30. 9. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložil Klemen Kadivec, ki ga zastopata Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, in Odvetniška družba Marković, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 30. septembra 2024

sklenil:

Ustavna pritožba zoper:

– sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 43104/2022 z dne 6. 5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 13. in 14. 3. 2024 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X Kpr 43104/2022 z dne 6. 3. 2024 ter

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 43104/2022 z dne 20. 6. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 28. 5. 2024

se ne sprejme.

Ustavna pritožba zoper:

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 43104/2022 z dne 3. 5. 2024 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 43104/2022 z dne 23. 5. 2024 ter

– sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 11. 4. 2024 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 3. 5. 2024

se zavrže.

Ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 43104/2022 z dne 28. 5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 7. 5. 2024 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

Odreditev pripora zoper pritožnika

Specializirano državno tožilstvo je zoper pritožnika in soobdolžene 7. 7. 2022 vložilo zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po 5. točki 116. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja umora po 1. in 5. točki 116. člena KZ-1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št. X Kpr 43104/2022 z dne 6. 3. 2024 zoper pritožnika odredila pripor iz pripornih razlogov po 1., 2. in 3. točki 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – v nadaljevanju ZKP). Določila je, da se pripor začne izvrševati z dnem in uro, ko bo odpravljen pripor v zadevi št. XX K 25329/2021, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št. I Ks 43104/2022 z dne 14. 3. 2024 zavrnil pritožbi pritožnikovih zagovornikov, Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. XI 43104/2022 z dne 6. 5. 2024 zavrnilo njuni zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vmesni ugotovitveni sklep

Pripor zoper pritožnika se je začel izvrševati 8. 4. 2024. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je 11. 4. 2024 s sklepom št. I Ks 43104/2022 ugotovil, da so bili ob začetku izvrševanja pripora pri pritožniku še podani razlogi za pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. X Kpr 43104/2022 z dne 3. 5. 2024 navedeni sklep zunajobravnavnega senata razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Pojasnilo je, da je preiskovalna sodnica 6. 3. 2024 opravila priporni narok, ob izvršitvi pripornega sklepa pa priporni narok ni bil opravljen. Po mnenju Višjega sodišča ZKP dolžnost zagotoviti kontradiktornost s pripornim narokom veže na trenutek odvzema prostosti oziroma privedbe pred preiskovalnega sodnika, ne pa na trenutek izdaje pripornega sklepa.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št. I Ks 43104/2022 z dne 3. 5. 2022 ponovno ugotovil, da so bili na dan 8. 4. 2024 pri pritožniku podani razlogi za pripor. Vztrajal je pri stališču, da pripornega naroka ob začetku izvrševanja pripora ni bilo treba ponovno izvesti, temveč naj bi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1451/22 z dne 7. 12. 2023 zahtevalo le preverjanje pogojev in razlogov za pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. X Kpr 43104/2022 z dne 23. 5. 2024 navedeni sklep zunajobravnavnega senata razveljavilo in mu zadevo ponovno vrnilo v novo odločanje. Poudarilo je, da mora biti obdolžencu ob izvršitvi sklepa o priporu omogočeno, da se izjavi o vseh ugotovljenih okoliščinah pripornega statusa.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št. I Ks 43104/2022 z dne 28. 5. 2022 ponovno ugotovil, da so bili na dan 8. 4. 2024 pri pritožniku še vedno podani razlogi za pripor. Ponovno je poudaril, da Ustavno sodišče v okviru preizkusa po 207. členu ZKP ne zahteva niti kontradiktornosti niti pripornega naroka. Pritožnik je bil pred odreditvijo pripora seznanjen s predlogom državnih tožilcev, o njem pa se je izrekel na pripornem naroku. Pritožnik ni bil na begu, vedel je za odreditev pripora, dobil pravne pouke in imel možnost takojšnje pritožbe zoper odreditev pripora. Višje sodišče je s sklepom št. X Kpr 43104/2022 z dne 20. 6. 2024 pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata zavrnilo kot neutemeljeni. Pojasnilo je, da se sicer strinja s pritožnikom, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. To naj bi bila relativna bistvena kršitev kazenskega postopka, ki naj ne bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Ker naj bi prvostopenjsko sodišče opravilo vse druge periodične preizkuse pripornega statusa obdolženca, naj ugotovljena kršitev ne bi utemeljevala niti odprave pripora niti razveljavitve izpodbijanega sklepa.

Podaljšanje pripora zoper pritožnika

S sklepom št. I Ks 43104/2022 z dne 7. 5. 2024 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani pritožniku podaljšal pripor še za dva meseca, do 8. 7. 2024. S sklepom št. Kp 43104/2022 z dne 28. 5. 2024 je Višje sodišče zavrnilo pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora.

