Jedro

Ni naloga delodajalca, da pri odsotnem delavcu poizveduje o razlogih za odsotnost, sploh ne takrat, ko od delavčeve osebne zdravnice že pridobi podatek, da delavcu ni odobren bolniški stalež.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: (1.) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2024, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi, (2.) da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 4. 2020 za delovno mesto "voznik tovornega vozila" z začetkom dela dne 6. 5. 2022 ni prenehalo dne 24. 1. 2024, ampak je trajalo neprekinjeno do vključno 21. 2. 2024, (3.) da je toženka dolžna tožnika za čas od vključno 25. 1. 2024 do vključno 21. 2. 2024 prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 1.391,90 EUR bruto ter mu izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter (4.) da je dolžna toženka tožniku plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.175,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje v zvezi z odpovednim očitkom, da je bil tožnik od 3. 1. 2024 do vključno 10. 1. 2024 neupravičeno odsoten z dela. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča, da je izpodbijana odpoved zakonita. Sodišče je na podlagi izpovedbe direktorja toženke in njegove žene, priče A. A., nepravilno zaključilo, da direktor ni prejel SMS sporočila tožnika z dne 4. 1. 2024. Pri tem ni pojasnilo, zakaj ni sledilo listinskim dokazom v spisu, konkretno posnetku zaslona tega sporočila na mobilnem telefonu, iz katerega izhaja, da je SMS sporočilo direktor toženke prejel. Slednje izhaja tudi iz nadaljnje komunikacije med tožnikom in direktorjem toženke, ki je tožniku 7. 1. 2024 voščil srečen božič, za kar se mu je tožnik zahvalil, kar pomeni, da je komunikacija med njima nemoteno potekala. Direktor toženke in priča A. A. imata interes za izid postopka v korist toženke, glede na vsebino izpovedbe priče A. A. pa ta ni verodostojna niti življenjsko logična. Življenjsko logično bi bilo, da bi tožnika skušali priklicati takoj 4. 1. 2024, ko so izvedeli, da nima odprtega bolniškega staleža. V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno dopoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je dokazal, da je toženko obvestil o svoji odsotnosti in da mu je ta predhodno odobrila dopust do 10. 1. 2024. Toženka bi morala v skladu z dokaznim bremenom predložiti izpis komunikacije za mesec januar 2024 oziroma drug ustrezen dokaz, da SMS sporočila tožnika dne 4. 1. 2024 ni prejela. Toženka ni dokazala, da sporočilo do njenega direktorja ni prišlo, kar pomeni, da je bila toženka najkasneje 4. 1. 2024 obveščena, zakaj je tožnik odsoten z delovnega mesta. Pri zavzetem stališču, da bi se moral tožnik kot vsak skrben delavec pozanimati, ali je delodajalec prejel sporočilo s klicem ali ponovnim pošiljanjem SMS, je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta tožnik in direktor toženke v nadaljevanju komunicirala. Sicer pa je bila toženka obveščena, da bo tožnik v obdobju od 3. 1. 2024 do 10. 1. 2024 koristil letni dopust, saj mu ga je odobril direktor toženke, o tem sta se pogovarjala 22. 12. 2023. Življenjsko je veliko bolj logično, da je tožnik direktorja že 22. 12. 2023 zaprosil za dopust do vključno 10. 1. 2024, kar mu je ta odobril. Napačna je ugotovitev sodišča, da je toženka tožnika 3. 1. 2024 pričakovala na delovnem mestu, glede na to, da tožnik od nje ni prejel nobenega SMS sporočila v zvezi z odrejanjem dela za naslednji dan. Vprašanje trajanja bolniškega staleža do 29. 12. 2023 oziroma od 3. 1. 2024 je nepomembno glede na to, da je bil prvi naslednji delovni dan šele 3. 1. 2024. Tožniku očitana kršitev, da najmanj pet dni zapored ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, ni podana in izkazana, v tem delu je zato sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno razsodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita. Podana ni niti hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izpodbijana odločitev je napačna tudi glede nadaljnjega pogoja za zakonitost izredne odpovedi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Dokazno breme je na toženki, ki pa ni zmogla dokazati, da je tožnika res pričakovala 3. 