Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravilen je zaključek organa v izpodbijani odločbi, da stranki z interesom kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, saj ji pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo edini vir za preživljanje, zato ima stranka z interesom prednost pred tretjim tožnikom do nakupa predmetnih zemljišč, za razliko od tretjega tožnika, ki mu kmetijska dejavnost nesporno ne predstavlja edine dejavnosti in glede na v prvostopnem postopku ugotovljeno višino njegovih prihodkov iz delovnega razmerja.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pravni posel, urejen s kupoprodajno pogodbo SV 166/2011, sklenjeno dne 13. 5. 2011 med pogodbenimi strankami A.A. in B.B. kot prodajalcema in C.C. kot kupcem za zemljišča s parc. št. 953/5, 1006/2 in *42/14, k.o. ..., za kupnino 3.000,00 EUR ne odobri (1. točka izreka) ter da se odobri pravni promet med prodajalcema A.A. in B.B. in kupovalko D.D. kot predkupno upravičenko z najboljšim vrstnim redom za parc. št. 953/2 (pravilno 953/5), 1006/2 in *42/14, k.o. ... (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tretji tožnik 17. 5. 2011 vložil vlogo za odobritev pravnega posla prometa z v izreku navedenim kmetijskim zemljiščem, dne 22. 6. 2011 pa je zahtevek za odobritev pravnega posla kupoprodaje zadevnih zemljišč vložila tudi D.D. Upravni organ je, glede na to, da sta v predpisanem roku podala izjavo o sprejemu ponudbe tretji tožnik in D.D., 23. 6. 2011 opravil ustno obravnavo. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je za odločanje v zadevi potrebno upoštevati 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih upravičencev. C.C. je kot dokazilo o statusu kmeta predložil odločbo UE Sevnica z dne 15. 6. 2011, D.D. pa kot dokazilo o statutu kmeta odločbo UE Sevnica z dne 12. 4. 2011. V zvezi z ugovorom tretjega tožnika, da D.D. v odprtem 30-dnevnem roku za sprejem ponudbe za nakup zemljišča še ni bila lastnica mejne parc. št. 1006/1, upravni organ odgovarja, da iz rednega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnica zemljišča D.D. z začetkom učinkovanja od 13. 4. 2011 od 14.20 ure. Glede na to, da je bil odprti rok za sprejem ponudbe za nakup zemljišča od 5. 4. do 5. 5. 2011, da je D.D. glede na navedeno lastnica meječega zemljišča 1006/1, k.o. ... od 13. 4. 2011 dalje ter da je podala izjavo o sprejemu ponudbe 4. 5. 2011, prvostopni organ ugotavlja, da je bila D.D. v času, ko je podala izjavo o sprejemu ponudbe, mejašinja prodajanih parcel. Ker sta oba interesenta za nakup zemljišča mejaša in imata oba status kmeta, je pri odločanju o predkupni pravici treba upoštevati še določilo drugega odstavka 23. člena ZKZ. Da bi upravni organ odločil o predkupni pravici med dvema kmetoma mejašema, je na ustni obravnavi D.D. in tretjega tožnika pozval, da dostavita listine, iz katerih bo mogoče razbrati strukturo njunih prihodkov. Ugotavlja, da sta oba interesenta v roku dostavila zahtevane listine, in sicer je D.D. dostavila fotokopijo informativnega izračuna dohodnine za leto 2010, tretji tožnik pa izpis z naslovom „Podatki o dohodkih zavezanca“ DURS, DU Brežice, poleg te listine pa še izpis poslovanja od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 A., kjer ima odprt TRR. Dalje prvostopni organ navaja, da je o predkupni pravici odločil na podlagi listin DURS, kajti le-te natančno izkazujejo, kakšne vire dohodke ima vsaka od obeh nasprotnih strank. V zvezi z dohodki D.D. v letu 2010 navaja, da kot prihodke iz kmetijske dejavnosti upošteva katastrski dohodek v znesku 103,26 EUR, dohodek, ugotovljen z upoštevanjem normiranih dohodkov v višini 25 % v znesku 338,00 EUR in dohodek, ugotovljen z upoštevanjem normiranih odhodkov v višini 75 % v znesku 2.876,49 EUR, oba iz kmetijske dopolnilne dejavnosti, k čemur se prištejejo še prihodki, ki jih je D.D. navedla v postopku ugotavljanja statusa kmeta in so zapisani v odločbi, ki jo je 12. 