Jedro

1) Stališče v zahtevi, da organi za notranje zadeve ne bi smeli obsojencu odrezati nohtov in izčesati las zaradi pridobivanja dokazov, češ da sme v skladu z 266. členom ZKP, ki ureja osebni pregled, to storiti le izvedenec, je zmotno. V fazi odkrivanja storilca kaznivega dejanja lahko organi za notranje zadeve opravijo telesni pregled osumljenca in drugih oseb zaradi ugotovitve in zavarovanja sledov in drugih dokazov na podlagi 1. odstavka 148. člena ZKP. Telesni pregled obsojenca je tudi sicer opravila zdravnica, kriminalisti so mu le izčesali lase in odrezali nohte zaradi morebitnih sledov, koristnih za ugotovitev, ali prihaja obsojenec v krog možnih storilcev. To je bilo opravilo, ki je bilo v smislu 1. odstavka 148. člena ZKP potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in torej ni bilo opravljeno protizakonito.

2) Mnenje zahteve, da bi morali organi za notranje zadeve obsojenca poučiti o pravicah po 4. členu ZKP in smiselno, da ni dolžan izročiti svojih oblačil kot dokazna sredstva, v nasprotnem pa so oblačila prepovedan dokaz, je zmotno. Obsojenec je izročil svoje spodnje hlače in svojo ruto, ko mu ni bila odvzeta prostost na podlagi 157. člena ZKP, zato ga ni bilo treba opozoriti na pravice osumljenca v skladu s 4. členom ZKP, glede zasega dokaznih sredstev pa organi za notranje zadeve niso dolžni nikogar obveščati, da jih niso dolžni izročiti, saj bi bil tak pouk v očitnem nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 148. člena in 1. odstavka 164. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. Z.B. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici v odločbi o vštevanju pripora spremeni tako, da se v izrečeno kazen zapora všteje čas od odvzema prostosti od... od 5.20 ure naprej, v ostalem pa se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil obs. Z.B. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena in poskusa kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ na posamezni kazni 9 let oziroma 2 leti zapora in na enotno kazen 10 let in 6 mesecev zapora, v to kazen se mu je vštel pripor od... od 8. ure dalje, po 69. členu KZ mu je bila vzeta žica, s katero je storil kaznivo dejanje umora, dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka.

Zagovorniki obsojenca so pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 8. in 11. točke 1. odstavka ter 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, pa tudi zaradi kršitve 1. odstavka 49. člena KZ, čeprav kršitve določb tega člena izrečno ne navaja. Kršitev 2. odstavka 18. člena ZKP zagovorniki vidijo v tem, da so policisti odpeljali obsojenca dne... z njive na policijsko postajo in ga kot osumljenca zadrževali do 19. ure, ne da bi ga v skladu s 4. členom ZKP poučili o pravicah osumljenca v kazenskem postopku. V dokazne namene so mu obrezali nohte, mu dvakrat izčesali lase, čeprav bi to v skladu z 266. členom ZKP smel storiti le izvedenec in mu zasegli spodnje hlače, ki jih je imel takrat oblečene. Ker so ga policisti mučili in pretepali, je šele na glavni obravnavi povedal, da je imel z oškodovanko spolni odnos še štiri do pet dni pred njeno smrtjo in takrat je prišlo do ugotovljenih kontaktnih sledov. To bi se z analizo starosti krvnih sledov lahko dokazalo in bi to bilo v obsojenčevo korist, kar ugotavlja tudi sodba sodišča prve stopnje ne 23. strani. V nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika so kriminalisti vzeli sledove izza nohtov žrtve, sledove strjene krvi na njeni levi podlahti in druge sledove na truplu. Center za kriminalistično-tehnične preiskave je izdelal preiskave na zahtevo uprav za notranje zadeve Nova Gorica in Ljubljana, ne pa na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, zato je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so s tem organi za notranje zadeve prekoračili pooblastila iz 164. člena ZKP. Sodba se opira na mnenje dr. F.S., čeprav ni bil odrejen za izvedenca. Preiskovalni sodnik je v nasprotju z določbami ZKP prepustil kriminalistom ogled hiše, v kateri je stanovala žrtev in pregled njene sobe in ob tej priložnosti je lahko prišlo do kontaktnih sledov tekstilnih vlaken. Dne... so kriminalisti v nasprotju z določbami 219. člena ZKP vstopili v hišo Batističevih in v dokazne namene zasegli spodnje hlače, kavbojke, bundo in druga oblačila obsojenca ter opravili telesni pregled obsojenca, ko je moral sleči in jim izročiti spodnje hlače. Dne... so ga policisti pridržali, čeprav za to ni bilo razlogov iz 2. odstavka 157. člena ZKP, očitno zato, da bi pod psihičnim pritiskom priznal kaznivo dejanje.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da izrek sodbe nima opredeljene oblike krivde pri kaznivem dejanju umora, zato je izrek nerazumljiv, je pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri se obsojencu očita eventualni naklep.