Zatrjevane kršitve človekovih pravic

Pritožnik vlaga dve ustavni pritožbi. Prvo ustavno pritožbo (št. Up-675/24) vlaga zoper sklepe sodišč o odreditvi in podaljšanju pripora ter zoper vmesne ugotovitvene sklepe. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 2., 19. in 22. člena Ustave. Pravnomočnemu sklepu o odreditvi pripora in sodbi Vrhovnega sodišča očita kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, ker naj se Višje in Vrhovno sodišče ne bi opredelila do trditev, da pripor z odložnim rokom ni zakonsko urejen in da je zato v nasprotju z drugim odstavkom 19. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ker naj bi sodišče v fazi preiskave samo (brez predloga državnega tožilca) podaljšalo pripor. V postopku podaljšanja pripora naj bi bila pritožniku kršena pravica do izjave. Pri tem pritožnik opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1451/22 obravnavalo pripor po vloženi obtožnici, ne pa pripora v sodni preiskavi. Sklep zunajobravnavnega senata, da so pogoji za pripor še izpolnjeni, naj bi v konkretnem položaju pomenil izvršilni naslov za pripor, zato naj bi sodišče pred njegovo izdajo pritožniku moralo zagotoviti kontradiktorni postopek. Kršitev pravice do izjave, ki jo je ugotovilo Višje sodišče, naj ne bi pomenila le relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč naj bi pomenila kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Postopanje sodišča in državne tožilke v konkretni zadevi naj bi pokazalo, da pri odrejanju pripora z odložnim rokom ne gre za utrjeno sodno prakso, temveč za stihijsko in arbitrarno postopanje sodišč. V postopku naj bi dva različna senata ugotavljala obstoj pripornih razlogov v dveh različnih postopkih, od katerih je eden tekel brez predloga državne tožilke, drugi pa s predlogom. To naj bi v očeh pritožnika prej spominjalo na burlesko, kot pa na sodni postopek, v katerem se posega v njegovo pravico do osebne svobode. Dosedanji način odrejanja pripora z odložnim rokom naj bi bil v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave, ki zahteva jasnost in določnost predpisov. Naloga zakonodajalca in ne sodne oblasti je, da sprejema jasne norme in določi njihovo vsebino. Pritožnik meni, da zakonske praznine glede odrejanja pripora z odložnim rokom ni mogoče nadomestiti z namensko razlago, kot naj bi to storilo Ustavno sodišče.

V drugi ustavni pritožbi (št. Up-692/24), ki jo vlaga samo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, pa pritožnik uveljavlja kršitev pravic iz 19., 20., 22. in 23. člena Ustave. Opozarja, da je zunajobravnavni senat šele tri dni po dejanski izvršitvi pripora opravil preizkus pripornih razlogov, namesto da bi to storil pred njegovo izvršitvijo oziroma ob njegovi izvršitvi. Pred preizkusom pripornih razlogov zunajobravnavni senat tudi ni opravil pripornega naroka na podlagi 204.a člena ZKP. S tem naj bi pritožniku onemogočil izjavljanje o okoliščinah in vprašanjih, ki bi lahko vplivala na odločitev o njegovem pripornem statusu, s čimer naj bi bila kršena pravica do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave. Pritožnik opozarja, da zakon priporni narok veže na trenutek odvzema prostosti in ne na trenutek izdaje pripornega sklepa. Opozarja tudi, da se je institut pripora z odložnim rokom izoblikoval v sodni praksi, ki pa po slovenski ustavni ureditvi ni formalni pravni vir. Pritožnik meni, da načina odrejanja in izvrševanja pripora ni dopustno izoblikovati zgolj na podlagi sodne prakse. Sodna praksa naj ne bi izoblikovala dovolj jasnih in predvidljivih pravil, ki bi zadostila zahtevi po pravni varnosti. Pritožnik se pri tem sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Svipsta proti Latviji z dne 9. 3. 2006. Izpodbijani sklep o podaljšanju pripora naj bi bil nezakonit, ker se pripor ni začel pravilno izvrševati. Pritožnik meni, da bi Višje sodišče moralo upoštevati nezakonitost vmesnega ugotovitvenega sklepa zunajobravnavnega senata ter da zato pripora ne bi smelo podaljšati še za dva meseca.

B.