4. 2011 izdala UE Sevnica, in sicer kmetijske subvencije v znesku 15.444,00 EUR. Drugih prihodkov v vlogi za status kmeta ni navajala oziroma ni ocenjevala vrednosti pridelanih kmetijskih pridelkov, ker je bil že samo znesek prejetih kmetijskih subvencij dovolj visok in je že presegal z zakonom predpisani minimum. Tretji tožnik pa je imel v letu 2010 prihodke iz delovnega razmerja (plačo in regres) v skupnem znesku 16.823,19 EUR, prihodke iz naslova dajanja premoženja v najem v znesku 61.356,63 EUR, prihodke iz naslova dividend v višini 154,00 EUR ter prihodke iz naslova obresti za denarne depozite v višini 110,85 EUR. Iz teh podatkov izhaja, da je imel tretji tožnik v letu 2010 po dokazilih davčnega organa 78.444,58 EUR prihodka izven kmetijske dejavnosti. Kot prihodke iz kmetijskih dejavnosti prvostopni organ upošteva katastrski dohodek v znesku 2.382,63 EUR, k čemur se prištejejo še dohodki, ki jih je tretji tožnik navedel v postopku ugotavljanja statusa kmeta in so razvidni iz odločbe, ki jo je izdala UE Sevnica 15. 6. 2011 iz naslova kmetijskih subvencij 3.969,53 EUR in od vrednosti kmetijskih proizvodov 15.000,00 EUR. Skupno je torej prejel prihodkov, ki štejejo za kmetijsko dejavnost, v znesku 21.352,16 EUR. Tako predstavlja prihodek kmetijskih dejavnosti 21,4 % vseh prihodkov, dohodek izven kmetije pa 78,6 % in zato dohodka iz kmetijstva ni mogoče šteti za edini, niti glavni dohodek tretjega tožnika. Na podlagi teh dejstev prvostopni organ ugotavlja, da je kmetijska dejavnost v letu 2010 predstavljala D.D. edino dejavnost, iz katere je pridobivala dohodek. Zato je odločil, da je vrstni red predkupne pravice D.D. boljši od predkupne pravice tretjega tožnika.
Drugostopni organ je z odločbo in sklepom z dne 18. 1. 2012 zavrnil pritožbo A.A. in B.B. ter C.C.(tožnikov) ter zavrgel predlog tožnikov, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba UE Sevnica št. 330-270/2011 z dne 12. 4. 2011. V obrazložitvi odločbe citira prvi, drugi in tretji odstavek 23. člena ZKZ in navaja, da je na podlagi priloženih listin prvostopni organ ugotovil, da ima pri nakupu predmetnih parcel predkupno pravico D.D., ker se šteje za kmeta in je lastnica parc. št. 953/2 in 1006/1, k.o. ..., ki mejita na parc. št. 953/5 in 1006/2, ki sta predmet prodaje (parc. št. *42/14 se nahaja znotraj parc. št. 953/5). Dalje navaja, da čeprav je tretji tožnik v izjavi o sprejemu ponudbe za prodajo predmetnih parcel uveljavljal predkupno pravico po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot kmet mejaš, ni dokazal, da ima v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je predmet prodaje, zaradi česar je uvrščen na četrto mesto predkupnih upravičencev (drug kmet) za D.D., ki je uvrščena na drugo mesto. V zvezi z ugovorom tožnikov glede statusa kmeta za D.D., ker naj ne bi dokazala, da je v letu 2010 iz kmetijske dejavnosti pridobila pomemben del dohodka in da je za obdelovanje kmetijskega zemljišča ustrezno usposobljena, pritožbeni organ citira prvo in drugo alinejo prvega odstavka ter drugi odstavek 24. člena in drugi odstavek 111. člena ZKZ ter poudarja, da je bil status kmeta za D.D. ugotovljen s pravnomočno odločbo UE Sevnica št. 330-270/2011 z dne 12. 