Jedro

Kljub temu, da gre po obrazloženem pri dodeljevanju priveznih mest v A. za javnopravno zadevo, sodišče ugotavlja, da je tožbo v tem upravnem sporu treba zavreči. ZUP v 4. členu določa, da je treba upravni postopek smiselno uporabljati tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. To pomeni, da bi morala toženka o tožnikovi vlogi (kot tudi o drugih vlogah) za dodelitev priveza odločiti z upravnim aktom, izdanim ob smiselni uporabi določb ZUP (glej zlasti 213. člen) o upravni odločbi, ta upravni akt pa bi tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu. Navedeno pa izključuje dopustnost tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021 ter sklepa Upravnega sodišča I U 1689/2016 z dne 5. 12. 2016 in I U 1436/2021 z dne 7. 10. 2021). Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je namreč mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo, z vidika njegove učinkovitosti ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 185/2024 z dne 16. 10. 2024)

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, ker ga toženka ni uvrstila na seznam upravičencev do priveza v pristanišču A. V tožbi pojasnjuje, da je toženka na podlagi koncesijske pogodbe z dne 3. 6. 2021 in 9. 6. 2021 med drugim pridobila koncesijo za upravljanje navedenega pristanišča. Dne 7. 8. 2024 je toženka na podlagi Splošnih pogojev za pridobitev pravice do priveza v krajevnem pristanišču A. (v nadaljevanju: Splošni pogoji) objavila Javni poziv k oddaji vlog za dodelitev priveznih mest v A., ki so v upravljanju toženke (v nadaljevanju: Javni poziv), ki je bil odprt za oddajo vlog do vključno 20. 9. 2024. Nato je 12. 9. 2024 objavila spremembo Javnega poziva, s katero je rok za oddajo vlog podaljšala do vključno 20. 10. 2024. Tožnik navaja, da je tudi sam pravočasno oddal popolno vlogo z dne 21. 8. 2024 na Javni poziv. Dne ... je toženka objavila seznam upravičencev (v nadaljevanju: Seznam), in sicer seznam upravičencev za oddajo priveznega mesta za plovila do 5 m, seznam upravičencev za oddajo priveznega mesta za plovila od 5,01 m do 6 m in seznam upravičencev za oddajo priveznega mesta za plovila od 6,01 m do 8,5 m, ter čakalno listo za A. Tožnika je uvrstila na čakalno listo pod zaporedno številko ... Na toženko je 18. 12. 2024 naslovil pritožbo, na katero se je odzvala z elektronskim sporočilom z dne 24. 12. 2024, iz katerega izhaja, da vztraja pri svoji odločitvi z dne ...

2.Tožnik trdi, da je ravnanje toženke nezakonito in protiustavno in da je bilo z njim nedopustno poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine ter koristi. Zato na podlagi 2. člena v zvezi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v roku 30 dni od objave Seznama in čakalne liste za priveze v A. vlaga tožbo.

3.Pojasnjuje, da je iz Javnega poziva razvidno, da ga je toženka objavila za 242 prostih priveznih mest v A. Privezna mesta so namenjena plovilom dolžine do največ 8,5 metra, zaradi plitkosti kanala pa so primernejša tista z manjšim ugrezom. Iz 2. člena Splošnih pogojev izrecno izhaja, da bo toženka ob ustreznosti dimenzij plovil iz četrtega odstavka 1. člena Splošnih pogojev pri podelitvi privezov na podlagi Javnega poziva upoštevala v njem določene kriterije, pri čemer bodo prednost ob enakem izpolnjevanju teh kriterijev imeli prosilci z daljšim stalnim prebivanjem v občini Piran.

4.Iz Seznama izhaja, da je toženka plovila razdelila v več kategorij, in sicer na: plovila do 5 m, plovila od 5,01 m do 6 m in plovila od 6,01 m do 8,5 m. Na ta način je privez samovoljno dodelila le 29 plovilom, krajšim od 5 m. Navedeno dokazuje tudi elektronsko sporočilo z dne 24. 12. 2024. V Splošnih pogojih in Javnem pozivu pa ni podlage za takšno odločitev. Iz tretjega odstavka 1. člena Splošnih pogojev po mnenju tožnika izhaja, da je v pristanišču predvidenih 252 plovil, od tega 109 plovil do 8,5 m, 114 plovil do 6 m in 29 plovil, krajših od 6 metrov. Torej je predvidenih plovil do 6 m in plovil, krajših od 6 metrov, skupaj 143. Med plovila do 6 m in plovila, krajša od 6 m, spada tudi njegovo plovilo, ki je dolgo 4,83 m. Splošni pogoji in Javni poziv ne utemeljujejo kriterija, ki ga je arbitrarno, enostransko in nezakonito postavila toženka, ko je določila kategoriji plovil v dolžini do 5 m ter od 5,01 m do 6,00 m. Ker je tožnikovo plovilo dolžine do 6 m in krajše od 6 m, bi moral imeti prednost pred vsemi, katerih plovilo ne presega 6 m in ki niso pridobili dodatnih točk iz naslova izvajanja gospodarske dejavnosti in plovil za posebne namene, katerih število dni stalnega bivanja v občini Piran je nižje od 7094. Četudi bi bila pravica do priveza dodeljena vsem 17 subjektom, ki so na čakalni listi pred njim, bi morala biti ta pravica dodeljena tudi tožniku, saj bi bil tako uvrščen na 83. mesto oziroma upoštevaje 29 privezov iz kategorije do 5 m na 112. mesto.