Ustavna pritožba zoper sklepa Višjega sodišča o razveljavitvi ugotovitvenih sklepov

S sklepoma št. I Kp 43104/2022 z dne 3. 5. 2024 in št. I Kp 43104/2022 z dne 23. 5. 2024 je Višje sodišče razveljavilo ugotovitvena sklepa zunajobravnavnega senata. O utemeljenosti obstoja pripornih razlogov je zunajobravnavni senat ponovno odločal z izpodbijanim sklepom št. I Ks 43104/2022 z dne 28. 5. 2024, zoper to odločitev pa je pritožnik vložil pritožbo, o kateri je odločilo Višje sodišče s sklepom št. I Kp 43104/2022 z dne 20. 6. 2024. Ker torej pravna sredstva še niso bila izčrpana, je senat Ustavnega sodišča pritožnikovo ustavno pritožbo v tem delu zavrgel (prva alineja 2. točke izreka).

Ustavna pritožba zoper razveljavljena sklepa

Pritožnik izpodbija tudi sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 11. 4. 2024 in št. I Ks 43104/2022 z dne 3. 5. 2024, ki ju je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo. Z razveljavitvijo posamičnega akta, zoper katerega je pritožnik vložil ustavno pritožbo, ni več, kar pomeni, da ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Senat Ustavnega sodišča je zato pritožnikovo ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrgel (druga alineja 2. točke izreka).

Ustavna pritožba zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora in sodbo Vrhovnega sodišča

Izpodbijani sklep o odreditvi pripora je bil v celoti izvršen že pred vložitvijo ustavne pritožbe, saj je smel biti pritožnik na njegovi podlagi v priporu do 7. 5. 2024. V takem primeru se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če izpostavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), pri čemer Ustavno sodišče v pripornih zadevah ta pogoj razlaga široko.

11.Pritožnikov očitek, da v sodbi Vrhovnega sodišča št. XI Ips 43104/2022 z dne 6. 5. 2024 in v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 13. in 14. 3. 2024 ni obrazložena zakonska podlaga za pripor z odložnim rokom, ni utemeljen. Vrhovno sodišče se je do tega očitka opredelilo v 11. točki obrazložitve svoje sodbe. Pri tem se je sklicevalo na svoje prejšnje odločitve v tem (sodbi št. XI Ips 43104/2022 z dne 21. 2. 2024 in št. XI Ips 43104/2022 z dne 25. 3. 2024) in v drugih postopkih (sodbi št. XI Ips 25329/2021 z dne 18. 11. 2021 in št. XI Ips 17558/2019 z dne 23. 1. 2020 ter druge). Po ustaljeni ustavnosodni presoji zgolj s tem, da se sodišče sklicuje na razloge iz svoje prejšnje odločbe in pravnega mnenja, pravica do obrazložene sodne odločbe ni kršena. Vrhovno sodišče je opozorilo, da se je o ustavni skladnosti odreditve pripora z odložnim rokom izreklo tudi Ustavno sodišče z odločbo št. Up-1451/22. Višje sodišče pa se je do istega pritožnikovega očitka opredelilo v 13. točki obrazložitve sklepa ter se je prav tako sklicevalo na ustaljeno ustavnosodno presojo in enotno sodno prakso. Vprašanje zakonske podlage za pripor z odložnim rokom je pravno vprašanje, na katero je bilo v ustaljeni ustavnosodni presoji in v sodni praksi Vrhovnega sodišča že podrobno odgovorjeno. Glede na navedeno izpodbijani odločitvi ustrezata standardu obrazložene sodne odločbe, kot jo zahteva 22. člen Ustave. Pritožnik drugih očitkov v zvezi s sklepom o odreditvi pripora ne uveljavlja. Njegov očitek ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, saj je ustavnosodna presoja glede dopustnosti sklicevanja na prejšnje odločitve sodišč pri pravnih vprašanjih ustaljena. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe v tem delu ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS (prva alineja 1. točke izreka).

Ustavna pritožba zoper pravnomočni vmesni ugotovitveni sklep

12.Pritožnik pravnomočnemu sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 43104/2022 z dne 28. 5. 2024 očita, da pomeni podaljšanje pripora brez predloga državnega tožilca. Višje sodišče je v sklepu št. I Kp 43104/2022 z dne 20. 6. 2024 razumno pojasnilo, da je izpodbijani sklep ugotovitveni sklep, ki je bil izdan med preiskavo. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-139/22 z dne 11. 5. 2023 (Uradni list RS, št. 62/23) pojasnilo, da ima tak sklep zgolj deklaratorno naravo: sporoča, da je sodišče preverjalo obstoj pripornih razlogov in da ni videlo razlogov za odpravo pripora. Pravna podlaga za izvrševanje pripora zoper pritožnika od 8. 4. 2024 dalje je bil sklep z dne 6. 3. 2024, katerega je preiskovalna sodnica izdala na predlog državnega tožilca. Pritožnikov očitek kršitve pravice do osebne svobode zaradi odrejanja pripora brez predloga državnega tožilca zato očitno ni utemeljen.