Prekršen naj bi bil 7. člen KZ, ker dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja umora, saj se storilcu očita le naklep v smeri kaznivega dejanja posilstva, ne pa v smeri kaznivega dejanja umora. Le iz obrazložitve bi lahko sklepali, da je bilo kaznivo dejanje umora storjeno z eventualnim naklepom ali iz malomarnosti, kar pa za to pravno opredelitev ne zadošča. Obs. B. je bil dne... ob 5.20 uri prijet in do... do 8. ure pridržan na Upravi za notranje zadeve Nova Gorica, ta čas pa ni vštet v izrečeno kazen.

Zahteva izpodbija tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da je bil v nasprotju s 17. členom ZKP predkazenski in kazenski postopek enostransko in pristransko usmerjen ali pa površno voden v škodo obsojenca, saj je policist M. že v postopku proti takrat mladoletnemu obsojencu na nedovoljen način zbiral obremenilne izjave zoper njega, policija ni raziskala, komu pripadajo predmeti, najdeni na kraju kaznivih dejanj (žica, s katero je bila žrtev zadušena, kapa z napisom Tomos, siv gumb, prazna cigaretna škatla, pokvarjen vžigalnik, usnjena rokavica, las na peti čevlja žrtve), žrtvi ni bila odvzeta kri in opravljena analiza zaradi vsebnosti alkohola, policija ni raziskovala možnosti, da bi bil storilec kdo drug med osumljenci, ni bila napravljena rekonstrukcija, čeprav bi se lahko z njo ugotovilo, da kaznivih dejanj ni bilo mogoče storiti na način, ki se ga obsojencu pripisuje, v sodbah ni pojasnjeno njihovo stališče do dejstva, da pri obsojencu ni bilo najdenih sledov krvi žrtve, ni bilo sledov na kraju, kjer naj bi storilec čakal na žrtev. Dokazna vrednost krvnih in drugih sledov je majhna, ker ni bila ugotovljena njihova starost in način nastanka, biološke sledi so bile pri preiskavah centra za kriminalistično-tehnične preiskave uničene in jih zato ni bilo mogoče verificirati z izvedenci (n.pr. sledov sperme v ustih žrtve). Ni izključeno, da bi se z analizo ugotovilo, da sledovi pripadajo drugemu in ne obsojencu. Kontaktni sledovi tekstilnih vlaken ne morejo biti večjega pomena, ker je veliko oblačil z enakimi lastnostmi vlaken, nosi jih veliko ljudi, (npr. kavbojke). Obsojenec in žrtev sta približno dve leti imela intimno razmerje v njeni in njegovi sobi, zato so sledovi njunih oblačil lahko pomešani še iz tedanjih časov. Mnenja je, da je bil preiskovalni sodnik pri ogledu površen, ker iz zapisnika ni vidno, kje natančno je bil ogled in koliko časa je trajal. Čas smrti žrtve ni bil natančno ugotovljen.