5.Tožnik meni, da gre v konkretnem primeru za odločanje o javni stvari in da ima interes, da pridobi privez. Pri tem ni dopustno, da toženka arbitrarno spreminja pogoje in postavlja kriterije mimo vsebine Javnega poziva in Splošnih pogojev šele v postopku odločanja o vlogah. Toženka v razmerju do tožnika nastopa v razmerju oblast - posameznik, zato mora še posebej paziti na pravilno izvedbo postopka in odločitev opreti izključno na vnaprej določena pravila, pri tem ne sme ožiti pravic posameznikov. Tožnik se sklicuje tudi na 14. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), ki določa enakost pred zakonom, ter na enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da je toženkina odločitev glede na druge imetnike plovil dolžine do 6 m, ki imajo krajši čas stalnega bivanja v občini Piran kot on, pa jim je bila pravica do priveza dodeljena, v razmerju do njega arbitrarna in diskriminatorna. Poleg tega je poseženo tudi v tožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj ga toženka s svojo odločitvijo omejuje v uživanju njegove privatne lastnine.

6.Zaradi odprave posega v njegove pravice tožnik predlaga, da sodišče: 1.) tožbi ugodi in ugotovi, da je bilo z odločitvijo toženke, kot izhaja iz Seznama (za plovila do 5 m in za plovila od 5,01 m do 6 m) ter čakalne liste za priveze v A., poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22. in 33. člena Ustave, 2.) odločitev toženke, kot izhaja iz Seznama (za plovila do 5 m in za plovila od 5,01 m do 6 m) ter čakalne liste za priveze v A., odpravi in zadevo samo reši tako, da tožnika na podlagi Javnega poziva in njegove vloge z dne 21. 8. 2024 uvrsti na seznam upravičencev za privez v krajevnem pristanišču A. Podrejeno tožnik predlaga, da sodišče: 1.) tožbi ugodi in ugotovi, da je bilo z odločitvijo toženke, kot izhaja iz Seznama (za plovila do 5 m in za plovila od 5,01 m do 6 m) ter čakalne liste za priveze v A., poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22. in 33. člena Ustave, 2.) odločitev toženke, kot izhaja iz Seznama (za plovila do 5 m in za plovila od 5,01 m do 6 m) ter čakalne liste za priveze v A., odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, tako da se tožnika na podlagi Javnega poziva in njegove vloge z dne 21. 8. 2024 uvrsti na seznam upravičencev za privez v krajevnem pristanišču A. V vsakem primeru naj sodišče toženki tudi naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Toženka je sodišču poslala spise, ki se nanašajo na zadevo, ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj ne gre za upravno zadevo, podrejeno pa, da se izreče za nepristojno in zadevo odstopi sodišču splošne pristojnosti, ki naj tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne. Skrajno podrejeno predlaga, da tukajšnje sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne. Tožniku naj naloži, da toženki povrne vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Toženka uvodoma navaja, da posebna odločba tožniku ni bila izdana, saj po njenem mnenju ne gre za upravno odločanje, pač pa sta bila na njeni spletni strani dne ... objavljena Seznam in čakalna lista za priveze v A. Tožnik se je torej navedenega dne seznanil z odločitvijo, da z njim ne bo sklenjena pogodba o uporabi priveza in da je bil uvrščen na čakalno listo, kar je tudi sam navedel v tožbi. Kot opozarja toženka, pa se zastavlja vprašanje pravočasnosti tožbe, saj iz vhodne štampiljke Upravnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je tožbo prejelo 13. 1. 2025, torej po izteku 30-dnevnega roka iz 28. člena ZUS-1. Na tožbi je sicer naveden datum 9. 1. 2025, vendar iz toženki razpoložljivih podatkov ni razvidno, ali je bila tega dne oddana na pošto in ali je bila oddana z navadno ali priporočeno poštno pošiljko. Zato naj sodišče navedeno preveri in tožbo, če je prepozna, zavrže.

9.Toženka meni, da v zadevi tudi sicer niso podani pogoji za odločanje Upravnega sodišča o tožbi. Tožnik pravovarstveni zahtevek uperja tako, da zahteva, da ga toženka uvrsti na Seznam. Ker je edini namen Seznama določitev upravičencev, s katerimi bo kot upravljavec pristanišča A. sklenila pogodbo o uporabi priveza, je jasno, da tožnik od nje zahteva sklenitev pogodbe. To pomeni, da uveljavlja izpolnitev t.i. kontrahirne dolžnosti, torej obveznosti toženke, da s tožnikom sklene pogodbo o uporabi priveza. Spor o dolžnosti skleniti pogodbo pa je skladno s 17. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) spor o civilnopravnem razmerju, o katerem po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku in ne Upravno sodišče. Ob sklicevanju na prvi odstavek 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter judikat Vrhovnega sodišča I Up 409/2013, toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, oziroma podrejeno, da tožbo odstopi stvarno in krajevno pristojnemu sodišču splošne pristojnosti, ker gre za civilnopravni spor.