4. 2011. Odločitev o statusu kmeta temelji na ugotovitvi, da je D.D. članica kmetijskega gospodarstva na naslovu ..., katerega nosilec je njen mož E.E.; da kmetija obsega 37 ha lastnih kmetijskih zemljišč, da člani kmetije obdelujejo še 10 ha drugih zemljišč; da je glavna dejavnost kmetije govedoreja in vinogradništvo; da je dohodek kmetije v letu 2010 presegel 11.970,24 EUR; ter da D.D. dohodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja edini vir dohodka in da je za obdelovanje ustrezno usposobljena, ker je ves čas delala na domači kmetiji (drugi odstavek 111. člena ZKZ). Kot dokaz o višini dohodka je D.D. predložila odločbe Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, iz katerih je razvidno, da je nosilec kmetije iz naslova ukrepov kmetijske politike za leto 2010 prejel 15.444,70 EUR in potrdilo, ki ga je izdala Kmečka zadruga Sevnica, s katerim potrjuje, da je od E.E. v obdobju od 1. 3. 2010 do 28. 2. 2011 odkupila za 32.515,00 EUR tržnih viškov. Navedeni podatki po presoji drugostopnega organa nesporno potrjujejo, da se D.D. šteje za kmeta v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ker je družinski član osebe, ki se šteje za kmeta, ker opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino dejavnost in ker je za to ustrezno usposobljena. Zato zavrača trditve tožnikov, da se D.D. ne šteje za kmeta v smislu določb ZKZ. Dalje tudi zavrača trditve tožnikov, da D.D. ne živi in nima stalnega prebivališča na naslovu ... Ta podatek je namreč preveril v uradni evidenci, ki dokazuje, da je D.D. na navedenem naslovu prijavljena od 12. 3. 2008, po njeni izjavi pa je to skupno prebivališče njene družine. Tako zaključuje, da glede na to, da je bila D.D. v času sprejema ponudbe za prodajo predmetnih parcel kmet v smislu določbe 24. člena ZKZ in lastnica zemljišč na parc. št. 953/2 in 1006/1, k.o. ..., ki mejijo na parcele, ki so predmet prodaje, je uvrščena na višje mesto predkupnih upravičencev kot tožnik C.C. Dalje tudi pojasnjuje, da prvostopni organ ni kršil pravila postopka in 22. člen ZKZ, ko je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da se odobri pravni posel med prodajalcema in kupcem D.D. V zvezi z določbo 22. člena ZKZ je Vrhovno sodišče RS v več sodbah (II Ips 835/2007, X Ips 365/2010) zavzelo stališče, da je ob upoštevanju prvega odstavka 21. člena in drugega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določbo 22. člena ZKZ razumeti tako, da je vloga, ki jo je vložila oseba, ki je sprejela ponudbo za nakup naprodaj danega kmetijskega zemljišča, popolna tudi, če ni priložen pisno sklenjen pravni posel, ker se po določbi prvega odstavka 21. člena OZ šteje, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ s strani upravne enote. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da prvostopni organ pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti C.C. ni priznal zneska 61.356,54 EUR (po podatkih DURS označen s šifro 4100), pri čemer pa ni preveril, kaj ta dohodek dejansko pomeni, izpostavlja, da navedena trditev ne drži, saj je iz obrazložitve prvostopne odločbe razvidno, da znesek, označen s šifro 4100 ne predstavlja dohodka iz kmetijske dejavnosti, pač pa da gre za dohodek od oddaje zemljišča v najem. V zvezi z zavrženjem predloga tožnikov za odpravo odločbe UE Sevnica z dne 12. 4. 2011 o priznanju statusa kmeta D.D. po nadzorstveni pravici, citira prvi odstavek 274. člena ZUP in 275. Člen ZUP ter zaključuje, da so predlog vložile neupravičene osebe.