Obsojenec v svoji izjavi, priloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovno zanika storitev kaznivih dejanj ter opisuje postopke policije pri razgovorih z njim, pri odvzemu sledov, pri aretaciji in pridržanju, poligrafiranju in zasegu oblačil, negativno ocenjuje izpovedbe prič R.K. in S.M., pojasnjuje nastanek poškodb na svojih rokah, svoje prstne odtise na najdenih pismih žrtve in zadnje srečanje z njo, ko mu je pustila svoj pulover, svoj pogled na dokazno vrednost kontaktnih sledov tekstilnih vlaken in drugih sledov, skratka, izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zagovornik v zahtevi predlaga, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker se pretežno ukvarja z vprašanji o ugotovljenem dejanskem stanju, zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa niso natančno navedene in se jih ne da preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevana napaka v izreku sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pravilno sicer ugotavlja, da je kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ moč storiti samo naklepoma, zmotno pa je stališče, da je treba v izreku sodbe naklep utemeljiti s konkretnimi okoliščinami. Tak opis dodatnih okoliščin, ki sicer ne konkretizirajo zakonitih znakov kaznivega dejanja, je potreben le v primeru, če je dejanje storjeno na tak način in v takih okoliščinah, da bi se lahko pojavilo vprašanje o obliki krivde. V obravnavanem primeru pa se v izreku sodbe obsojencu očita, da je N.T. vzel življenje tako, da ji je okrog vratu zadrgnil električni vodnik in ga nazadnje zadrgnil okrog njenega vratu tako močno, da je zaradi zadušitve umrla. Tak način storitve ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je obsojenec zadrgnil žico okrog vratu žrtve naklepoma, z namenom, da ji vzame življenje. Ta naklep je sodišče prve stopnje na 40. strani sodbe določno obrazložilo in ga opredelilo kot direktni naklep. Sodba je zato tako v izreku kot v obrazložitvi glede oblike krivde za kaznivo dejanje umora povsem jasna.

Zahteva ima prav, da se v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZKP sodba ne sme opirati na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali s kršitvijo tistih določb ZKP, za katere je tako določeno in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov. Toda zahteva se konkretno sklicuje le na kršitev ustavne pravice do varstva osebne svobode, pa še pri tej kršitvi ne pove, kateri dokaz je bil s to kršitvijo pridobljen, v ostalem pa ne pove jasno in določno, kateri dokazi so bili pridobljeni s takimi kršitvami in katerimi kršitvami, ampak le na splošno trdi, da je "država v tem kazenskem postopku grobo posegla v obsojenčeve osebnostne pravice in temeljne svoboščine". Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravice do osebne svobode po 19. členu Ustave pri razgovorih policistov z obsojencem dne... in ob pridržanju dne... v prostorih organov za notranje zadeve v NG ter s testiranjem obsojenca s poligrafom v Ljubljani, ni bila kršena. V omenjenem členu Ustave je določeno, da se prostost lahko vzame v skladu z zakonom. Po določbah 2. in 3. odstavka 148. člena ZKP smejo organi za notranje zadeve zaradi zbiranja obvestil o kaznivem dejanju vabiti osebe tudi k sebi.

Obsojenec vabilu policistov na razgovor v njihovih prostorih dne 11.2.1996 ni nasprotoval, kot to izhaja iz izpovedbe policijskega inšpektorja E.G., in tega zahteva niti ne zatrjuje. V tem primeru torej ni šlo za protipraven poseg v prostost obsojenca. Zahteva tudi ne pove, kateri dokaz naj bi bil takrat pridobljen, saj je bil uradni zaznamek o informativnem razgovoru z obsojencem dne... v skladu s 83. členom ZKP izločen in se sodba nanj ne opira ter se tudi ni mogla opirati. Obsojenec je bil dne... pridržan v skladu z določbami 157. člena ZKP, razgovor z njim naslednjega dne je tekel v navzočnosti zagovornice in potem, ko je bil v skladu s 3. odstavkom 157. člena in 4. členom ZKP poučen o pravicah osumljenca v kazenskem postopku.

Uradni zaznamek o tem razgovoru sicer ni bil izločen, čeprav bi moral biti, vendar pa se sodba nanj ne opira, sicer pa je iz njega vidno, da je obsojenec v tem razgovoru zanikal vsakršno zvezo s kaznivim dejanjem. Na preizkus s poligrafom je obsojenec pristal, izsledki tega preizkusa sploh niso v spisu in niso bili uporabljeni v kazenskem postopku ter se sodba nanje ne opira. Celo če bi držala trditev v zahtevi, da je bil obsojenec pridržan zaradi psihičnega pritiska nanj, iz zahteve ni jasno, kateri dokaz je bil s to kršitvijo pridobljen in se sodba nanj opira, čeprav bi moral biti izločen kot prepovedan dokaz.

