Jedro

Iz Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence izhaja, da javnemu uslužbencu pripada položajni dodatek v primeru, ko je v posamezni notranji organizacijski enoti na sistemiziranih delovnih mestih zaposlenih najmanj pet javnih uslužbencev, vključno z javnim uslužbencem, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti (tretji odstavek 3. člena Uredbe). V konkretnem primeru je bistveno dejansko stanje tožnikovega dela oziroma dejanskega števila uslužbencev, katerim je bil tožnik nadrejen. Ker so bili v organizacijski enoti, ki jo je vodil tožnik, zaposleni v spornem obdobju štirje delavci, torej skupno s tožnikom pet, je tožnik upravičen do položajnega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke z dne 1. 3. 2011 in 26. 11. 2010 odpravilo oziroma razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 1. 11. 2010 do 14. 11. 2011 priznati pravico do položajnega dodatka v višini 5 % osnovne plače (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 497,41 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, zlasti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče v I. točki izreka zapisalo, da se sporni odločbi odpravita oziroma razveljavita. Glede na to, da instituta odprave ali razveljavitve povzročita različne pravne učinke, sta med seboj nezdružljivi, zato je I. točka izreka nejasna in nerazumljiva. Iz sistemizacije oziroma formacije, ki jo je predložila tožena stranka jasno izhaja, da so bila v sektorju S-1 v spornem obdobju sistemizirana le tri delovna mesta oziroma dolžnosti, vključno z delovnim mestom vodje, ki ga je zasedal tožnik. Dejansko stanje je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče v zvezi z bistvenimi okoliščinami ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče A.A., ki ga je tožena stranka predlagala v zvezi z vodenjem in koordinarjem del in nalog odseka S-1. A.A. bi znal natančno pojasniti in odgovoriti na navedbe tožnika, da se je zmanjšalo število ljudi v odseku in da je prav on tožniku v pristojnost dodelil tudi B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je pristransko zaslišalo le s strani tožnika predlagane priče in upoštevalo njihove navedbe ter navedbe tožnika, medtem ko formacije sploh ni upoštevalo. Nepravilno pa je uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev sprejelo v nasprotju s 5. členom Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačilne razrede in 3. členom Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Da bi bil uslužbenec upravičen do položajnega dodatka, je potrebno izpolnjevati formalne, s predpisi določene kriterije, ne glede na dejansko delo posameznika v nekem obdobju, torej ne glede na to, kako je delo dejansko organizirano in komu vse nadrejeni odreja naloge. Bistveno je, da je pri delodajalcu organizirana notranja organizacijska enota, v kateri je, vključno z vodjo, sistemiziranih najmanj 5 delovnih mest oziroma formacijskih dolžnostih in v kateri vodja izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela. Glede na to, da so bila v spornem obdobju v odseku S-1 sistemizirana le tri delovna mesta, vključno z delovnim mestom tožnika, tožnik ne more biti upravičen do položajnega dodatka za vtoževano obdobje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če se tožena stranka ne strinja z materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato je neutemeljen očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na uveljavljeno načelo dispozitivnosti je tudi v delovnih sporih vložitev tožbe in oblikovanje tožbenega zahtevka v rokah tožnika, oblikovanje izreka sodbe pa v rokah sodnika. V okviru materialnega procesnega vodstva mora sodnik v primeru nejasnosti s tožnikom razčistiti, kaj je bistvo njegovega zahtevka in tožnika po potrebi ustrezno usmeriti pri njegovem oblikovanju. Zahtevki, ki se glase na odpravo dokončne odločbe tožene stranke (kar velja za I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) so oblikovalne narave. Že iz bistva takega zahtevka izhaja, da vsebuje navedbo odločbe, ki naj se odpravi. Tako je treba tudi določbo člena 73/1 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), da mora tožba v socialnem sporu obsegati navedbo upravnega akta, zoper katerega je vložena, razumeti tako, da je ta upravni akt ustrezno zajet in naveden v tožbenem zahtevku. Podobno velja tudi za dokončno odločbo delodajalca (ZDSS-1, 42/1) (1). Sodišče prve stopnje bi tako moralo v okviru materialnega procesnega vodstva morebitne nejasnosti (torej, ali tožnik zahteva odpravo odločb tožene stranke, ali razveljavitev) s tožnikom razčistiti, torej kaj je bistvo njegovega zahtevka. S tem, ko je sodišče v I. točki izreka odločilo, da se odločbi tožene stranke z dne 1. 3. 2011 in 26. 11. 2010 odpravita oziroma razveljavita, pa ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz zahtevka primarno izhaja, da se odločbi odpravita.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo zahtevku tožnika, da mu tožena stranka plača položajni dodatek za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 11. 2011. Odločilo je namreč, da tožniku položajni dodatek po temelju in v vtoževani višini pripada glede na 24. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) ter 3. členom Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 54/2002 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik s 1. 8. 2008 z ukazom načelnika Generalštaba imenovan na dolžnost načelnika odseka S-1; - da je tožena stranka tožniku izdala odločbo z dne 26. 11. 2010, s katero mu je z dne 1. 11. 2010 ukinila položajni dodatek; - da je bil tožnik neposredno nadrejen štabnemu vodniku D.D., štabnemu vodniku E.E., desetniku B.B., desetnici C.C. in vojakinji F.F.; - da sta bila C.C. in B.B. sicer razporejena na dolžnost v drug oddelek, vendar je po ustni odredbi poveljnika bataljona podpolkovnika A.A. tožnik poveljeval tudi njima; - da sta tako C.C. kot D.D. izpovedala, da je bil tožnik tudi po 1. 11. 2010 nadrejen štirim oziroma v določenem obdobju celo petim javnim uslužbencem (F.F.); - da je D.D. natančno pojasnil, da so bili poleg tožnika v enoti D.D., C.C., E.E., F.F. oziroma G.G. in B.B.; - da je tožnik dejansko opravljal svoje delo tako, da je vodil organizacijsko enoto odsek S-1, pri čemer so bili poleg njega v spornem obdobju vedno zaposleni vsaj štirje javni uslužbenci; - da med strankama ni sporno, da je tožnik opravljal dela v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v notranji organizacijski enoti.

ZSPJS v 24. členu določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu ali funkcionarju iz tretjega odstavka 23. člena tega zakona, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije. Nadalje določa, da je višina tega dodatka najmanj 5 % osnovne plače. Iz Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence izhaja, da javnemu uslužbencu pripada položajni dodatek v primeru, ko je v posamezni notranji organizacijski enoti na sistemiziranih delovnih mestih zaposlenih najmanj pet javnih uslužbencev, vključno z javnim uslužbencem, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti (tretji odstavek 3. člena Uredbe).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je tožena stranka držala zgolj formalnega, to je listinskega stanja, ni pa ugotavljala dejanskega stanja tožnikovega dela oziroma dejanskega števila uslužbencev, katerim je bil tožnik nadrejen. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je položajni dodatek tožniku ukinjen, ker je bil razporejen na dolžnost častnika načelnika oddelka S-1, v katerem so sistemizirani skupaj z njegovim delovnim mestom trije javni uslužbenci, položajni dodatek pa bi mu pripadal, v kolikor bi bilo takih pet javnih uslužbencev, vključno s tožnikom.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka tudi v pritožbi ne prereka, je tožnik dejansko opravljal svoje delo tako, da je vodil organizacijsko enoto odsek S-1, pri čemer je bilo v vtoževanem obdobju, to je od novembra 2010 do 14. 11. 2011, vedno zaposlenih pet javnih uslužbencev skupno s tožnikom. Prav tako ni sporno, da je tožnik opravljal dela v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v notranji organizacijski enoti. Tožena stranka mu odreka položajni dodatek zgolj iz razloga, ker so formalno sistemizirani le trije javni uslužbenci, ne glede na dejansko delo tožnika v spornem obdobju, torej ne glede na to, kako je bilo delo dejansko organizirano in komu vse je nadrejeni tožnik odrejal naloge. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru bistveno dejansko stanje tožnikovega dela oziroma dejanskega števila uslužbencev, katerim je bil tožnik nadrejen. Ker so bili v organizacijski enoti, katero je vodil tožnik, zaposleni v spornem obdobju štirje delavci torej skupno s tožnikom pet, je tožnik upravičen do položajnega dodatka.

Sodišče prve stopnje je upravičenost tožnika do navedenega dodatka pravilno presojalo glede na določbe ZSPJS in Uredbe in priznalo 5 % dodatek osnovne plače v skladu s 4. členom Uredbe, torej v višini, ki mu je bil predhodno tudi priznan, saj v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v obdobju, za katerega vtožuje položajni dodatek, izvrševal pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela uslužbencev v notranji organizacijski enoti tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku glede na zgoraj citirano pravno podlago, položajni dodatek pripada. Tožena stranka višini prisojenega dodatka ne oporeka argumentirano, zato je bilo tudi v tem delu potrebno njeno pritožbo zavrniti.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato skladno z načelom uspeha v pravdi, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravosodni bilten 3/2010, mag. Ivan Robnik, oblikovanje zahtevkov in izrekov sodnih odločb v delovnih in socialnih sporih.