10.V nadaljevanju toženka zatrjuje, da tudi tožnikove vsebinske navedbe niso utemeljene. Njeno ravnanje ni bilo samovoljno, nezakonito ali protiustavno, pač pa skladno tako s predpisi kot z upravnimi odločbami, na katere je vezana, ter izvedeno ob upoštevanju načel zakonitosti in enakega varstva pravic. V Javnem pozivu in Splošnih pogojih je zapisala, da se bodo privezna mesta dodeljevala na podlagi dolžine plovila. Iz Splošnih pogojev je razvidno, da so privezi predvideni za tri kategorije plovil, in sicer do 8,5 m, do 6 m ter krajša od 6 m. Sestavni del Javnega poziva je bila tudi vloga za dodelitev priveza v A., vključno s podatkom o dolžini plovila, za katero prosilec želi imeti privez. Tožnik je v vlogi za svoje plovilo navedel dolžino 4,83 m. Vsem prosilcem je moglo in moralo biti jasno, da obstajajo tri ločene kategorije plovil glede na njihovo dolžino ter da pri plovilih, identificiranih z "do 6 m" in z "krajših od 6 m" ne gre za isto kategorijo plovil, pač pa za dve različni kategoriji, izhajajoč iz različne dolžine plovil. Sicer bi bili po naravi stvari ti dve kategoriji združeni v eno kategorijo, a nista bili. Tožnikov poskus razlage, s katero z enostransko priredbo besedila Javnega poziva dve različni kategoriji združuje v eno samo, nima nobenega smisla. Ob takšni razlagi bi v pristanišču obstajala le ena kategorija plovil, saj so vsa plovila dolga do 8,5 m in bi torej vsi prosilci lahko pričakovali uvrstitev med 252 plovil.

11.Toženka pojasnjuje, da privezna mesta v A. zaradi naravne danosti (različne globine v kanalu) nujno zahtevajo različne dolžine plovil, ki so bila s strani strokovnih institucij in upravnih organov razdeljena v tri različne kategorije. Toženka ni samovoljno dodelila 29 priveznih mest za plovila do 5 m, temveč je to morala storiti glede na vsebino dokumentov, na katere je pri obratovanju in upravljanju pristanišča vezana, ter glede na dejanske lastnosti pristanišča. Tri različne kategorije z ustreznim številom priveznih mest glede na dolžino plovil namreč tako kot Splošni pogoji definira Odločba o spremembi vodnega dovoljenja z dne 22. 11. 2023 (dalje: vodno dovoljenje). To določa, da mora toženka pri izvajanju vodne pravice upoštevati varstvene in razvojne usmeritve Zavoda RS za varstvo narave (v nadaljevanju: ZRSVN), sklicuje pa se tudi na Maritimno študijo za A. Univerze v Ljubljani, Fakultete za pomorstvo z dne 30. 9. 2023 (v nadaljevanju: maritimna študija). Tudi mnenje ZRSVN z dne 28. 11. 2023 povzema število priveznih mest, tako kot so jih določili Splošni pogoji, s sklicem na maritimno študijo. Le-ta na 34. strani definira privezna mesta v A., in sicer predvideva 109 mest za plovila dolžine do 8,5 m, 114 mest za plovila do 6 m in 29 mest za plovila do 5 m. Na podlagi vodnega dovoljenja in maritimne študije je bil oblikovan projekt PZI-dopolnitev, št. ..., iz avgusta 2022, dopolnjen novembra 2023 in decembra 2023 (v nadaljevanju: projekt PZI), katerega sestavni del je tudi zbirno tehnično poročilo, ki pod 2. točko na 2. strani določa, da je predvideno 109 mest za plovila do dolžine 8,5 m, 114 mest za plovila do 6 m in 29 mest za plovila do 5 m.

12.V Splošnih pogojih je skladno z navedeno dokumentacijo jasno določeno, da gre za tri različne kategorije, ki so vezane na različne dolžine plovil, za najmanjšo kategorijo plovil pa je v pristanišču predvideno 29 plovil, krajših od 6 m, kar upoštevajoč maritimno študijo in projekt PZI dejansko pomeni, da gre za plovila do 5 m. Ta najmanjša plovila (29 plovil dolžine do 5 m) predstavljajo ločeno oziroma samostojno kategorijo plovil, ki je torej ni mogoče združevati z nobeno drugo kategorijo plovil, tudi ne s kategorijo "do 6 m", ki predstavlja plovila, daljša od 5 m in do 6 m. Od tod zapis "plovila od 5,01 m do 6 m", ki ga neutemeljeno problematizira tožnik.