Stališče v zahtevi, da organi za notranje zadeve ne bi smeli obsojencu odrezati nohtov in izčesati las zaradi pridobivanja dokazov, češ da sme v skladu z 266. členom ZKP, ki ureja osebni pregled, to storiti le izvedenec, je zmotno. V fazi odkrivanja storilca kaznivega dejanja lahko organi za notranje zadeve opravijo telesni pregled osumljenca in drugih oseb zaradi ugotovitve in zavarovanja sledov in drugih dokazov na podlagi 1. odstavka 148. člena ZKP. Telesni pregled obsojenca je tudi sicer opravila zdravnica, kriminalisti so mu le izčesali lase in odrezali nohte zaradi morebitnih sledov, koristnih za ugotovitev, ali prihaja obsojenec v krog možnih storilcev. To je bilo opravilo, ki je bilo v smislu 1. odstavka 148. člena ZKP potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in torej ni bilo opravljeno protizakonito.

Mnenje zahteve, da bi morali organi za notranje zadeve obsojenca poučiti o pravicah po 4. členu ZKP in smiselno, da ni dolžan izročiti svojih oblačil kot dokazna sredstva, v nasprotnem pa so oblačila prepovedan dokaz, je zmotno. Obsojenec je izročil svoje spodnje hlače in svojo ruto, ko mu ni bila odvzeta prostost na podlagi 157. člena ZKP, zato ga ni bilo treba opozoriti na pravice osumljenca v skladu s 4. členom ZKP, glede zasega dokaznih sredstev pa organi za notranje zadeve niso dolžni nikogar obveščati, da jih niso dolžni izročiti, saj bi bil tak pouk v očitnem nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 148. člena in 1. odstavka 164. člena ZKP.

Zmotno je stališče v zahtevi, da so organi za notranje zadeve pridobili od obsojenca in njegove matere njegova oblačila s kršitvijo določb 218. člena ZKP o hišni in osebni preiskavi brez odredbe sodišča. Obsojenec je prostovoljno slekel spodnje hlače in jih izročil policistom, prav tako je mati izročila obsojenčeva oblačila na njihov poziv, sicer v hiši B., v katero pa policisti niso vstopili proti volji obsojenca ali njegove matere in tudi ni bila opravljena hišna preiskava, temveč le prevzem dokaznih sredstev, ki sta jih prostovoljno izročila obsojenec in njegova mati. Tudi ni bila opravljena osebna preiskava obsojenca v smislu 218. člena ZKP, kot to sicer ne povsem določno, trdi zahteva. Tista oblačila, ki so bila obsojencu zasežena dne... (potrdilo o zasegu predmetov na list. št. 31 in 32), so bila res zasežena ob hišni preiskavi, ki pa jo je odredil preiskovalni sodnik (odredba za hišno preiskavo na list. št. 172).

Ni utemeljena trditev v zahtevi, da so kriminalisti vzeli sledove s trupla žrtve v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika. Iz zapisnika preiskovalnega sodnika o ogledu kraja kaznivega dejanja in trupla žrtve izhaja, da je odredil, da so kriminalisti UNZ LJ navzoči pri obdukciji in da opravijo "ustrezna opravila, npr. fotografiranje in jemanje sledov izza nohtov". V odredbi za pregled in raztelešenje trupla je med drugim naročil, da se vzame sledove izza nohtov, vzame oziroma zavaruje in analizira vse krvne sledi na truplu in brise iz telesnih odprtin. Poleg tega je preiskovalni sodnik obducentu dajal še ustne napotke glede obdukcije in jemanja sledov s trupla (uradni zaznamek preiskovalnega sodnika na list. št. 156). Te sledove na truplu so odvzeli kriminalisti UNZ LJ ki so bili v skladu z odredbo preiskovalnega sodnika navzoči pri obdukciji in pod nadzorom obducenta, zato ti dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo 164. člena ZKP.

Strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave ni nezakonito zgolj zato, ker je bilo izdelano na zahtevo UNZ NG in LJ. Ta center je strokovna institucija v sestavu Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje fizikalnih, kemičnih, bioloških, balističnih, toksikoloških, daktiloskopskih in drugih preiskav, ustanovljen prav zato, da s svojimi kriminalistično-tehničnimi izsledki pomaga kriminalistični službi in jo usmerja pri odkrivanju in dokazovanju kaznivih dejanj ter izsleditvi storilcev. Sodišče ga sicer lahko postavi tudi za izvedenca in v takem primeru izdela izvedeniški izvid in mnenje, če pa dela po naročilu organov za notranje zadeve, ima izvid in mnenje tega centra tako dokazno vrednost, kot izvid in mnenje druge strokovne institucije, usposobljene za tovrstne preiskave. Izvid in mnenje centra zato nista bila izdelana s kršitvijo določb 164. člena ZKP, kot je (najbrž) zmotno štelo tudi sodišče prve stopnje in ni prepovedan dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP. Podobno velja za očitek, da se sodba ne bi smela opirati na izvedeniško mnenje dr. Franceta Sluga: sodišče je z odredbo (list. št. 1135) izvedeniško delo na področju kontaktnih sledov tekstilnih vlaken zaupalo Oddelku za tekstilstvo pri Naravoslovno tehnični fakulteti v LJ in predstojniku naročilo, da imenuje strokovnjaka za opravo tega dela. Taka odredba je v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 249. člena ZKP, kot je to pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. Strokovnjaka, ki je bil na ta način določen za izdelavo izvedeniškega mnenja, sodišče ni dolžno še posebej postavljati za izvedenca niti zapriseči. Zapriseže se sicer le izvedenca, ki je zaslišan in samo, če sodišče tako odloči. Prisega izvedenca torej ni obvezna in opustitev prisege sploh ni kršitev postopka.

Zmotno je stališče, da preiskovalni sodnik ne bi smel pustiti organom za notranje zadeve, da opravijo po njegovem naročilu zunanji ogled hiše v... in pregled sobe žrtve. Taka prepoved v ZKP ni predpisana, nasprotno, za preiskovalna dejanja, ki najbolj posegajo v človekove pravice (hišna in osebna preiskava, zaseg predmetov, fotografiranje osumljenca, odvzem prstnih odtisov), je v 1. odstavku 72. člena ZKP izrečno predpisano, da sme preiskovalni sodnik ta opravila prepustiti organu za notranje zadeve. To pomeni, da za druga dejanja organom za notranje zadeve dovoljenje preiskovalnega sodnika niti ni potrebno in jih lahko opravijo na podlagi pooblastil v 1. in 2. odstavku 148. člena ZKP.

Trditve v zahtevi, da so bili dokazi pridobljeni na protipraven način in da so zato tudi strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave ter izvedeniški mnenji Inštituta za sodno medicino in Oddelka za tekstilstvo prepovedani dokazi v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP, so torej neutemeljene in se je sodba lahko oprla na te dokaze.

Zmotno je stališče zahteve, da iz opisa kaznivega dejanja umora v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je storilec vzel življenje N.R. iz malomarnosti ali kvečjemu z eventualnim naklepom. V izreku ni posebej navedeno, s kakšno obliko krivde je bilo kaznivo dejanje storjeno, opis načina storitve dejanja v izreku in v obrazložitvi pa ne dopušča dvoma, da je sodišče ugotovilo, da je bilo storjeno z direktnim naklepom. Na 40. strani te sodbe je to tudi izrečno povedano.

Čeprav se z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbami 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se obravnavana zahteva v veliki meri ukvarja prav s tem vprašanjem, vsekakor zato, da bi pri odločanju o njej izzvala precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato preizkusilo izpodbijani sodbi tudi v luči trditev zahteve o neprepričljivosti dokazov. Očitek v zahtevi, da so bili organi za notranje zadeve pri ugotavljanju storilca pristranski v škodo obsojenca, češ da v začetni fazi niso na enak način kot njega obravnavali še tri osumljence, ne drži. Tudi te tri osebe so obravnavali na enak način kot obsojenca, dokler se ni z neizpodbitnimi znanstvenimi metodami te osebe izločilo kot možne storilce. Trditev, da je policist K.M. pristranski, ker je pridobil dokaze proti obsojencu še kot mladoletnemu osumljencu na nedovoljen način sama po sebi ne pomeni, da je tudi v predkazenskem postopku o obravnavanih kaznivih dejanjih zbiral dokaze zoper obsojenca na nedovoljen način, sicer pa zahteva ne pove, katere dokaze naj bi na prepovedan način zbiral ali zavaroval in kakšen je bil ta način.