13.Pritožnik zunajobravnavnemu senatu očita tudi kršitev pravice do izjave in pravice do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave, ker to sodišče ob realizaciji sklepa o priporu 8. 4. 2024 ni opravilo pripornega naroka po 204.a členu ZKP. Ustavno sodišče pravico do izjave v postopku oziroma pravico do kontradiktornega postopka uvršča v 22. člen Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ima pravica do izjave še posebno ustavnopravno težo, kadar je od nje lahko odvisno spoštovanje druge človekove pravice, v tem primeru varstva osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) pojasnilo, da 22. člen Ustave zagotavlja osebi, o katere priporu se odloča, enak obseg pravic, kot jih ima tožilec, in da ji mora biti dana možnost, da odgovori na dejstva, ki jo bremenijo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, pa ji mora biti dana možnost seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo bremenijo. Sodišče mora priprto osebo seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-235/17 z dne 4. 11. 2021 že pojasnilo, da iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost sodišča, da pred ponovnim odločanjem o priporu priprtega še enkrat pouči o pravici do izjave o istem tožilskem predlogu, o katerem se je slednji že imel možnost izjaviti. V odločbi št. Up-139/22 pa je pojasnilo, da se z ugotovitvenimi sklepi potrjuje nadaljnji obstoj pripornih razlogov, ki so bili predhodno ugotovljeni v sklepu, ki je pravna podlaga za izvrševanje pripora. Dokler obdolžencu ni dana možnost, da se do teh razlogov opredeli, s kršitvijo pravice do izjave ni obremenjen le sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, temveč tudi vsi nadaljnji ugotovitveni priporni sklepi. Sodišče sme torej tudi ugotovitvene sklepe izdati le, če sta imela obdolženec in njegov zagovornik pred tem vsaj enkrat v postopku možnost, da se opredelita do predloga tožilstva za odreditev ali podaljšanje pripora.

14.Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam zunajobravnavnega senata, da sta mu bili pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka v zvezi z odreditvijo pripora v tej zadevi zagotovljeni na pripornem naroku 6. 3. 2024. Na pripornem naroku se je pritožnik lahko izjavil o predlogu tožilca za odreditev pripora in o razlogih, iz katerih je bil pripor predlagan, sklep o priporu pa je bil nato izvršen mesec dni kasneje, tj. 8. 4. 2024. Glede na navedeno pritožnikov očitek kršitve pravice do izjave in pravice do kontradiktornega postopka iz 22. člena Ustave ni utemeljen.

15.Pritožnik meni, da je iz odločanja zunajobravnavnega senata in Višjega sodišča razvidno, da pripor z odložnim rokom ne temelji na jasnih zakonskih pravilih. Iz izpodbijanih sklepov Višjega sodišča in zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča je razvidno, da sta si sodišči različno razlagali določbe ZKP o odrejanju in izvrševanju pripora v preiskavi, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1451/22. Zunajobravnavni senat je menil, da je treba ob začetku izvrševanja sklepa o priporu v skladu z 207. členom ZKP preveriti, ali še obstajajo razlogi za pripor, tudi če je bil sklep o priporu izdan v fazi preiskave. Za zagotovitev kontradiktornosti po mnenju zunajobravnavnega senata zadostuje, da se priporni narok po 204.a členu ZKP opravi ob izdaji sklepa o priporu, ne pa tudi ob njegovi izvršitvi. Višje sodišče pa je zavzelo drugačno stališče, da se mora priporni narok vselej opraviti ob začetku izvrševanja pripora, ne glede na to, ali je bil opravljen prej. Kljub takšnemu stališču Višje sodišče v tretjem odločanju izpodbijanega vmesnega ugotovitvenega sklepa ni razveljavilo, temveč je pritožbo zavrnilo.