13.Glede na navedeno toženka meni, da ni arbitrarno spreminjala pogojev za pridobitev priveza in v postopku odločanja o vlogah ni postavljala kriterijev mimo vsebine Javnega poziva, pač pa je ravnala skladno s pravnim in dejanskim stanjem zadevnega pristanišča. Prav tako tožniku niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker njegovo plovilo meri 4,83 m, spada v kategorijo najmanjših plovil, za katero je predvidenih 29 mest. Prednost med prosilci v tej kategoriji je bila odvisna od dolžine stalnega prebivanja v občini Piran. Tožnik se glede na doseženo število točk ni uvrstil med prvih 29 prosilcev (29. prosilec je izkazoval 15770 dni stalnega prebivanja, tožnik pa, kot tudi sam navaja, 7094). Med zadnje uvrščenim upravičencem in tožnikom je še 17 drugih prosilcev, ki so bili uvrščeni na čakalno listo pred njim, ker so izkazovali daljši čas stalnega bivanja v občini Piran. Tožnik je bil torej pravilno uvrščen na ... mesto na čakalni listi, pri tem pa ni bil obravnavan neenako z ostalimi prosilci in omogočeno mu je bilo enako varstvo pravic kot ostalim. V tožbi ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih bi moral biti uvrščen višje v kategoriji najmanjših plovil, njegovi očitki o neenakosti, diskriminatornosti in arbitrarnosti so nekonkretizirani in neutemeljeni. Tudi očitek glede domnevnega posega v pravico do zasebne lastnine je po mnenju toženke neutemeljen in neelaboriran, saj je navedel zgolj, da naj bi bil z odločitvijo omejen v uživanju svoje privatne lastnine. Ta navedba je vsebinsko prazna, saj ni pojasnjeno niti, katera tožnikova privatna lastnina naj bi bila prizadeta in v čem naj bi bila omejitev.

14.Toženka meni še, da tožbena zahtevka nista oblikovana pravilno in da tožba ni sklepčna. Tožnik ob kumulaciji ugotovitvenega zahtevka in zahtevka na odpravo njene odločitve, zahteva poseg v odločitev tudi v kategoriji, za katero sploh ni oddal vloge (srednja kategorija po velikosti plovil) in kamor njegovo plovilo ne spada. Poleg tega njegov zahtevek pred(po)stavlja spremembo razpisnih pogojev z oblikovanjem drugačnega števila in razporeditve kategorij, kar ni v tožnikovi pristojnosti, hkrati pa je tudi v nasprotju z dejanskim in pravnim stanjem zadeve. Tudi tožba na sklenitev pogodbe ni sklepčna.

15.Tožnik v vlogi z dne 27. 1. 2025 glede pravočasnosti tožbe pojasnjuje, da jo potrjuje vlogi priložen izpis iz poštne knjige, iz katerega je razvidno, da je bila tožba oddana priporočeno po pošti 9. 1. 2025.

16.Poudarja, da po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Toženka po njegovem mnenju zmotno navaja, da v tem sporu od nje uveljavlja izpolnitev kontrahirne dolžnosti. Ta dolžnost, ki se nanaša na obveznost strank, da sklenejo pogodbo pod določenimi pogoji, je v pravnem sistemu opredeljena v različnih kontekstih. V skladu z odločbo Vrhovnega sodišča Up 524/14 kontrahirna dolžnost ne nastopi, če niso izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe. Tožnik še ni uvrščen na Seznam, zato je o obveznosti izpolnitve kontrahirne dolžnosti preuranjeno govoriti. Spor glede na predmet odločanja in njegova zahtevka ostaja javnopravne in ne civilnopravne narave, kot trdi toženka. Če ne bi sprožil upravnega spora, bi ostal brez sodnega varstva in bi posledično lahko izgubil možnost zahtevati sklenitev pogodbe, saj bi se toženka lahko sklicevala, da Seznama ni izpodbijal. Ko gre za spore, ki vključujejo nosilce javnih pooblastil, kot so javna podjetja, je skladno s sodno prakso pristojno odločati Upravno sodišče. Za konkretni primer pa ni relevantno sklicevanje toženke na judikat Vrhovnega sodišča I Up 409/2013 v zvezi s spori glede imenovanja direktorja javnega podjetja, ki je organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo. Glede na navedeno po tožnikovem mnenju niso izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe.

17.Prav tako po mnenju tožnika niso utemeljene vsebinske navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Ta sama pritrjuje, da so tožnikova pojasnila glede vsebine Javnega poziva in Splošnih pogojev pravilna ter da kategoriji "plovila do 5,00 m" in "plovila od 5,01 m do 6,00 m" ne izhajata niti iz Javnega poziva niti iz Splošnih pogojev. Dikciji "plovila do 6 m" in "plovila, krajša od 6 m" pomenita isto, tj. plovila z dolžino do 6 m. Šele iz objave Seznama je izhajalo, da je toženka svojo odločitev oprla na razdelitev plovil v več kategorij. Drugače ne izhaja niti iz njenih navedb v odgovoru na tožbo. To dokazuje, da je bilo ravnanje toženke samovoljno, nezakonito in protiustavno ter da ni ravnala v skladu z načeli zakonitosti in enakega varstva pravic. Tožnik zavrača razlogovanje toženke, da prireja besedilo Javnega poziva in da bi ob njegovi razlagi v pristanišču obstajala le ena kategorija plovil. Ponovno opozarja, da iz vsebine Splošnih pogojev izhaja, da gre vsebinsko za dve kategoriji, za plovila do 6 m in za plovila do 8,5 m (torej od 6,01 m do 8,5 m).