Tožniki v tožbi navajajo, da je drugostopni upravni organ kršil določbe ZUP, ko je v nasprotju z ugotovitvami prvostopnega organa navedel, da tretji tožnik ni dokazal, da ima v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je predmet prodaje, zaradi česar naj bi bil uvrščen na četrto mesto predkupnih upravičencev. Drugostopni organ takšne svoje navedbe ni obrazložil, zato tega ni mogoče preizkusiti. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da tretji tožnik meji na parc. št. 1006/2, k.o. ... s parc. št. 1016/1 - pašnik in s parc. št. 1022 - vinograd. Sama parc. št. 1006/2, k.o. ... pa je dejansko povezana s parc. 953/4 - gozd, saj je med njima le javna pot, tako da je že na podlagi tega dejstva tretji tožnik mejaš tudi s to parcelo. V posledici bistvene kršitve določb postopka je drugostopni organ tudi napačno navedel dejansko stanje, ko se je postavil na stališče, da tretji tožnik s svojimi parcelami ne meji na parceli, ki sta predmet prodaje in tudi napačno uporabil materialno pravo. V nadaljevanju tožbe pa tožniki opozarjajo na vprašanje, ali je v času sprejema ponudbe D.D. imela status kmeta, kar je po njihovem prepričanju potrebno v predmetnem postopku rešiti kot predhodno vprašanje. V zvezi s tem izpostavljajo, da se vsa dokazila o dohodkih glasijo na E.E. in prav nobeno na D.D. Iz spisa tudi izhaja, da je nosilec kmetijskega gospodarstva E.E., njegov namestnik pa F.F. D.D. s stalnim prebivališčem, ki ni enak naslovu kmetijskega gospodarstva, je navedena zgolj kot „ostali član kmetije“, ob še ostalih treh članih. Drugostopni organ se do takšnih pritožbenih navedb ni opredelil. Tožniki so prepričani, da bi D.D. kot enemu izmed šestih oseb na kmetiji, lahko kvečjemu šel enak delež dohodkov kot ostalim članom. Kakšen bi bil ta dohodek, pa nista navedla ne prvostopni, ne drugostopni organ, temveč sta vse dohodke, ki se glasijo na F.F., štele za dohodke D.D., za kar pa po prepričanju tožnikov ni nobene podlage. Izpostavljajo tudi, da glede na to, da D.D. ni nosilka kmetijskega gospodarstva, sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike oziroma subvencij, ki jih dodeljuje Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, prvostopni organ ne bi smel upoštevati kot njen dohodek. Prav tako tudi potrdilo B. kot prejemnika dohodka navaja F.F. Prepričani pa so, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno tudi glede vprašanja, kaj dejansko pomeni dohodek tretjega tožnika, ki je po podatkih davčne uprave označen s šifro 4100 in znaša po navedbah upravnega organa 61.356,54 EUR, na kar je tretji tožnik opozoril že v pritožbi. Ta dohodek je bil namreč pridobljen kot odškodnina za služnost na kmetijskem oziroma gozdnem zemljišču - izpad dohodka iz kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in kot odškodnina za povzročeno škodo na kmetijskih pridelkih v skupnem znesku 30.568,34 EUR. Iz tega sledi, da 80 % dohodka tretjega tožnika predstavlja dohodek iz kmetijske dejavnosti. V zvezi s tem je prvostopni organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo, ko je odločil, da dohodka iz kmetijstva tretjega tožnika ni mogoče šteti za edini, niti za glavni dohodek. Zgolj dejstvo, da ima tretji tožnik prihodke iz delovnega razmerja, namreč po prepričanju tožnikov še ne pomeni, da mu dohodki iz kmetijske dejavnosti ne predstavljajo poglavitnega vira za preživetje (sodba Upravnega sodišča U 277/2009 z dne 23. 11. 2010). Nenazadnje pa tudi izpostavljajo, da je želja prodajalcev predmetnih parcel (prvega in drugega tožnika) in celo njunih prednikov, da zemljišče kupi tretji tožnik, saj so z družino ... že vrsto let v sporu. Po vsem povedanem sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, pri čemer se sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe. Izpostavlja, da tretji tožnik ne meji na vse parcele, ki so predmet prodaje, zato je prepričana, da je drugostopni organ pritožbo utemeljeno zavrnil. Meni tudi, da je upravni organ vse njene prihodke pravilno upošteval. Vsi namreč dejansko izvirajo le iz kmetijske dejavnosti, tako kot je to prikazano v izpodbijani odločbi. Glede vprašanja izpolnjevanja statusa kmeta poudarja, da sta z