Jedro

Pritožbeni senat presoja, da je mogoče merila enovitosti kaznivega dejanja, kot jih je oblikovalo vrhovno sodišče, uporabiti tudi pri kaznivem dejanju spolnega napada po drugem odstavku 173. člena KZ-1. Bistveno je, da storilec dejanja izkorišča enako priložnost in ravna z enotnim naklepom, da bo enako priložnost izkoriščal zato, da bo večkrat dosegel spolni odnos z oškodovancem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1. Za vsako od dejanj mu je določilo kazen pet let zapora ter mu izreklo enotno kazen 14 let zapora. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika je naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca "iz vseh pritožbenih razlogov". Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v "novo odločanje" pred popolnoma spremenjen senat. 3. Ker je zagovornik obtoženca zahteval opravo javne seje pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP dne 22. 1. 2024 odredilo, da se obvesti stranke in zagovornika o seji, razpisani za dne 7. 2. 2024. Obvestila so bila za vse obveščene izkazana. Na sejo sta pristopila obtoženec in njegov zagovornik, ni pa pristopil državni tožilec. Pritožbeno sodišče je sejo opravilo, saj skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP neudeležba v redu obveščenih ni ovira, da senat ne bi imel seje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Ustrezno obrazložena sodba je bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Zlasti je pomembno, da sodišče navede logične in izkustveno sprejemljive razloge, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne posamezne od nasprotujočih se dokazov. Obvezni so tudi razlogi sodbe glede navedb strank, od katerih bi lahko bila odvisna pravilnost sodbe v dejanskem smislu, zlasti do zagovora obtoženca, saj je v pogledu zagotavljanja ustavne pravice stranke do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo pomembno, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Samo v primerih, ko so navedbe očitno neutemeljene ali neupoštevne, se sodišče do njih ni dolžno opredeliti.1 Če sodba ni obrazložena na predstavljeni način in kot nalaga sedmi odstavek 367. člena ZKP, je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.2

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, pri čemer je v obrazložitvi izpostavilo izpovedbo oškodovanke, policista B. B. in ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke o oškodovankinih osebnostnih lastnostih in intelektualnih sposobnostih, podatke šole o oškodovankini odsotnosti od pouka v času pod obtožbo ter izvid njenega ginekologa ter na tej podlagi zaključilo, da je obtoženec z uporabo sile trikrat dosegel spolne odnose z oškodovanko, pri čemer pa se ni opredelilo do nasprotujočih navedb in dokazov. Pritožnik glede teh razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obtoženca, ki je navajal, da sta z mamo oškodovanke v sporu in da je ovadba oškodovanke posledica maščevanja oškodovankine mame, ki izkorišča hčerkino nagnjenost k sprejemanju tuje volje. Takšen zagovor predstavlja sklop dejstev, ki je relevanten za presojo dejanskega stanja, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti. Razlogov glede zagovora obtoženca sodišče druge stopnje ne more nadomestiti.

8. Pritožnik nadalje utemeljeno izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do zaključkov ob ogledu vozila, v katerem naj bi obtoženec imel spolne odnose z oškodovanko, da v njem ni bilo bioloških sledi dejanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo celovito opredeliti tudi do ogleda dejanja, upoštevaje časovno umeščenost ogleda glede na čas očitanih ravnanj, stanja nekaterih predmetov v avtomobilu, in jih ovrednotiti glede na druge okoliščine in dokaze, ki jih sodišče prve stopnje podaja v svoji obrazložitvi. Brez takšnih celovitih razlogov, kjer se sodišče opredeli do nasprotujočih dokazov, strankam ni mogoče zagotoviti pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

9. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi sledilo izvedenskemu mnenju psihiatrične stroke, da ima obtoženka zaradi podpovprečne razvitosti višjih živčnih funkcij težave pri časovnem umeščanju dogodkov ter da se utegnejo pojaviti težave pri večkratnem opisovanju dogajanja. Navedenim značilnostim oškodovanke je pripisalo nekonsistentnost njenih izpovedb, kar je sicer ustrezna uporaba izvedenskega mnenja, saj gre za strokovno utemeljena opažanja izvedenca in ne za oceno verodostojnosti izpovedi, ki je vedno pridržana sodišču in je ni mogoče prenesti na izvedenca, kot sicer pravilno navaja zagovornik. Sodišče prve stopnje pa ni jasno in sintezno podalo razlogov, zakaj sledi ravno izpovedbi oškodovanke z vsebino, da je obtoženec oškodovanko trikrat kljub njenemu nasprotovanju za roko odvlekel do svojega vozila, jo posedel vanj, vozilo zaklenil ter jo odpeljal v gozd, kjer je imel z njo spolni odnos v prtljažnem delu svojega vozila. Odločilna so namreč dejstva: da je bilo trikrat, da je obtoženec uporabil v opisu navedeno silo ter da je z njo imel spolni odnos. Navedena dejstva konstituirajo objektivne znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 173. člena KZ-1 in so tudi zajeta v opisu dejanja. Preostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik glede časovne razdalje med posameznimi spolnimi odnosi, ali je bilo v prtljažniku ali izven prtljažnika, v katerem delu dneva, ki jih izpostavlja pritožnik, so relevantne za vprašanje verodostojnosti oškodovanke in jih mora sodišče ovrednotiti v kontekstu celotnega dokaznega gradiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oškodovanka "bistveno bolj enako opisala dogajanje v preiskavi kot policiji", vendar pri tem ni razvidno, na kakšno enakost meri. Iz nadaljevanja obrazložitve je sicer moč razbrati, da je tako v preiskavi kot na policiji povedala, da se je obtoženec pripeljal s svojim vozilom in jo prijel za roko ter jo spravil v vozilo, v preiskavi pa je podrobneje opredelila silo, ki jo je obtoženi uporabil. Vendar pa sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj šteje kot verodostojno izpovedbo z vsebino kot izhaja iz opisa dejanja. Sodišče lahko verodostojnost določene izpovedbe utemelji tudi s sklicevanjem na druge dokaze, ki skupno utemeljujejo njeno verodostojnost. V vsakem primeru pa se mora opredeliti do nasprotujočih se dokazov, kar v obravnavani zadevi predstavlja pritožbeno izpostavljen ogled avtomobila kot kraja dejanja, predvsem pa zagovor obtoženca.

10. V okviru opredelitve do zagovora obtoženca bi se moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti tudi do teze obrambe, da je oškodovankino nagnjenost k sprejemanju tuje volje, ki jo je ugotovil izvedenec, izrabila mati oškodovanke, tako da je podala ovadbo za obravnavano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje bi pri tem moralo izhajati iz presoje verodostojnosti zagovora samega ter njegove notranje konsistentnosti ter morebitne izpovedbe prič glede navedb v zagovoru ter na ta način podati celovite razloge, zakaj ugotavlja, da je oškodovanka spreminjala izpovedbo zaradi osebnostnih lastnosti in ne zato, ker njena izpovedba ne bi bila resnična, ker, kot trdi obramba, bi bila posledica maščevanja oškodovankine mame.

11. Sodišče druge stopnje v zvezi z načinom izvajanja dokazov na glavni obravnavi pripominja, da mora sodišče, kadar se stranke strinjajo z branjem izpovedb že zaslišanih prič (drugi odstavek 340. člena ZKP), zapisnike dejansko prebrati in ne more postopati po določbi drugega odstavka 339. člena ZKP, da se štejejo za prebrane, saj ta določba ni uporabna za personalne dokaze.

12. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem odstavku 173. člena KZ-1 je mogoče storiti le z naklepom. Po stališču pravne teorije zadošča tako eventualni kot direktni naklep.3 Naklep mora obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja tako starost oškodovanca, uporabo sile kot tudi spolno naravo ravnanja. Sodišče se mora opredeliti do krivdnega odnosa storilca do vseh treh prvin. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do tega, da je bilo ravnanje obtoženca, ko je uporabil silo z vlečenjem za roke, potiskanje v vozilo in zaklepanje vozila usmerjeno v spolne odnose, ni pa se opredelilo do krivdnega odnosa obtoženca do starosti oškodovanke, torej ali je vsaj pristal na to, da je oškodovanka mlajša od 15 let. 13. Sodišče prve stopnje je pri presoji krivdnega odnosa obtoženca spregledalo, da se obtožencu očitajo tri kazniva dejanja in se pri tem ni opredelilo do obtoženčevega krivdnega odnosa v razmerju do vseh treh dejanj, torej ali je šlo za enoten naklep do vseh treh ravnanj, ki na ravni opisa izpolnjujejo znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 173. člena KZ-1, ali je obtoženec vsakič znova oblikoval naklep do vsakega od očitanih dejanj. Sodišče lahko naravo obtoženčevega krivdnega odnosa ugotovi tudi na podlagi okoliščin očitanega ravnanja.

14. V povezavi s pomanjkanjem razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjenosti znakov kaznivega dejanja ter krivdnega odnosa obtoženca do očitanih ravnanj se po presoji pritožbenega sodišča odpira tudi vprašanje enovitosti očitanega kaznivega dejanja. Sodna praksa že ustaljeno prepoznava obstoj življenjskih primerov, pri katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek ali nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za take primere lahko gre pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.4

15. Enovito kaznivo dejanje je v citirani sodni praksi predvsem prepoznano pri premoženjskih kaznivih dejanjih, kjer storilec ob ugotovljenem enotnem naklepu in homogenem, ponavljajočim se ravnanju zasleduje pridobitev premoženjske koristi. Vendar pa je vrhovno sodišče enovito kaznivo dejanje v svoji praksi prepoznalo tudi pri dejanju po sedaj tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (prej po tretjem odstavku 183. člena KZ). Vrhovno sodišče je tako v sodbi I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011 v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 183. člena KZ, ki pa se po opredelitvi zakonskih znakov ne razlikuje od inkriminacije po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, poudarilo, da gre za izkoriščanje odnosa nadrejenosti in praviloma za dlje časa trajajoče ravnanje zoper istega oškodovanca, izkoriščanje enakih priložnosti, tako da posamezna ravnanja izgubijo svojo samostojnost in se jih niti ne da več natančno ugotoviti. Ob tem storilec zlorablja otroka, kadar se mu zahoče in ko se pojavi za to priložnost, pri čemer izkorišča svoj nadrejeni položaj, z otrokom pa živi (oziroma ga ima redoma v varstvu, učenju, vzgoji ali oskrbi). Glede na takšno povezanost faktov, ki so praviloma zaobseženi v naklepu od samega začetka, torej spolno zlorabiti žrtev takrat, ko se pojavi priložnost in dokler je to možno, se posamezna ravnanja obravnavajo kot eno dejanje, posamična ravnanja pa izgubijo samostojnost in pomenijo le sestavne cele celotnega dlje časa trajajočega oziroma ponavljajočega se ravnanja. Čeprav je kaznivo dejanje podano že z enim spolnim občevanjem, pa bi bilo po dejanski in pravni plati nevzdržno, da bi mu očitali vsako občevanje posebej. Posledično pa se trajanje obdobja in frekvenco zlorab upošteva pri odmeri kazenske sankcije. Opredelitev očitanega dlje časa ponavljajočega spolnega napada kot enega kaznivega dejanja se pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 pojavlja večkrat v sodni praksi, vendar se v teh primerih vrhovno sodišče ni izreklo o pravni opredelitvi.5

16. Pritožbeni senat presoja, da je mogoče merila enovitosti kaznivega dejanja, kot jih je oblikovalo vrhovno sodišče, uporabiti tudi pri kaznivem dejanju spolnega napada po drugem odstavku 173. člena KZ-1. Bistveno je, da storilec dejanja izkorišča enako priložnost in ravna z enotnim naklepom, da bo enako priložnost izkoriščal zato, da bo večkrat dosegel spolni odnos z oškodovancem. V obravnavanem primeru je, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je očitek utemeljen, odločilno, ali je mogoče šteti, da je obtoženec s tem, da je oškodovanko trikrat počakal pred šolo, prijel za roko in odvedel do svojega vozila, jo posedel vanj in zaklenil vrata, da jih ni mogla odpreti, ter jo odpeljal v isti gozd, kjer je imel spolni odnos v prtljažnem delu vozila, mogoče opredeliti kot izkoriščanje priložnosti, torej dogodka, dejstva, ki omogoča spolni odnos. Te presoje ni mogoče opraviti na ravni opisa dejanja brez natančne ugotovitve dejanskega stanja glede očitanih ravnanj, ki mora izhajati iz jasnih in celovitih razlogov prvostopenjske sodbe, zlasti glede postopanja obtoženca, ali je dejansko ravnal enotno, na način, ki je primerljiv z izkoriščanjem priložnosti, kadar ima storilec oškodovanega otroka v vzgoji, varstvu, učenju ali oskrbi. Ob tem je odločilno, da se sodišče prve stopnje opredeli, ali gre za ravnanje, ki je v bistvenih potezah primerljivo ravnanju nekoga, ki zlorablja svoj položaj kontinuirano in spolno napada otroka, ali pa gre za povsem samostojna ravnanja, kjer storilec vsakič samostojno in neodvisno od predhodnega ravnanja pridobi oškodovanca, da bi z njim spolno občeval, pri čemer utegne biti v obravnavanem primeru relevantno tudi, ali je potreboval za pridobitev oškodovanke uporabiti enako silo, ali pa je bila v okviru enotnega delovanja ta sila vedno manjša, ker večja ni bila potrebna. Poleg objektivne povezave med posameznimi ravnanji je odločilna okoliščina tudi obtoženčev enoten krivdni odnos, torej, ali je obtoženec pri ravnanju deloval z enotnim naklepom, da bo z oškodovanko imel spolne odnose dokler bo lahko, kar lahko ugotovi glede na okoliščine primera, zlasti njegov način delovanja. Tovrstno presojo, ki je odvisna tudi od subjektivnega odnosa storilca do dejanja, je mogoče opraviti šele po opravi dokaznega postopka in v okviru razlogov prvostopenjske sodbe in ne na ravni opisa dejanja.6 Posledično se mora do predstavljenih izhodišč opredeliti sodišče prve stopnje.

17. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo zaradi odsotnosti razlogov o odločnih dejstvih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje celovito opredeliti do dejanskega stanja v smislu celotnega dogajanja in izvedenih dokazov, zlasti se bo moralo opredeliti do obtoženčevega zagovora, ugotovitev ogleda vozila, kot tudi podati jasnejše razloge, zakaj sledi oškodovankini izpovedbi v delu, ki se ujema z obtožbo. Nadalje pa se bo sodišče, če bo ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno, moralo tudi opredeliti do krivdnega odnosa obtoženca do dejanja ter se tudi opredeliti, skladno z merili, izpostavljenimi v tem sklepu, ali gre za enovito dejanje ali za tri samostojna kazniva dejanja. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki ga bo z vidika sojenja v razumnem roku in načela ekonomičnosti postopka najučinkoviteje odpravil isti sodnik, sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu pritožnika, da bi zadevo vrnilo v novo sojenje pred spremenjen senat. 1 B. Polegek v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 834. 2 Z. Dežman v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 906. 3 D. Korošec in drugi v D. Korošec in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2018, str. 1039. 4 Sodba VSRS I Ips 51508/2010 z dne 12. 11. 2015, tudi: sodba VSRS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023, sodba VSRS I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017, sodba VSRS I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022. 5 Npr. sodbe VSRS I Ips 7430/2019 z dne 5. 1. 2023, I Ips 6238/2011 z dne 13. 6. 2019 in I Ips 40934/2014 z dne 6. 4. 2017. 6 Sodba VSRS I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022.