18.Opozarja, da se toženka sklicuje na dokumente, ki jih Javni poziv in Splošni pogoji ne omenjajo. Interesent za privez ni dolžan poznati vsebine vodnega dovoljenja, niti drugih predhodnih dokumentov. Maritimna študija pristanišča v A. ne predstavlja javnega in za tožnika zavezujočega dokumenta, ki bi ga ta lahko oziroma moral poznati in upoštevati. Poleg tega je bistvo vodnega dovoljenja v preprečevanju poglabljanja in preobremenjevanja kanala, pri čemer krajša plovila tudi v tem oziru v manjši meri obremenjujejo navedeno območje. Da so zaradi plitkosti kanala primernejša plovila z manjšim ugrezom, izhaja tudi iz Javnega poziva.

19.Tožnik poudarja, da je toženka dala prednost posameznikom s precej krajšim stažem bivanja v občini Piran oziroma celo takim, ki tam stalnega prebivališča nimajo, kljub temu, da je bilo v Javnem pozivu in Splošnih pogojih izrecno navedeno, da bodo imeli prednost prosilci z daljšim stažem bivanja v občini Piran. Tudi v odgovoru na tožbo toženka, ne glede na vsebino Javnega poziva in Splošnih pogojev, neutemeljeno vztraja, da so privezna mesta v A. razdeljena v tri različne kategorije, kar je pri odločanju o vlogah prosilcev za privez upoštevala arbitrarno. Njenega nezakonitega in protiustavnega ravnanja ne upravičuje zatrjevanje, da je ves čas ravnala skladno z dejanskim in pravnim stanjem zadevnega pristanišča. Tožnik bi moral biti uvrščen na Seznam, ker njegovo plovilo spada v kategorijo plovil do 6 m in plovil, krajših od 6 m, in ker iz vodnega dovoljenja in Splošnih pogojev izhaja, da je v pristanišču za plovila do 6 m in krajša od 6 m predvideno skupno 143 privezov. S tem, ko se mu v skladu z Javnim pozivom in Splošnimi pogoji ni omogočil privez njegovega čolna, je že po sami narave zadeve jasno, da je omejen v uživanju privatne lastnine, saj če nima priveza, čolna ne more uporabljati. O vsem tem in posledicah, ki jih občuti zaradi toženkine odločitve, predlaga tudi svoje zaslišanje.

20.Tožnik kot pavšalne in neizkazane zavrača toženkine trditve, da njegova zahtevka nista oblikovana pravilno in da tožba ni sklepčna. Ni res, da zahteva odločitev o nečem, za kar ni oddal vloge, prav tako ni res, da bi se s sprejemom pravilne odločitve in njegovo uvrstitvijo na Seznam spreminjalo razpisne pogoje. Ravno nasprotno, odločitev, za katero si prizadeva, je skladna z Javnim pozivom in Splošnimi pogoji.

K I. točki izreka:

21.Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

22.Tožnik tožbo v tej zadevi vlaga ob sklicevanju na določbe 2. in 4. člena ZUS-1. Ta zakon v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek istega člena ZUS-1). V 4. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek), ter da se v primeru izpodbijanja dejanj javne oblasti v upravnem sporu v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek).

23.Kot izhaja iz neprerekanih navedb tožnika in listin v spisu, je toženka dne 7. 8. 2024 objavila Javni poziv na podlagi določb Splošnih pogojev. V Javnem pozivu je navedla, da je v A. na razpolago 242 priveznih mest, ki so namenjena lastnikom manjših plovil dolžine do vključno 8,5 m, in da se bodo privezna mesta dodeljevala na podlagi dolžine plovila.

24.V Splošnih pogojih, ki jih je sprejel direktor toženke na podlagi občinskega Odloka o pristanišču Piran A. in o koncesiji za gradnjo in upravljanje krajevnega pristanišča A. (v nadaljevanju: Odlok), ob predhodnem soglasju župana Občine Piran, je v tretjem odstavku 1. člena določeno, da je na podlagi vodnega dovoljenja z dne 18. 9. 2020, odločbe o spremembi vodnega dovoljenja z dne 17. 7. 2023 in odločbe o spremembi vodnega dovoljenja z dne 22. 11. 2023 v pristanišču predvidenih 252 plovil, od tega 109 plovil do 8,5 m, 114 plovil do 6 m in 29 plovil, krajših od 6 m. V četrtem odstavku 1. člena Splošnih pogojev pa je določeno, da se z njimi opredeli pravica do pridobitve komunalnega priveza za plovila iz prejšnjega odstavka maksimalne dolžine do 8,5 m.

25.Tožnik je 21. 8. 2024 oddal vlogo za pridobitev priveza za motorni čoln v dolžini 4,83 m za osebno uporabo. Dne ... je toženka na svoji spletni strani ... objavila Seznam in čakalno listo za priveze v A. Kot izhaja tudi iz tožnikovih navedb, je toženka v okviru Seznama objavila seznam upravičencev za oddajo priveznega mesta za plovila do 5 m, seznam upravičencev za oddajo priveznega mesta za plovila od 5,01 m do 6 m in seznam upravičencev za oddajo priveznega mesta za plovila od 6,01 m do 8,5 m. Tožnika pa je uvrstila na čakalno listo pod zaporedno številko ...

26.Tožnik je 18. 12. 2024 na toženko naslovil pritožbo, v kateri je navedel, da je glede na pogoje Javnega poziva upravičen do priveza. Po svojem izračunu bi moral biti kot 109. upravičenec uvrščen na seznam 146 kandidatov za plovila do 6 m.

27.Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila v elektronskem sporočilu z dne 24. 12. 2024, v katerem je vztrajala pri razvrstitvi z dne ... in poudarila, da je število plovil v kategoriji do 6 m skladno s Splošnimi pogoji, za prosilce, ki so oddali vloge za plovila do 5 m, pa je predvidena kategorija 29 plovil, krajših od 6 m.

28.Sodišče, glede na navedbe strank v zvezi s pravočasnostjo tožbe, najprej pojasnjuje, da je iz poštne nalepke na pisemski ovojnici v sodnem spisu, v kateri je tožba prispela na sodišče, razvidno, da je bila tožba oddana s priporočeno poštno pošiljko 9. 1. 2025, torej v roku 30 dni, šteto od dneva objave Seznama in čakalne liste dne ... Glede na navedeno in določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 zaključka, da bi bila tožba prepozno vložena, ni mogoče napraviti.

29.Po presoji sodišča je utemeljeno tožnikovo stališče, da odločanje toženke o njegovi vlogi za dodelitev priveza v A. pomeni odločanje v javnopravni stvari, in sicer t.i. drugi javnopravni stvari v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Za ta zaključek ni bistveno, da je toženka pridobila koncesijo

za gradnjo in upravljanje pristanišča A. ter za opravljanje gospodarske javne službe z nekaterih področij pomorskega prometa (glej prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev ter določbe Odloka in 43. člena Pomorskega zakonika, v nadaljevanju: PZ). Izvajanje nalog javne službe samo po sebi (kolikor ne vključuje izvrševanje javnega pooblastila za izvajanje oblastnih nalog) ne pomeni odločanja v javnopravni stvari (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-505/19 z dne 9. 5. 2024). Prav tako razpolaganje in upravljanje s premoženjem države ali občine samo po sebi še ne predstavlja javnopravnega oblastvenega odločanja lastnika tega premoženja ali njegovega upravitelja, pač pa njegove akte poslovanja. Vendar pa to velja zgolj v primerih, ko ta v zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (ustvarjanje dohodka). Če pa bi na drugih pravnih podlagah z upravljanjem premoženja uresničeval javni interes in upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, se lahko zastavi vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev in možnosti sodnega varstva v upravnem sporu (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2022 z dne 31. 3. 2022 in v njem navedeno sodno prakso).

30.Za presojo pravne narave spora med strankama je po mnenju sodišča ključno, da pravica toženke do dodeljevanja privezov v pristanišču A. izhaja iz njene vodne pravice oziroma pravice do posebne uporabe javnega dobra, ki jo je pridobila z vodnim dovoljenjem. Po 30. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1) sta morje in vodno zemljišče morja naravno morsko javno dobro. Status naravnega ali grajenega javnega dobra lahko pridobi tudi priobalno zemljišče morja (32. in 33. člen ZV-1). Kot izhaja iz prvega odstavka 70. člena Ustave, se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon.

31.Ob nesporni okoliščini, da je A. vodni in priobalni prostor, ki je (vsaj deloma) namenjen za privezovanje čolnov, ta ustreza opredelitvi pristanišča iz prvega odstavka 32. člena PZ.

31.V prvem odstavku 125. člena ZV-1 je določeno, da je treba pridobiti vodno dovoljenje in s tem vodno pravico (prvi odstavek 119. člena ZV-1) za neposredno rabo vode tudi za pristanišče. Po 35. točki 7. člena ZV-1 je vodna pravica pravica do posebne rabe vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen vodnega zemljišča. Za rabo vode, ki presega meje splošne rabe, za rabo naplavin in podzemnih voda je treba skladno s prvim odstavkom 108. člena ZV-1 pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, koncesije oziroma posebno rabo vode evidentirati (posebna raba vode). Po tretjem odstavku 108. člena ZV-1 se posebna raba vode lahko izvaja samo na način, za namen in v mejah, za katere je bila pridobljena vodna pravica ali je bila evidentirana v skladu s tem zakonom in jo lahko uporablja samo imetnik vodne pravice oziroma upravičenec do evidentirane posebne rabe vode. Iz prvega odstavka 128. člena ZV-1 izhaja, da mora vodno dovoljenje vsebovati tudi natančen opis vrste, obsega in namena vodne pravice, način rabe in pogoje, ki jih mora upoštevati imetnik vodne pravice pri njenem izvajanju, pogoje rabe, ki izhajajo iz naravovarstvenih usmeritev ali smernic po predpisih o ohranjanju narave, ter druge obveznosti, ki jih mora izpolnjevati imetnik vodne pravice, skladno s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.

32.Iz spisov, ki jih je predložila toženka, je razvidno, da je Direkcija Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju: direkcija) s toženki izdano odločbo z dne 22. 11. 2023 o spremembi vodnega dovoljenja delno razveljavila vodno dovoljenje z dne 18. 9. 2020, tako da je njegovo besedilo v 1. in 5. točki izreka nadomestila z besedilom, da se med drugim toženki dovoli neposredna raba vode za pristanišče za posebne namene - krajevno pristanišče v A. (1. točka). V spremenjeni 5. točki izreka vodnega dovoljenja je direkcija med drugim določila, da mora toženka pri izvajanju vodne pravice upoštevati varstvene in razvojne usmeritve ZRSVN, med drugim okoliščino, da je A. del Krajinskega parka Sečoveljske soline (v nadaljevanj: KPSS), s katerim upravlja podjetje B., d.o.o. (v nadaljevanju: koncesionar) po koncesijski pogodbi z dne 12. 7. 2003 z aneksom z dne 7. 8. 2023 (v nadaljevanju: koncesijska pogodba za upravljanje KPSS), pretežno število priveznih mest pa se skladno s koncesijsko pogodbo za upravljanje KPSS omogoči za privez manjših plovil. Privez plovilom do 8,5 m dolžine se dovoli le, kolikor je to možno zagotoviti v okviru obstoječih prostorskih danosti (globina in širina kanala), in se omogoči na način in na lokacijah, kjer to ne zahteva sprememb konfiguracije brežin in morskega dna. Poglabljanje kanala in kakršnokoli drugačno spreminjanje akvatorija ter obalnih habitatov ni sprejemljivo. Pri urejanju privezov se v povezavi z zagotavljanjem ohranjanja habitatnih tipov in vrst upošteva prostorske in druge omejitve (plovnost, gostota prometa ipd.). V skladu z navedenim se predvideno število priveznih mest in velikost plovil, največ 252 plovil, od tega 109 do 8,5 m, 114 do 6 m in 29 krajših od 6 m, po potrebi zmanjša, kolikor se izkaže, da povzroča negativne vplive na rastlinske in živalske vrste ter habitatne tipe. Ob sklicevanju na prvi odstavek 125. člena ZV-1 direkcija v obrazložitvi te odločbe še navaja, da je tretja alineja 5. točke izreka vodnega dovoljenja sestavni del pogojev, ki jih je v skladu z določbami Zakona o ohranjanju narave predpisal ZRSVN. Pojasnjuje, da je 17. 11. 2023 od ZRSVN, OE Piran, pridobila varstvene in razvojne usmeritve in omilitvene ukrepe, ki jih je povzela kot nadomestitev pogojev iz 5. točke izreka vodnega dovoljenja, te pa mora toženka upoštevati pred vzpostavitvijo pristanišča in pri rabi vode oziroma izvajanju vodne pravice.

33.Povzeta odločba direkcije z dne 22. 11. 2023 se sklada z mnenjem ZRSVN z dne 28. 11. 2023, kjer je navedeno, da so po novem predvideni privezi za do 252 plovil, od tega 109 do dolžine 8,5 m, 114 do dolžine 6 m in 29 krajših od 6 m. Kot navaja tožnik, pa je v maritimni študiji (na katero se sklicuje tudi mnenje ZRSVN z dne 28. 11. 2023), v točki 8.7. Privezna mesta na 34. strani navedeno nekoliko drugače, in sicer, da je skupno predvideno 109 mest za plovila do 8,5 m, 114 mest za plovila do 6 m in 29 mest za plovila do 5 m dolžine. Enako je povzeto v projektu PZI pod 2. točko na 2. strani.

34.Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da toženka z dodeljevanjem privezov v A. ne izvaja zgolj upravljanja z (občinskim) premoženjem, s katerim bi zasledovala običajne pravnoposlovne oziroma ekonomske cilje. Pač pa dodeljevanje privezov v A. pomeni izvajanje pravice do posebne uporabe morskega javnega dobra. Kot izhaja iz izreka odločbe direkcije z dne 22. 11. 2023, torej vodnega dovoljenja, je ta pravica pogojena z javnopravnimi kriteriji, ki zasledujejo zlasti javni interes (naravovarstvene cilje kot tudi interese ostalih uporabnikov pristanišča, izhajajoče iz njihove splošne in/ali posebne rabe javnega dobra). Vsled navedenega ima po presoji sodišča dodeljevanje privezov v A. javnopravni značaj, odločanje toženke o dodeljevanju privezov pa pomeni izvajanje javnega pooblastila (podobno izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča v primerljivih zadevah, prim. sodbo I U 189/2019 z dne 18. 6. 2020 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 43/2019 z dne 27. 3. 2019 in stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 136/2022 z dne 18. 7. 2022, ter sodbi Upravnega sodišča III U 145/2017 z dne 6. 4. 2018 in I U 579/2022 z dne 12. 3. 2024). Tudi po stališču Ustavnega sodišča imata država oziroma lokalna skupnost pri upravljanju z javnim dobrim, ki je v njuni lasti, dvojno vlogo - nastopata hkrati v vlogi lastnika in v vlogi oblastvenega organa, ki je zavezan z opredelitvijo javnega interesa v zakonski normi (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014). Iz prvega odstavka 23. člena Odloka še izhaja, da toženka podrobneje uredi način upravljanja pristanišča v skladu s predpisi in koncesijsko pogodbo v svojih splošnih pogojih poslovanja, ki jih sprejme na podlagi javnega pooblastila, katerega ji s tem Odlokom podeljuje občina, in h katerim mora pred uveljavitvijo dati soglasje župan. V tem aktu, torej Splošnih pogojih, se med drugim določi tudi kategorije in tipe plovil, skladno z določili Odloka, za katere se urejajo privezi v pristanišču in območja privezov za posamezne kategorije plovil. Tudi navedeno potrjuje, da toženka odločanje o tožnikovi vlogi za privez čolna v A. izvaja v okviru podeljenega ji javnega pooblastila in je zato to odločanje javnopravne oziroma oblastne narave. Posledično sodišče zavrača stališče toženke, da tožnik to tožbo utemeljuje v njeni kontrahirni dolžnosti, ki bi bila zasebnopravne narave.

