Jedro

S tem, ko sodišče pri odločitvi ni upoštevalo že plačanega dela odškodnine v valorizirani višini, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ker je bila med pravdnima strankama sporna samo višina škode, ne pa tudi temelj, je sodišče prve stopnje brez pravne podlage pri ugotavljanju uspeha strank v postopku, upoštevalo tako uspeh po temelju kot uspeh po višini.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki 2 izreka tako, da se odškodnina zniža za 127,20 EUR, to je na znesek 2.472,80 EUR in se tožbeni zahtevek za plačilo 127,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2010 dalje do plačila zavrne; - v 4. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zniža za 455,60 EUR, to je na znesek 315,32 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke zoper dopolnilni sklep se ugodi in se dopolnilni sklep spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zniža za 339,40 EUR, to je na znesek 242,40 EUR.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 2.400,00 EUR (1. točka izreka). S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 770,92 EUR s pripadki (4. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom, ki ga je izdalo 13. 6. 2013, pa je odločilo še o stroških, ki so tožeči stranki nastali z izvedencem. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 581,80 EUR s pripadki.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vlaga pritožbo zoper sodbo in sicer 3. in 4. točko izreka. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo odločitve tako, da ji bo prisojena še dodatna odškodnina v višini 5.000,00 EUR, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je s pripravljalno vlogo 12. 11. 2012 sodišču predložila izvid izvedenca nevrologa, ki ugotavlja, da so vse težave tožnice z neravnovesjem posledica nesreče in degenerativnih sprememb v kombinaciji. Nesreča je zato povzročila vsaj 50 % težav z ravnovesjem. Pritožbo zato vlaga za polovični znesek, kot ga je zahtevala v tožbi. Tega izvida tudi izvedenec ni upošteval, saj ga takrat še ni bilo. Nepravilna je odločitev tudi v 4. točki izreka, saj sodišče ni upoštevalo predujma, ki ga je morala založiti za izvedenca.

Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbo zoper sodbo in pritožbo zoper dopolnilni sklep.

V pritožbi zoper sodbo uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče tožnici prisodilo pretirano visoko odškodnino tako za telesne bolečine kot tudi za strah. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da tožnica ni trpela hudih telesnih bolečin, temveč v krajšem trajanju srednje hude, kasneje pa le še lažje občasne telesne bolečine. Opisana intenzivnost in trajanje telesnih bolečin po mnenju pritožnice ne predstavljata pravne podlage za odškodnino v višini, kot jo je prisodilo sodišče, temveč za bistveno nižjo. Tudi same poškodbe spadajo v skupino lahkih telesnih poškodb, za katere je značilno, da se že v krajšem času popolnoma pozdravijo. Previsoka je tudi prisojena odškodnina za strah. Če je intenziven strah kratkotrajen, se lahko prisodi odškodnina le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje. Pri tožnici takšne okoliščine niso bile ugotovljene, česar sodišče ni upoštevalo. Prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, kar izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča II Ips 1259/2008, II Ips 523/2000 in II Ips 476/2004. Opozarja, da je tožnici že plačala 2.400,00 EUR, kar sodišče ni upoštevalo v valorizirani višini. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je uspeh strank ugotovilo ločeno po temelju in višini, čeprav temelj v tem postopku ni bil sporen. Upoštevati bi bilo potrebno zgolj višino priznane odškodnine in je zato uspeh tožnice bistveno nižji.

V pritožbi zoper dopolnilni sklep opozarja, da je tudi ta odločitev napačna, in sicer iz enakih razlogov, kot je navedla že v pritožbi zoper stroškovno odločitev v sodbi. Uspeh tožnice je bil nepravilno izračunan.

Pravdni stranki na vložene pritožbe odgovorov nista podali.

Pritožba tožnice ni utemeljena, delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper sodbo in v celoti pritožba zoper dopolni sklep.

Glede pritožbe tožeče stranke Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Takšno odločitev je utemeljilo z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da tožnica v posledici poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči 18. 6. 2007, trajnih posledic ni utrpela in torej do zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prišlo. Za težave, ki jih je tožnica pripisovala posledicam v nesreči utrpelih poškodb, je ugotovil, da so posledica drugih bolezni in degenerativnih sprememb in so se občasno pojavljale že pred nezgodo. Pritožnica meni, da so takšne dejanske ugotovitve zmotne, saj izvedenec ni upošteval izvida nevrološke ambulante Splošne bolnišnice Celje. z dne 7. 11. 2012 (priloga A26). Tega tudi ni mogel, saj ga ob izdelavi mnenja še ni bilo.

Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnica izvid, s katerim utemeljuje trditev o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, vložila v spis s pripravljalno vlogo 12. 11. 2012, to je že po opravljenem prvem naroku in po izdelanem izvedeniškem mnenju.

Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka lahko tudi kasneje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Kot izhaja iz pripravljalne vloge z dne 12. 11. 2012, je pritožnica prepozno predložitev izvida nevrologa opravičila zgolj z navedbo, da ga je pridobila šele sedaj. Da izvida ni mogla pridobiti prej (in zakaj), upoštevajoč, da je od zaključka zdravljenja do predložitve izvida minilo pet let, ni pojasnila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko prepozno predlaganega dokaza, ki ni bil ustrezno opravičen, ni upoštevalo in tudi ni pozivalo izvedenca na dopolnitev izvedeniškega mnenja (šesti odstavek 286. člena ZPP). Na tej podlagi zato tožnica ne more uspešno utemeljevati zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba je posledično v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka (4. točka izreka) res ni upoštevalo nastalih stroškov z izvedencem, ki jih je krila pritožnica, vendar pa je to pomanjkljivost odpravilo z izdajo dopolnilnega sklepa.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločitev o tem odpadla.

