Jedro

Pravica terjati sklenitev najemne pogodbe za stanovanje zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Če se tožničine trditve v zvezi z ugovorom zastaranja izkažejo za resnične, bi to pomenilo, da je njen ugovor zastaranja utemeljen in da toženca zasedata njeno stanovanje brez pravnega naslova. Ker se sodišče prve stopnje do navedenega ugovora tožnice ni presojalo, sodba prvega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta se toženca dolžna izseliti iz trisobnega stanovanja št. 16 v četrtem nadstropju hiše na naslovu C. s pomožnimi prostori ter jih prazne izročiti tožnici (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 2.196,69 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo s sodbo I Cp 2855/2012 z dne 13. 11. 2013 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo s sklepom II DoR 11/2014 z dne 20. 3. 2014 glede procesne pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča o ugovoru zastaranja. Reviziji tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 205/2014 z dne 16. 10. 2014 ugodilo. Sodbo sodišča druge stopnje je razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Presodilo je, da je tožnica pravočasno podala relevantne trditve za presojo njenega ugovora zastaranja, zato je sodišču druge stopnje naložilo, da v ponovnem postopku presodi tožničine pritožbene navedbe glede ugovora zastaranja.

3. Tožnica je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi je navedla tudi, da tožena stranka živi vse od leta 2001 v stanovanju brez pravne podlage, saj nima sklenjene najemne pogodbe z lastnikom. Tožena stranka ni storila ničesar, da bi v splošnem zastaralnem roku iz 371. člena ZOR zahtevala sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Zato sedaj nima več pravice zahtevati od tožeče stranke sklenitve takšne najemne pogodbe. Tožnica je v vlogi z dne 12. 4. 2011 podala ugovor zastaranja pravice tožene stranke do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, vendar pa sodišče prve stopnje o tem ugovoru ni odločilo. Ker je pravica tožene stranke do sklenitve navedene najemne pogodbe zastarala, je zahtevek tožnice na izselitev tožene stranke iz stanovanja utemeljen. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni odločilo o ugovoru zastaranja.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2010, ki jo je vložila v dvajsetdnevnem roku, danem na prvem naroku 17. 6. 2010, pravočasno zatrjevala, da je bila najemna pogodba med tožničinim pravnim prednikom M. K. in bivšim imetnikom stanovanjske pravice J. K. sklenjena 30. 11. 1993, da se je J. K. izselil iz stanovanja 28. 4. 2001, da njegova bivša žena – toženka ni nikoli zahtevala (torej tudi ne sodno) sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino ter da te pravice nima in da je bila predmetna tožba vložena v letu 2009. V tožbi je tožnica tudi trdila, da toženca uporabljata stanovanje brez sklenjene pogodbe (torej ves čas po izselitvi J. K. v aprilu 2001). Ugovor zastaranja (ta je materialnopravne narave) obligacijskega upravičenja tožene stranke zahtevati od tožnice oziroma njenega pravnega prednika sklenitev najemne pogodbe za stanovanje je tožeča stranka sicer podala v vlogi z dne 12. 4. 2011 (po prvem naroku), vendar pa je potrebno dejansko podlago ugovora zastaranja navedla pravočasno, do konca prvega naroka oziroma v pravočasni vlogi z dne 7. 7. 2010. 7. Pravica terjati sklenitev najemne pogodbe za stanovanje zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen ZOR, enako sedaj 346. člen OZ), ker SZ ni določal posebnega zastaralnega roka. Če se tožničine trditve v zvezi z ugovorom zastaranja izkažejo za resnične, bi to pomenilo, da je njen ugovor zastaranja utemeljen in da toženca zasedata njeno stanovanje brez pravnega naslova. Navedeno pomeni, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni presojalo tožničinega ugovora zastaranja, zaradi česar sodba prvega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti navedene kršitve določb postopka, saj se prvo sodišče ni opredelilo do tožničinega ugovora zastaranja in bi pritožbeno sodišče zato poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, če bi opravilo pritožbeno obravnavo in odločilo v zadevi. Glede na doslej povedano posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).