16.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1451/22 poudarilo, da je treba ZKP razlagati v skladu s pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave tako, da se tudi pri priporu z odložnim rokom upoštevajo zakonske varovalke, ki ob začetku izvrševanja pripora omogočajo pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin. Ker je Ustavno sodišče pri tem presojalo ustavnost in zakonitost pripora z odložnim rokom po vložitvi obtožnice, se mu do posebnosti odreditve takšnega pripora v preiskavi ni bilo treba opredeliti. Splošne usmeritve iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1451/22 so uporabljive tudi za pripor v preiskavi, pristojnost sodišč pa je, da sprejmejo ustavnoskladno razlago relevantnih določb ZKP. Zgolj okoliščina, da si različna sodišča pred poenotenjem sodne prakse različno razlagajo zakonsko pravo, ne pomeni, da zakon ne bi bil v skladu z zahtevo po jasnosti in določnosti predpisov, kar zatrjuje pritožnik. Na to ne vpliva niti okoliščina, da je zaradi dvakratne razveljavitve vmesnega ugotovitvenega sklepa prišlo do položaja, ko je drug senat Okrožnega sodišča v Ljubljani podaljšal pripor pred pravnomočnostjo vmesnega ugotovitvenega sklepa.

17.Drugače ne izhaja niti iz sodbe ESČP v zadevi Svipsta proti Latviji, na katero se sklicuje pritožnik. V tej zadevi je ESČP ugotovilo kršitev četrtega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ker latvijski zakon o kazenskem postopku ni določal časovnih omejitev pripora v fazi glavne obravnave ter ker v zakonu ni bilo izrecno določeno, da lahko priprti kadarkoli zahteva odpravo pripora. ESČP je pri tem poudarilo, da je sicer obstajala praksa sodišč, da o tovrstnih zahtevah odločajo, vendar bi se ta praksa lahko vedno spremenila. V konkretnem primeru je bil pritožniku pripor odrejen in podaljšan v preiskavi v skladu z 205. členom ZKP, ki določa natančne roke za izvrševanje pripora (mesec dni, dva meseca in tri mesece) ter pristojne organe za odreditev pripora (preiskovalni sodnik) in za njegovo podaljšanje (zunajobravnavni senat, Vrhovno sodišče).

18.Ker pritožnik zatrjevanih kršitev v zvezi z vmesnim ugotovitvenim sklepom ni izkazal, njegovi očitki pa tudi ne odpirajo pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS), senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe tudi v tem delu ni sprejel v obravnavo (druga alineja 2. točke izreka).

Ustavna pritožba zoper sklep o podaljšanju pripora

19.Tudi sklep zunajobravnavnega senata št. I Ks 43104/2022 z dne 7. 5. 2024 o podaljšanju pripora je bil že v celoti izvršen, saj je smel biti pritožnik na njegovi podlagi v priporu do 8. 7. 2024. Zato je senat Ustavnega sodišča preveril, ali ustavni pritožbi izpostavljata pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena ZUstS), ob upoštevanju široke razlage tega pogoja.

20.Pritožnikovi očitki v obeh ustavnih pritožbah niso usmerjeni v stališča iz izpodbijanih sklepov, temveč v kršitve, ki naj bi bile storjene s predhodnim vmesnim ugotovitvenim sklepom: sodišče naj bi prepozno preverjalo nadaljnji obstoj razlogov za pripor, prav tako naj ne bi opravilo pripornega naroka. Višje sodišče je v sklepu št. Kp 43104/2022 z dne 28. 5. 2024 razumno pojasnilo, da vmesni ugotovitveni sklep ni izvršilni naslov za pripor. Pojasnilo je tudi, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora ne temelji na nezakonitem ugotovitvenem sklepu, ampak na pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ter da se zato sodišče ni opredeljevalo do pritožnikovih navedb o kršitvah, povezanih z vmesnim ugotovitvenim sklepom. Po ustaljeni ustavnosodni presoji zamuda roka za določeno procesno dejanje ne more imeti za posledico, da se pripor zoper isto osebo zaradi istega kaznivega dejanja sploh ne bi smel več izvrševati potem, ko je to procesno dejanje opravljeno. Senat Ustavnega sodišča tudi ni ugotovil, da bi pritožnik izkazal kršitev kontradiktornosti.

21.Senat Ustavnega sodišča ustavnih pritožb tudi v tem delu ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-430/01 z dne 17. 2. 2004.

[2]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-1220/11 z dne 19. 12. 2012.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-763/23 z dne 5. 2. 2024, 3. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 85).

[5]Prav tam.

[6]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-139/22, 18. točka obrazložitve.

[7]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93, 71. točka obrazložitve. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-590/14 z dne 17. 11. 2016, 7. točka obrazložitve.

[8]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-529/19 z dne 5. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 40/20, in OdlUS XXV, 34), 9. točka obrazložitve, in št. Up-1267/23 z dne 18. 4. 2024.

[9]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-603/21 z dne 26. 5. 2022, 15. točka obrazložitve.