E.E. zakonca in da je njuno skupno stalno prebivališče na naslovu ..., kjer ima E.E. stalno prebivališče že od leta 1990, sama pa od leta 2005. Pred tem pa je imela stalno prebivališče na naslovu .... Z možem sta solastnika nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo na naslovu ... v ..., na kateri skupaj ustvarjata prihodek iz kmetijstva, ki je njun edini prihodek. Poskus tožnikov, da njun enotni položaj ločijo, ni sprejemljiv. Ves prihodek, ki ga zakonca ustvarita na kmetijskem gospodarstvu oziroma zaščiteni kmetiji, je njuno skupno premoženje po zakonu in tega ni mogoče spreminjati s sklicevanjem na okoliščino, da je v registru kot nosilec naveden le E.E. Meni, da se dohodki kmetije lahko delijo le na oba solastnika te kmetije, ne pa tudi na vse člane. Sicer pa sin G.G. ni pridobitno sposoben, je invalid in živi v zavodu v ..., hči H.H. pa je zaposlena v ... in tam tudi živi. Na kmetiji živita le sin F.F. in njegova partnerka I.I. Tako je prepričana, da je bilo dejansko stanje v prvostopni odločbi popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, zato je drugostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo zavrnil. Tretji tožnik je sicer svoj status kmeta izkazal, vendar pa niti v tožbi ne trdi, da bi vsi njegovi dohodki izhajali iz kmetijske dejavnosti, kot je to primer pri D.D. Zato je predkupna pravica D.D. v vsakem primeru močnejša od njegove. Navedbe tretjega tožnika, da v okvir njegovih prihodkov iz kmetijstva spada tudi nadomestilo za odstopljeno služnost in odškodnina za povzročeno škodo na kmetijskih pridelkih, so pravno zgrešene. Znesek, ki ga je prejel iz naslova služnosti, predstavlja enkratno plačilo, ne pa rednega prihodka iz kmetijstva. Pri tem sploh ne gre za prihodek iz kmetijstva, pač pa po vsebini za odškodnino. Tako je očitno, da tretjemu tožniku kmetijska dejavnost ne predstavlja niti glavne dejavnosti, kaj šele, da bi mu kmetovanje predstavljalo edino dejavnost, tako kot D.D. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Tožniki so dne 16. 5. 2012 vložili še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarjajo na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo in vztrajajo pri svojih stališčih.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporna odobritev pravnega posla med prvim tožnikom in drugo tožnico kot prodajalcema ter stranko z interesom D.D. kot kupcem parc. št. 953/5, 1006/2 in *42/14 k.o. ... oziroma ne odobritev pravnega posla med prvim tožnikom in drugo tožnico kot prodajalcema ter tretjim tožnikom kot kupcem navedenih nepremičnin, in sicer je med strankami spor glede vrstnega reda tretjega tožnika in stranke z interesom kot predkupnih upravičencev po 23. členu ZKZ. Tožniki pa ugovarjajo tudi statusu kmeta, ki je bil stranki z interesom priznan z odločbo UE Sevnica z dne 12. 4. 2011. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZKZ lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za RS. Po določbi drugega odstavka tega člena ZKZ se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe.
Glede na podatke upravnega spisa se sodišče strinja z zaključkom prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, da sta tako tretji tožnik, kot stranka z interesom mejaša zemljišč, ki so predmet odobritve, in sicer stranka z interesom kot lastnica parc. št. 953/2, ki meji na parc. št. 953/5 in kot lastnica parc. št. 1006/1, ki meji na parc. št. 1006/2; tretji tožnik pa kot lastnik parc. št. 1016/1 in 1022, ki mejita na parc. št. 1006/2, ter se na razloge prvostopne izpodbijane odločbe glede tega vprašanja tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče pritrjuje tožnikom, ki v tožbi ugovarjajo drugačnemu stališču pritožbenega organa v zvezi s tem, vendar glede na to, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), v obravnavani zadevi torej o zakonitosti prvostopne izpodbijane odločbe, napačno stališče v odločbi druge stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je tretji tožnik tako kot stranka z interesom uvrščen na 2. mesto prvega odstavka 23. člena ZKZ (torej ali je tudi on kmet mejaš zemljišč, ki so predmet prodaje), na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.
