Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji obtožencu očitanega kaznivega dejanja v pritožbeno izpodbijani sodbi povsem prezrlo katere oblike kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 je bil sploh obtožen ter zanemarilo v tej zvezi sprejeto enotno sodno prakso, saj se je v razlogih oprostilne sodbe ukvarjalo predvsem z aspektom prostovoljnosti oškodovankinega početja, njene avtonomije odločanja ter načinom delitve prejetih denarnih sredstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A., na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oproščen obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je prvo sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovanka B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo z dne 21. 12. 2021 se obtoženčev zagovornik zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske oprostilne sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne le, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pač pa je obenem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj pritožbeno izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, t. j. glede vprašanja uresničitve zakonskih znakov obtožencu očitane oblike storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1. 6. Kot v pritožbi pravilno opozarja okrajna državna tožilka, obtožba obtožencu očita le eno izmed več možnih izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 in sicer, da je zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji B. B. Predmetno kaznivo dejanje je namreč inkriminirano v dveh oblikah, ki ju je mogoče izvršiti z več izvršitvenimi ravnanji. Prva oblika obravnavanega kaznivega dejanja je podana, če storilec zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe. Ta očitek je bil tudi v obtožbi naslovljen na obtoženca. Za drugo obliko obravnavanega kaznivega dejanja pa gre, ko storilec s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji. Te druge oblike kaznivega dejanja obtoženec ni bil obtožen, saj opis kaznivega dejanja ne v pravnem stavku ne v konkretizaciji na obtoženca ne naslavlja očitka o uporabi sile, grožnje ali preslepitve zoper oškodovanko. Opredelitev predmetnega kaznivega dejanja, kot je obtožencu očitana v tenorju obtožbe, je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, saj je v dokazni oceni pod točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da mu kaznivo dejanje ni dokazano, ker mu ni dokazano ″ekonomsko izkoriščanje oziroma, da je bilo razmerje med njim in oškodovanko oblikovano pretežno po meri finančnih koristi obtoženca, saj mu izkoriščevalska korist, ki je bila posledica nepravične ali nesorazmerne delitve dohodka, pridobljenega s prostitucijo, ni dokazana, prav tako pa oškodovanka ni bila popolnoma omejena v svoji avtonomiji odločanja in gibanja, saj je sama povedala, da samo prvič ni vedela kaj je pravi razlog, da gredo vsi na vikend, naslednjič pa je vedela in je vseeno odšla, prav tako je povedala, da z moškim, ki ni želel, da je obtoženec ob spolnem odnosu prisoten, ni želela imeti odnosa in ga tudi ni imela, iz vikenda pa bi vedno lahko prostovoljno odšla″.

7. Kot pravilno opozarja pritožnica, se za storitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja ne zahteva, da bi bila prostituirana oseba povsem omejena v avtonomiji odločanja in gibanja. Zadostuje že, da storilec na osebo, ki se prostituira vpliva s ciljem, da tretjemu omogoči spolno občevanje z njo. Storilec prostituirano osebo spravi v stik s tretjo osebo zaradi spolnega občevanja, pri tem se zaveda in hoče ali vsaj pristane, da bo ta prostituirana oseba s tretjo osebo spolno občevala. Vse to pa storilec počne oziroma pri prostituciji sodeluje zaradi izkoriščanja prostituirane osebe. Pojem oziroma zakonski znak izkoriščanja pomeni, da storilec za sodelovanje dobi plačilo, denar ali drugo premoženjsko korist, pri čemer ni relevantno ali del tega prejme tudi prostituirana oseba. Zadostuje že, da je stik za denar ali drugo premoženjsko korist dogovorjen (po storilcu) in ni pomembno ali je realiziran ter ali je plačilo prejeto. V skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje že eno dejanje prostituiranja, če iz njega izhaja, da so bo dejavnost očitno nadaljevala.

8. Pritožnica pravilno opozarja, da je v zvezi z obravnavano obliko kaznivega dejanja zlorabe prostitucije sodna praksa Vrhovnega sodišča RS enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih. Po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 1. 4. 2021, opr. št. I Ips 32491/2021, za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek prostituiranih oseb, ampak da imajo storilci od prostituiranja teh oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. V tej odločbi je Vrhovno sodišče tudi zavzelo stališče, da ciljno nudenje spolne zadovoljitve za plačilo, od katerega je storilec glede na svoj zagovor in izpovedbe oškodovank zadržal polovico denarja, posega v spolno samoodločbo oškodovank, četudi bi v odnos z gosti masažnega salona stopile povsem prostovoljno. V sodbi z dne 17. 12. 2020, opr. št. I Ips 58554/2012, je Vrhovno sodišče enako presodilo, da za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak, da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. V sodbi z dne 1. 4. 2019, opr. št. XI Ips 62515/2018, Vrhovno sodišče zaključuje, da ne glede na spolno samoodločbo osebe, druga oseba od tega ne sme dobiti plačila, druge premoženjske koristi oziroma po dogovoru ali obljubi računati nanjo. Osebe se ne sme spravljati v spolni stik z drugo osebo (in tako vplivati na njeno spolno obnašanje), če se od tega pričakuje oziroma dejansko pridobi korist. Po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 2020, opr. št. I Ips 58554/2016, zakonski znak "zaradi izkoriščanja prostitucije" pomeni, da ima storilec korist od prostituiranja in za svoje sodelovanje prejema denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja.

9. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji obtožencu očitanega kaznivega dejanja v pritožbeno izpodbijani sodbi povsem prezrlo katere oblike kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 je bil sploh obtožen ter zanemarilo v tej zvezi sprejeto enotno sodno prakso, saj se je v razlogih oprostilne sodbe ukvarjalo predvsem z aspektom prostovoljnosti oškodovankinega početja, njene avtonomije odločanja ter načinom delitve prejetih denarnih sredstev, ter zaključilo, da obtožencu ni dokazana ″izkoriščevalska korist kot posledica nepravične ali nesorazmerne delitve dohodka, pridobljenega s prostitucijo″. Do obtožbenih očitkov, da naj bi obtoženi od januarja 2016 do marca 2017 oškodovanko nagovarjal, da bi imela z njim in njej nepoznanimi moškimi spolne odnose proti plačilu, da naj bi on vzpostavljal stike z neznanci zaradi izvrševanja spolnih odnosov z oškodovanko proti plačilu, da naj bi bilo na ta način realiziranih najmanj desetih prostituiranj oškodovanke, ko naj bi tretje osebe obtoženemu na njegovo zahtevo za spolne odnose z oškodovanko izročale zneske med 50,00 in 100,00 EUR, ki bi lahko predstavljali zakonske znake prve oblike predmetnega kaznivega dejanja, pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo.

10. V prejšnjem odstavku opisana hiba izpodbijane sodbe, torej dejstvo, da pritožbena sodba nima razlogov o zgoraj citiranih odločilnih dejstvih, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki že sama po sebi terja razveljavitev sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.

11. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke po prvem odstavku 392. člena ZKP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo ponovno izvesti vse razpoložljive relevantne dokaze ter kritično presoditi zgoraj izpostavljene hibe izpodbijane sodbe, pa tudi ostale pritožbene navedbe okrajne državne tožilke, ki gredo v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo.