Jedro

Zakon v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki uveljavlja prosti preudarek (413. člen ZPP). Pri uporabi tega pa se kot izhodiščno načelo ne izkazuje načelo uspeha, ampak načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi (tč. IV izreka sklepa) spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 237,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se preživnina, ki jo je dolžna plačevati toženka za preživljanje mld. tožnika in ki je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 188/2008 z dne 18. 10. 2005 v znesku 25.000,00 SIT mesečno in ki je po zadnji uskladitvi preživnine znašala 125,97 EUR mesečno, spremeni tako, da se od 1. 12. 2012 zviša na znesek 200,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka zahtevala znižanje preživnine na znesek 150,00 EUR mesečno. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Pravdni stranki sta proti takšni odločitvi vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je ponovno razsodilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka, čeprav je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da je bil postopek potreben in v korist mld. tožnika in da je zato prav, da del njegovih stroškov krije toženka. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka vložila nasprotno tožbo, s čimer je tožeči stranki povzročila dodatne stroške. Odločitev, da se preživnina določi v višini 200,00 EUR in ne zahtevanih 220,00 EUR, je neprepričljiva in ne upošteva potreb mld. otroka in na drugi strani preživninskih obveznosti zakonitega zastopnika tožnika, ki ima še dva novorojena otroka. Sodišče je te okoliščine premalo upoštevalo, premalo pa je upoštevalo tudi premoženjsko stanje toženke. Toženka z mld. tožnikom ne preživlja nobenega časa. Tožnika se izogiba oziroma ga pokliče le takrat, ko od njega kaj zahteva.

4. Toženka s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa jo spremeni tako, da se določi preživnina v višini 150,00 EUR mesečno. Sodišče se je premalo opredelilo do spremenjenih okoliščin na njeni strani. Navaja, da je v mesecu decembru že prejela znižano plačo v skladu z obvestilom delodajalca. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da od delodajalca prejema tudi božičnice, kar ne drži. Zadnjo božičnico je prejela v decembru 2010. Napačna je tudi navedba sodišča, da po podatkih Supervizorja odvetniška pisarna, v kateri je zaposlena, ne posluje slabo. O zaprtju podjetja B., d. o. o., so se že nekaj časa pogovarjali, saj preko podjetja ni bilo poslovanja. Zakoniti zastopnik tožnika ji je izplačal delež na stanovanju, ki je bil v skupnem premoženju, 12 let po tem, ko se je iz stanovanja izselila. Uporabnino, ki jo sodišče upošteva in jo zakoniti zastopnik tožnika plačuje v obrokih, bi ji moral plačati v enkratnem znesku. V tem primeru je ne bi nihče omenjal. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da za avto plačuje leasing v višini 120,00 EUR mesečno. V nakup stanovanja je bila primorana, saj sta se morali s hčerko zaradi varnosti preseliti iz hiše na naslovu ..., ki jo je zgradila skupaj s svojim bivšim partnerjem. Sodišče se je premalo opredelilo do premoženja, s katerim razpolaga oče mld. tožnika. Finančno stanje njegove družine ni tako slabo, kar dokazuje dejstvo, da se družina vsako leto nahaja na morju po dva meseca. Sodišče se je premalo opredelilo do firme P., d. o. o., katere lastnik je oče mld. tožnika. Firma posluje in dela za R., kjer dela žena zakonitega zastopnika tožeče stranke. Družina uporablja tudi terensko vozilo, katerega lastnik je omenjena firma. Če bi se tožnikov oče oziroma njegova družina resnično nahajal v težki finančni situaciji, bi že zdavnaj lahko imel službo. Sodišče je pravilno zapisalo, da bi si v vseh teh letih, če bi se potrudil, lahko našel zaposlitev. Meni, da ni sposobna plačevati preživnine v višini 200,00 EUR mesečno.

5. Tožnik je v odgovoru na pritožbo toženke predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je podan temelj zahtevka za zvišanje sodno določene preživnine, saj so se od zadnje določitve preživnine spremenile pravnorelevantne okoliščine na strani vseh treh akterjev preživninskega razmerja: zvišali so se stroški za preživljanje mld. tožnika, zmanjšale so se materialne ter pridobitne zmožnosti njegovega očeta, hkrati pa so se materialne in pridobitne zmožnosti tožnikove matere v primerjavi s prejšnjo določitvijo preživnine zvišale. Sodišče prve stopnje je zato ponovno ugotavljalo in presojalo okoliščine potrebne za odločitev o višini preživnine in zaključilo, da predstavlja preživnino, ki jo je toženka dolžna prispevati za zadovoljevanje tožnikovih življenjskih potreb in je hkrati v sorazmerju s potrebami upravičenca ter pridobitnimi zmožnostmi obeh zavezancev, znesek 200,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je stroške za zagotavljanje preživninskih potreb mld. tožnika ocenilo na znesek 450,00 EUR. Ocenilo je, da je vsak od otrokovih staršev zmožen prispevati k kritju navedenega zneska po 200,00 EUR mesečno. Preostanek bo po odločitvi sodišča prve stopnje krit z otroškim dodatkom, ki ga družina tožnikovega očeta, pri katerem tožnik živi, prejema v znesku 201,00 EUR mesečno.