35.Kljub temu, da gre po obrazloženem pri dodeljevanju priveznih mest v A. za javnopravno zadevo, pa sodišče ugotavlja, da je tožbo v tem upravnem sporu treba zavreči. ZUP v 4. členu določa, da je treba upravni postopek smiselno uporabljati tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. To pomeni, da bi morala toženka o tožnikovi vlogi (kot tudi o drugih vlogah) za dodelitev priveza odločiti z upravnim aktom, izdanim ob smiselni uporabi določb ZUP (glej zlasti 213. člen) o upravni odločbi, ta upravni akt pa bi tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu. Navedeno pa izključuje dopustnost tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021 ter sklepa Upravnega sodišča I U 1689/2016 z dne 5. 12. 2016 in I U 1436/2021 z dne 7. 10. 2021). Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je namreč mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo, z vidika njegove učinkovitosti ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 185/2024 z dne 16. 10. 2024). Tožnik bi sicer s tožbo zoper upravni akt, s katerim bi bilo po predpisanem postopku odločeno o njegovi vlogi za dodelitev priveza, lahko uveljavljal podobne tožbene predloge oziroma zahtevke, kot jih uveljavlja s tožbo v tej zadevi. Tako bi v primeru zanj neugodne vsebinske odločitve lahko zahteval odpravo izdanega upravnega akta in predlagal, da sodišče zadevo reši samo ali pa jo vrne toženki v ponovni postopek, ali pa bi zahteval ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta (prvi odstavek 33. člena ZUS-1). V vseh teh primerih bi lahko tožbo utemeljeval tudi s protipravnimi posegi v njegove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22. in 33. člena Ustave.

36.Sodišče po navedenem ugotavlja, da niso izpolnjene predpostavke niti za dovoljenost tožbe po 2. členu ZUS-1. Kot navaja toženka, upravne odločbe po določbah ZUP o tožnikovi vlogi za dodelitev priveza v A. ni izdala. Takega upravnega akta ne predstavlja Seznam s čakalno listo. Toženka bi lahko seznam upravičencev do priveza sestavila šele na podlagi odločb o vlogah za privez v A. (prim. tudi sodno prakso Upravnega sodišča v zvezi z dodeljevanjem neprofitnih stanovanj, npr. sodbo I U 994/2020 z dne 15. 3. 2021). Ker toženka v javnopravni zadevi ni izdala upravnega akta, bi moral tožnik od nje zahtevati, da o njegovi vlogi za privez v A. odloči z upravno odločbo. Tožnik ne navaja, da je to od toženke zahteval, in tožbe tudi ne vlaga kot tožbe zaradi molka organa (prim. 28. člen ZUS-1). Upravno sodišče pa zaradi vezanosti na tožbeni predlog oziroma zahtevek (prvi in drugi odstavek 40. člena ZUS-1) brez ustreznega tožbenega predloga, ki ga je zakonodajalec predvidel za tožbo zaradi molka organa (na izdajo oziroma vročitev upravnega akta), o njem ne more odločati, saj bi v tem primeru odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je tožnik zahteval v tožbi (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 65/2022 z dne 19. 10. 2022).

37.Glede na vse navedeno je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči, saj še niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 in prav tako ne procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1. Sodišče je to odločitev o tožbi sprejelo brez oprave glavne obravnave, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za dopustnost tožbe, in ne za vsebinsko odločanje o njej.

K II. točki izreka:

38.Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 je sodišče ob zavrženju tožbe odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Prim. določbo tretjega odstavka 32. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju: PZ), po kateri je pristaniška infrastruktura brez akvatorija last Republike Slovenije oziroma lokalne skupnosti ali oseb zasebnega prava, Republika Slovenija oziroma lokalna skupnost pa prepusti upravljanje, vodenje in razvoj pristaniške infrastrukture iz drugega odstavka 32. člena PZ upravljalcu pristanišča s podelitvijo koncesije.

2Ta določa, da je pristanišče vodni in priobalni prostor, ki obsega sidrišče, grajene ali negrajene dele obale, valolome, naprave in objekte, ki so namenjeni za privezovanje, za zasidranje in varstvo ladij, za izgradnjo in vzdrževanje plovil, vkrcevanje in izkrcevanje oseb in tovora, skladiščenje in druga opravila z blagom, proizvodnjo, oplemenitenje, kontrolo in dodelavo blaga in za druge gospodarske aktivnosti, ki so s temi dejavnostmi v medsebojni gospodarski, prometni ali tehnološki zvezi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.