1. 2024 in da je tožnikova nepojasnjena odsotnost nanjo imela negativen vpliv. Toženka pri podaji odpovedi tudi ni upoštevala, da je tožnik štel, da dogovor o odsotnosti do 10. 1. 2024 velja, tožnik pa je s sporočilom 4. 1. 2024 pokazal še dodatno skrbnost, kakor tudi, da je 10. 1. 2024 prišel nazaj na delo. Tako je šlo pri odsotnosti tožnika kvečjemu za nesporazum, tožnik nikakor ni ravnal naklepno, posledično je vsekakor mogoče nadaljevati delovno razmerje. Sodišče tudi napačno ugotavlja, da je toženka izgubila zaupanje v tožnika zaradi predhodnega malomarnega ravnanja, ker je opustil dolžnost, da poskrbi za veljavnost kode 95, saj je direktor sam izpovedal, da je bilo s tožnikom mogoče nadaljevati delovno razmerje. Tožnik predlaga kot uvodoma in priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Prvostopna sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno in popolno ugotovljena. Zavzeta materialnopravna stališča so ustrezno argumentirana, sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6.Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku podane po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Toženka je tožniku očitala, da je bil v času od 3. 1. 2024 do vključno 11. 1. 2024 neupravičeno odsoten z dela, ne da bi toženki sporočil svojo odsotnost in razlog zanjo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev in zaključkov iz izpeljanega dokaznega postopka prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo zatrjevanjem toženke, da tožniku ni odobrila letnega dopusta do 10. 1. 2024, da torej tožnik za to obdobje (od 3. 1. 2024 do 10. 1. 2024 - 6 delovnih dni) ni imel opravičenega razloga za svojo odsotnost v obliki odobrenega letnega dopusta, kot je zatrjeval. Tako je sklepalo na podlagi vsebine izpovedb direktorja toženke in priče A. A., direktorjeve žene, ki je za toženko urejala administrativne zadeve in z odobritvijo dopusta tožniku v januarju 2024 ni bila seznanjena, čeprav bi sicer vedela, če bi bil dopust tožniku odobren. Navedenim izpovedbam pritožba neutemeljeno zmanjšuje dokazno vrednost zgolj zaradi logičnega interesa za izid postopka v korist toženke, pri čemer tožnik povsem zanemari svojega, ki je povsem primerljiv, čeprav diametralno nasproten. Izhajajoč iz vsebine navedenih izpovedb direktorja toženke in priče A. A. je sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dokazov (8. člen ZPP) navedene izpovedbe presojalo z vidika življenjske logike in prepričljivosti, pa tudi notranje konsistentnosti iz skladnosti z ostalimi izvedenimi dokazi. Prepričljivo je pojasnilo, da je bil tožnik pretežni del decembra 2023 na neplačanem dopustu, saj zaradi potečene kode 95 do njene pridobitve ni mogel opravljati dela, zato ni logično, da bi mu direktor dopust omogočil še v januarju 2024, ne glede na to, da je bila v preteklosti ustaljena praksa, da je tožnik odhajal v Bosno čez praznike do 7. 1. 2024. Tudi v kolikor bi bil tožniku odobren dopust za čas praznikov, pa bi to bilo zgolj do začetka naslednjega delovnega tedna, torej 8. 1. 2024 in ne za ves čas tožnikove dejanske odsotnosti. Dokazni postopek tudi ni potrdil tožnikovih navedb o manjku dela pri toženki, glede na to, da je direktor toženke prevoze opravljal od 3. 1. 2024 dalje (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 10 in 11). Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo izpostavilo nelogičnost izpovedbe tožnika, zakaj naj bi v SMS sporočilu, ki ga je 4. 1. 2024 poslal direktorju toženke, tega spraševal, ali dogovor o dopustu še drži, če naj bi bila tako dogovorjena že 22. 12. 2023 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12), zaradi česar tožnikovi izpovedbi niti v tem delu ni verjelo.

7.Kljub temu, da je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo razloge za sprejem celotne verzije dogodka, ki ji je sledilo, se tožnik v svoji pritožbeni graji pretežno osredotoča zgolj na zatrjevano poslano SMS sporočilo direktorju toženke z dne 4. 1. 2024, v katerem ga sprašuje, ali dogovor o odsotnosti do 10. 1. 2024 drži, ter na vprašanje prejema le-tega s strani direktorja toženke. Spregleda pa, da navedeno SMS sporočilo, tudi če bi bil njegov prejem s strani direktorja toženke izkazan oziroma potrjen, ne opravičuje odsotnosti tožnika. Še več, izraža celo njegov lasten dvom o tem, ali je lahko odsoten do 10. 1. 2024, ki očitno ni bil odpravljen, glede na to, da direktor toženke na to SMS sporočilo ni vsebinsko odgovoril (voščilo praznikov tri dni kasneje po logiki stvari ne more predstavljati pritrdilnega odgovora, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje). Tožnikova odločitev, da v taki situaciji še naprej ostane odsoten z dela vse do 10. 1. 2024, po pravilni presoji sodišča prve stopnje predstavlja naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vsaj po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma kršitev v krivdni obliki, ki presega navadno malomarnost, kot se za tako milejšo krivdno obliko v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik. Po obrazloženem se tako kot neodločilno pokaže pritožbeno polemiziranje o tem, na kom je dokazno breme, da toženka sporočila tožnika dne 4. 1. 2024 ni prejela, in na kak način bi ga toženka lahko zmogla (tožnik primeroma navaja izpis komunikacije za mesec januar 2024 oziroma drug ustrezen dokaz). Ob tem sicer materialnopravno pravilno poudarja, da je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Glede na vse zgoraj obrazloženo pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženka to dokazno breme v obravnavani zadevi vendarle zmogla. Zavzemanje tožnika, da bi bilo življenjsko logično, da bi toženka tožnika skušala priklicati takoj 4. 1. 2024, ko so izvedeli, da nima odprtega bolniškega staleža, je neutemeljeno, saj je dolžnost obveščanja o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti na delavcu (36. člen ZDR-1), ni pa naloga delodajalca, da pri odsotnem delavcu poizveduje o razlogih za odsotnost, sploh ne takrat, ko od delavčeve osebne zdravnice že pridobi podatek, da delavcu ni odobren bolniški stalež, kot v obravnavani zadevi. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je napačna ugotovitev sodišča, da je toženka tožnika 3. 1. 2024 pričakovala na delovnem mestu, glede na to, da tožnik od nje ni prejel nobenega SMS sporočila v zvezi z odrejanjem dela za naslednji dan, toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da navedeno predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni navajal.

8.Sodišče druge stopnje kot materialnopravno pravilen sprejema tudi prvostopni zaključek, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1: da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izpeljanega dokaznega postopka pravilno štelo, da je imela tožniku dokazana kršitev negativne posledice za toženko kot manjšega delodajalca, pri katerem prevoze opravljajo zgolj trije vozniki, vključno z direktorjem toženke. Pravilnosti takega zaključka ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena izpoved direktorja na drugem mestu, da bi tožniku dopust odobril do 8. 1. 2024, če bi tožnik zanj zaprosil konec decembra 2023. Ugotovljeno je namreč bilo, da tožnik zanj ni zaprosil, temveč je bil z dela neupravičeno odsoten in to celo za daljše časovno obdobje, ne le do 8. 1. 2024, do katerega bi mu direktor ob pravočasni prošnji dopust hipotetično odobril. Tožnikova izpovedba, da v tem času ni bilo veliko dela, se ni izkazala kot verodostojna, glede na ugotovljeno, da je zaradi njegove odsotnosti prevoze za pogodbene stranke moral opravljati direktor sam, nepogodbenih strank pa toženka sploh ni mogla voziti. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu zavzemanju, da tožnikova odsotnost ni imela negativnih posledic za toženko in za njeno organizacijo dela, posledično tudi ne ugotoviti možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženki vsaj do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ob že predhodno načetem zaupanju toženke v tožnika zaradi opuščene skrbi za veljavnost kode 95 je utemeljena izguba njenega zaupanja v tožnika posledica tožnikove neupravičene odsotnosti. Tožnik s pritožbo neuspešno poskuša prikazati, da naj bi pri njegovi odsotnosti šlo kvečjemu za nesporazum in ne naklepno ravnanje, kot je to pravilno štelo sodišče prve stopnje, in temu utemeljeno pripisalo pomemben vpliv na (ne)možnost nadaljevanja delovnega razmerja.

9.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1V okviru kršitve v izredni odpovedi, na kateri temelji obsodilni del sodbe. Glede očitka druge kršitve, da tožnik toženke ni obvestil o poteku kode 95 za vožnjo tovornega vozila, je bila odpoved podana prepozno in posledično na tej podlagi ni mogla temeljiti.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.