Ugotovljeno je bilo, da je las, najden na peti obuvala žrtve, pripadal njej, preiskave drugih predmetov, ki so bili najdeni na kraju dejanja, pa niso dale koristnih rezultatov ne v korist ne v škodo obsojenca. Ni točno, da ni bilo odvzeta in analizirana kri žrtve; ta trditev zahteve je izpodbita z izvedeniškim mnenjem dr. J.L. na 3. in 4. strani. Policija je poleg obsojenca preverjala še veliko drugih oseb, ki so bile sumljive zaradi stikov z žrtvijo ali zaradi nekaterih izjav, zaradi groženj oškodovanki in njeni materi ali zato, ker so žice, s kakršno je bila oškodovanka zadušena, vgrajene v osebne avtomobile znamke Citroen. Toda z intenzivnim delom organov za notranje zadeve se je izkazalo, da sumi in obvestila niso bili utemeljeni. Pri obsojencu res niso bili najdeni sledovi krvi ali drugih telesnih tekočin žrtve, niso bili najdeni kakršnikoli sledovi, ki bi kazali, kje je storilec čakal na žrtev in kdo je bil, vendar pa je to moč pojasniti na veliko načinov (umivanje, odvrženje oblačil, zmrznjena zemlja itd.). Ni utemeljena trditev, da v zapisniku preiskovalnega sodnika o ogledu ni natančno določen kraj in trajanje ogleda. Iz tega zapisnika in uradnega zaznamka preiskovalnega sodnika (list. št. 156), fotografij in skice, je kraj ogleda povsem natančno opredeljen, trajanje ogleda pa od 8.45 do 20.15 ure.

Tudi čas smrti N.T. je bil s skladnima mnenjema izvedencev dr. J.B. in dr. J.L. ob upoštevanju izpovedb prič G.S. in H.P. ugotovljen ustrezno natančno.

Čeprav zahteva in njej dodana izjava obsojenca izpodbijata dokazno vrednost skladnih izsledkov izvedeniških mnenj in strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da s sodobnimi znanstvenimi metodami povsem objektivno ugotovljeni genotip krvnih sledov žrtve na bundi obsojenca, kontakni sledovi oblačil žrtve, ki jih je nosila ob kaznivem dejanju, še posebej brezrokavnika, ki ji ga je zgolj tisti dan in le nekaj ur prej posodila R.P., na oblačilih obsojenca, in obratno, sledi obsojenčevega pletenega in krznenega oblačila (čeprav mu pleteno oblačilo ni bilo zaseženo, ker se ga ni našlo) za nohti in na oblačilih žrtve, ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da je obsojenec storilec obravnavanih kaznivih dejanj. Pomembno je tudi, da se sodbi opirata le na tiste ugotovitve preiskav Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, ki sta jih potrdili tudi izvedeniški mnenji, tistih preiskav, ki jih zaradi premajhne količine sledov ni bilo moč ponoviti, sodišči nista upoštevali.

Ker se vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve in druge stopnje, da so bili sledovi za analize vzeti strokovno kriminalistično pravilno, v skladu s strokovnimi pravili prineseni in predani v analize ter analizirani in da so nastali ob storitvi kaznivih dejanj, je prepričano, da v pravilnost rezultatov analiz ni mogoče dvomiti in da je zato obsojenec storilec očitanih mu kaznivih dejanj.

Zahteva je utemeljena le v delu, ko trdi, da v izrečeno kazen ni bil vštet čas od prijetja obsojenca dne... ob 5.20 uri do privedbe preiskovalnemu sodniku dne... ob 8. uri, zato je vrhovno sodišče ta del izreka sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tako, da se obsojencu v izrečeno kazen všteje tudi ta čas odvzema prostosti.