9. Višine stroškov za zadovoljitev potreb mld. tožnika ne izpodbija nobena od pravdnih strank. Obe izpodbijata oceno svojih pridobitnih preživninskih zmožnosti.

10. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je v premajhni meri upoštevalo, da ima njegov oče sedaj še dva novorojena otroka. Tak očitek je neutemeljen. Sodišče je navedeno okoliščino upoštevalo, pri tem pa poudarilo dolžnost tožnikovega očeta, da za lastno preživljanje in preživljanje svojih treh otrok stori vse, kar je v njegovi moči, da za to pridobi potrebna sredstva. Je delazmožen in pridobitno sposoben. Je tudi lastnik podjetja P., d. o. o., ki mu prinaša prihodke. Tako ne drži njegova trditev, da vse preživljanje sloni izključno na mesečnih prejemkih njegove sedanje partnerke. Sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožnikovemu očetu, da k njegovemu preživljanju ni sposoben prispevati vsaj tolikšnih sredstev kot tožnikova mati.

11. Pri oceni materialne ter pridobitne zmožnosti tožnikove matere je sodišče upoštevalo, da znaša njena povprečna mesečna neto plača 933,00 EUR. Poleg te pa prejema tudi letni regres in božičnice. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku toženke, da božičnic ne prejema več, vendar pa to dejstvo glede na druge ugotovljene okoliščine o njenem premoženjskem stanju ne more vplivati na oceno njene preživninske zmožnosti. Res da je toženka zadolžena, saj ima po ugotovitvah sodišča dva kredita, ki presegata polovico njene plače.(1) Vendar pa ima nepremično premoženje in tudi terjatev iz naslova skupnega premoženja s tožnikovim očetom (mesečna uporabnina v višini 130,00 EUR).

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zatrjevanih spremenjenih okoliščin na tožničini strani, do katerih naj bi prišlo po odločitvi pritožbenega sodišča IV Cp 315/2014 z dne 19. 3. 2014 in naj bi zmanjševale njeno preživninsko zmožnost. Prvostopenjsko sodišče ne le, da ni verjelo v resničnost toženkinih trditev o zmanjšanju plače, ki jih je temeljila na izjavi njenega delodajalca, ampak tudi zato, ker se je toženka pri tem sklicevala na dejstva, ki v času zaključka glavne obravnave še niso nastopila. Teh zato sodba sodišča prve stopnje ne bi mogla zajeti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo toženkin nasprotni tožbeni zahtevek na znižanje njene preživninske obveznosti.

13. Izpodbijana sodba o določitvi toženkine preživninske obveznosti do tožnika v znesku 200,00 EUR mesečno se tako izkaže za pravilno in izraža sorazmerje med vsemi pravnorelevantnimi okoliščinami, ki sestavljajo dejanski stan 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZDZDR). V odločitvi o glavni stvari je bilo zato treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka pa utemeljeno izpodbija pravilnost stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je že v svoji prejšnji odločitvi navedlo, da zakon v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki uveljavlja prosti preudarek (413. člen ZPP). Pri uporabi tega pa se kot izhodiščno načelo ne izkazuje načelo uspeha, ampak načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena. Navedlo je tudi, da je bil predmetni postopek potreben. Tožnik je moral vložiti tožbo, da je lahko dosegel zvišanje preživnine. Njegovi stroški so bili bistveno višji od toženkinih, saj je moral angažirati kvalificirano pooblaščenko. Glede na navedeno je prav, da toženka krije polovico tako nastalih tožnikovih stroškov. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi stroškovnega zahtevka in določb odvetniške tarife v skupni višini 475,40 EUR. Odmerjeni stroški predstavljajo stroške nagrade za postopek po tožbi in nasprotni tožbi (po 89,70 EUR), nagrade za narok (po 82,80 EUR), nagrade za pritožbeni postopek IV Cp 315/2014 (110,40 EUR) in materialne stroške (20,00 EUR). Toženka je dolžna tožniku povrniti polovico teh stroškov oziroma 237,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

15. Odločitev o tožnikovih stroških tega pritožbenega postopka prav tako temelji na določbi 413. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je bil tožnik v tem pritožbenem postopku uspešen le v sorazmerno majhnem delu (delno glede odločitve o stroških), strošek odgovora na toženkino pritožbo pa po mnenju pritožbenega sodišča glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je stroške tega pritožbenega postopka dolžan kriti sam.

Op. št. (1): Okoliščina, da ne plačuje več leasinga za avto, krepi njeno pridobitno zmožnost.