).
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana 6. 9. 2016, nezakonita in jo je razveljavilo. V prvem odstavku II. točke izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 9. 2016, temveč da mu je trajalo do izteka odpovednega roka 3. 10. 2016, razen v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016. V drugem odstavku II. točke izreka je višji tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 do 3. 10. 2016 priznati pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto "samostojni referent", ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za to obdobje obračunati sorazmerno nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne bruto plače ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen sorazmerni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti nadomestila plače za oktober 2016 dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.
2. Zoper navedeno odločitev sta vložili pritožbo obe stranki.
3. Tožnik se je pritožil le zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede obračuna ter izplačila razlike med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki in plačo, ki jo je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu prejel (torej za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016), in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prisodi tudi vtoževano razliko v plači. V pritožbi je navajal, da je poskušal z vmesno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu vsaj delno izboljšati situacijo, ki mu je nastala zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč čez noč ostal brez prihodkov in brez zavarovanja. Zaradi nezakonitosti odpovedi bi mu morala tožena stranka vzpostaviti takšno stanje, ki bi obstajalo, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo. Zato je vztrajal, da mu je dolžna tožena stranka plačati še vtoževano razliko v plači, sklicujoč se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015. 4. Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka (njena pritožba ni več predmet pritožbenega preizkusa, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne.
5. Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlagata pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo nasprotne stranke in potrdi del sodbe, ki ga nasprotna stranka s pritožbo izpodbija.
6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbah obeh strank že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 477/2017 z dne 24. 8. 2017. Pritožbi tožnika je ugodilo in zavrnilni del prvostopenjske sodbe, ki je bil pod tožnikovo pritožbo, spremenilo tako, da mu je za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prisodilo razliko v plači med višino njegove povprečne mesečne bruto plače pri toženi stranki in plače, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, od te razlike pa je bila dolžna tožena stranka odvesti predpisane dajatve in tožniku izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik s tem, ko se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo), zmanjševal škodo. Iz tega razloga mu je prisodilo vtoževano razliko v plači (v opisni obliki, saj tožnik ni postavil nominalnega zneska te razlike v plači). S citirano sodbo pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel. 7. Zoper to odločitev pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je predlagala Vrhovnemu sodišču RS, da drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. O reviziji tožene stranke je odločalo Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 315/2017 z dne 19. junija 2018. Reviziji je delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje je razveljavilo v ugodilnem delu I. točke izreka (torej v delu odločitve, ki se je nanašal na prisojo vtoževane razlike v plači za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je revizijo zavrnilo. V zvezi z razveljavitvijo dela sodbe pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da ima revizija prav, ko navaja, da v času zaposlitve delavca pri novem delodajalcu temu delavcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je za čas zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu (od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) toženi stranki naložilo obračunati razliko v plači med višino tožnikove povprečne mesečne bruto plače pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu (pa še to zgolj opisno), od te razlike odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da je sodišče druge stopnje tožniku priznalo razliko v plači kot pravico, vezano na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, kar pa ni pravilno. Razlog za delno razveljavitev izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča je bil v delni zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka, kar izhaja iz dejstva, da se je Vrhovno sodišče pri delni razveljavitvi sodbe pritožbenega sodišča sklicevalo na določbo drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Glede na zgoraj opisan potek postopka je bilo treba odločiti le še o utemeljenosti tožnikove pritožbe.
8. Pritožba tožnika ni utemeljena.
9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), ni storilo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
10. Pritožbeno sodišče v skladu stališči in napotki Vrhovnega sodišča RS, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018 ugotavlja, da tožnik za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (torej za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas - A14) uveljavlja od tožene stranke razliko v plači kot pravico, vezano na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, čeprav je bil v tem obdobju na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Ker sodišče prve stopnje tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki (delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas), mu tudi razlika v plači za navedeno obdobje, ki naj bi mu jo obračunala in izplačala tožena stranka, ne pripada. Pri tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015, saj odločitev v tej zadevi temelji na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi se je namreč delavec po nezakoniti odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas od polnega, zato mu je bil pri njegovem (bivšem) delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, priznan obstoj delovnega razmerja do polnega delovnega časa, vključno z vsemi pravicami, vezanimi na to delovno razmerje (torej tudi razlika v plači).
11. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun ter izplačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo tožnik za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel pri toženi stranki in plačo, ki jo je v tem obdobju prejel pri drugem delodajalcu. Navedena odločitev pa ne pomeni, da tožnik do vtoževane razlike ni upravičen po drugi pravni podlagi (npr. kot odškodnine), seveda ob predpostavki ugotovljene odškodninske odgovornosti tožene stranke v skladu z določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in ob upoštevanju splošnih pravil civilnega prava.
12. Ker ob upoštevanju zgoraj navedenega nista bila podana niti s pritožbo uveljavljana razloga tožnika in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika in stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.