Glede statusa kmeta stranke z interesom, ki mu tožniki oporekajo, sodišče ugotavlja, da je bil D.D. status kmeta priznan z odločbo UE Sevnica z dne 12. 4. 2011. Sicer pa se sodišče pridružuje stališču upravnih organov v prvostopni in drugostopni odločbi glede statusa kmeta stranke z interesom in se, v izogib ponavljanju, sklicuje za njune razloge. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Vsa dokazila o dohodkih se glasijo na E.E. zato, ker je nosilec kmetijskega gospodarstva, vendar pa to še ne pomeni, da stranki z interesom ne pripada status kmeta. Po določbi druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet v smislu tega zakona tudi fizična oseba, ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje (to je lastnika, zakupnika oziroma uporabnika kmetijskega zemljišča), če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Da je stranka z interesom družinska članica nosilca kmetijskega gospodarstva (žena), ni sporno, niti ni spora o tem, da opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino dejavnost, saj takšnim ugotovitvam upravnih organov obeh stopenj tožniki ne nasprotujejo, sicer pa navedeno izhaja iz podatkov upravnega spisa. Čim pa je tako in ob upoštevanju določbe drugega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, da se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v RS v istem obdobju, je tudi po presoji sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je vse prihodke, ki se nanašajo na to kmetijsko gospodarstvo, upošteval pri odločanju o pogoju iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, to je ali je stranka z interesom kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Po povedanem sodišče sodi, da je pravilen zaključek prvostopnega upravnega organa v izpodbijani odločbi, da stranki z interesom kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, saj ji pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo edini vir za preživljanje. Da kmetijska dejavnost ni edini vir za preživljanje tretjega tožnika, niti ni sporno, saj ni spora o tem, da je zaposlen. Čim pa je tako, za odločitev ni relevantna opredelitev dohodka, ki ga je tretji tožnik po lastnih navedbah pridobil kot odškodnino za služnost na kmetijskem oziroma gozdnem zemljišču in po podatkih davčnega organa znaša 61.356,54 EUR. Glede na citirano določbo 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ in tretjega odstavka tega člena, ima namreč stranka z interesom prednost pred tretjim tožnikom do nakupa predmetnih zemljišč, saj ji kmetijska dejavnost, kot že navedeno, predstavlja edino in glavno dejavnost ter s tem poglavitni vir za preživljanje, za razliko od tretjega tožnika, ki mu kmetijska dejavnost nesporno ne predstavlja edine dejavnosti in glede na v prvostopnem postopku ugotovljeno višino njegovih prihodkov iz delovnega razmerja v letu 2010 v skupni višini 16.823,19 EUR, prihodkov iz kmetijske dejavnosti pa je imel v tem letu skupno v višini 21.352,16 EUR, po presoji sodišča tudi ni poglavitni vir za preživljanje. Odškodnine za služnost na kmetijskem oziroma gozdnem zemljišču, ki jo je tretji tožnik prejel v relevantnem obdobju, pa po presoji sodišča ni mogoče upoštevati. Gre namreč za enkraten prejemek, pri čemer ga ni mogoče uvrstiti med dohodke iz kmetijske dejavnosti (glej drugi odstavek 24. člena ZKZ, ki določa, kaj se šteje za pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti).
Glede na to, da stranki z interesom kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, ima boljši vrstni red predkupne pravice kot tretji tožnik (1. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ), zato ob upoštevanju določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ ni mogoče upoštevati volje prodajalcev (prvega tožnika in druge tožnice), da predmetne parcele kupi tretji tožnik in ne stranka z interesom, zato je bilo treba tudi ta tožbeni ugovor zavrniti.
Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker je sodišče presodilo, da je upravni organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe izvedel vse relevantne dokaze (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave.
O stroških postopka je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.