Glede pritožbe tožene stranke zoper sodbo in pritožbe zoper dopolnilni sklep Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 4.000,00 EUR ter strah 1.000,00 EUR, skupaj torej 5000,00 EUR. To predstavlja približno 4,9 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe(1). Takšna odškodnina se giba v razponu odškodnin, ki se prisojajo v lahkih primerih(2).

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v nesreči 18. 6. 2007 utrpela nateg vratnih mišic, nateg ledvenih mišic, udarnino desne strani prsnega koša in udarnino desnega kolena. Zaradi teh poškodb hudih bolečin ni trpela, je pa trpela srednje hude bolečine približno tri tedne, nato pa lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami do zaključenih fizioterapevtskih postopkov, to je do 27. 7. 2007 ( kar pomeni približno dva tedna in pol). Lahke do srednje bolečine je trpela še do začetka novembra 2007 (to je še približno tri mesece), s tem, da so bile le v 50 % posledica v nezgodi utrpelih poškodb. Tožnica je bila ob poškodbi pregledana v zdravstvenem domu, na urgenci in pri kirurgu, nato pa še šestkrat pri osebnem zdravniku, sedemkrat je bila RTG slikana, opravila je tudi RTG slikanje vratne hrbtenice s funkcionalnim preizkusom, opravila je 13 seans fizioterapije, nekaj dni je redno (večkrat dnevno), nato pa občasno do končanega zdravljenja, jemala analgetike, občasno pa tudi pomirjevala. Nevšečnosti, ki jih je trpela od 4. 9. 2007 do novembra 2007 so v enakem delu posledica nezgode kot prej prisotnih degenerativnih sprememb. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Odškodnina v tej višini tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi(3).

Glede primerov, na katere pritožnica posebej opozarja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da s konkretnim niso primerljivi. V zadevi II Ips 1259/2008 je bila oškodovanki sicer prisojena nižja odškodnina, vendar pa je bilo bolečinsko obdobje bistveno krajše. Tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem so s konkretnim primerom neprimerljive, saj jih je bilo manj. Enako velja tudi za primer II Ips 523/2000 in II Ips 476/2004. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tožnica je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela primarni strah v trajanju nekaj minut do pol ure. Strah za izid zdravljenja je bil razmeroma intenziven do pojasnil kirurga, to je nekaj ur (nesreča se je zgodila ob 15.20 uri, pregled pa je bil opravljen ob 21. uri), nato pa je čutila občasen in zmeren strah do 3. 9. 2007, ko je bilo ugotovljeno dokončno stanje (kar pomeni približno dva meseca in pol). Občasno se je z bolečinami pojavljal strah še do novembra 2007 (torej še v obdobju približno dveh mesecev), nato pa je izzvenel. Ker podlage za znižanje prisojene odškodnine glede na obrazloženo ni, je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pri odločitvi ni upoštevalo že plačanega dela odškodnine v valorizirani višini, zmotno uporabilo materialno pravo (4).

Toženka je trditev o delnem plačilu dala v vlogi 10. 8. 2010, pri čemer pa datuma, kdaj je bilo to plačilo dejansko izvršeno, ni navedla. Ker pa je tožnica potrdila, da je bilo delno plačilo opravljeno pol leta po vložitvi njenega odškodninskega zahtevka, kar pomeni, da je bilo plačilo izvedeno nekaj dni pred vložitvijo toženkine vloge z dne 10. 8. 2010, je pritožbeno sodišče, zaradi izostanka drugačnih toženkinih trditev, štelo, da je bilo delno plačilo opravljeno najkasneje ob vložitvi te vloge, to je 10. 8. 2010. Kot izhaja iz priloženega izračuna, ki je sestavni del sodbe, znaša revalorizirana vrednost zneska 2.400,00 EUR na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, 2.527,20 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje od prisojene odškodnine v višini 5.000,00 EUR odštelo zgolj 2.400,00 EUR namesto 2.527,20 EUR in posledično tožnici prisodilo previsoko odškodnino, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo za razliko, to je za 127,20 EUR ter zahtevek v tem delu, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Pritožba je utemeljena tudi v pogledu stroškovne odločitve. Ker je bila med pravdnima strankama sporna samo višina škode, ne pa tudi temelj, je sodišče prve stopnje brez pravne podlage pri ugotavljanju uspeha strank v postopku, upoštevalo tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. V konkretnem primeru je pomembna le višina zahtevka s katerim je tožnica uspela oziroma propadla. Ker ji je bilo od skupno zahtevanih 19.000 EUR prisojenih 5000,00 EUR (uspela je tudi s tistim delom zahtevka, ki ga je sicer zaradi plačila tožnice med postopkom umaknila), znaša njen uspeh 26,31 %, uspeh tožene stranke pa 73,69 %.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 1.226,60 EUR stroškov, toženi pa 10,00 EUR stroškov. Ker višine priznanih stroškov pravdni stranki ne izpodbijata, jih je pri odločitvi upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da je tožnica uspela s 26,31 %, ji pripada povračilo zneska 322,72 EUR, toženki pa glede na uspeh v višini 73,69 %, povračilo v višini 7,4 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka povrniti tožnici 315,32 EUR. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev v sodbi (4. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek stroškov znižalo za 455,60 EUR, to je na znesek 315,32 EUR.

V preostalem je pritožbo toženke zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, na podlagi 353. člena ZPP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na s strani sodišča prve stopnje napačno ugotovljen uspeh tožnice v postopku, je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi toženke zoper dopolnilni sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških, ki so nastali z delom izvedenca. Ti stroški so znašali 921,31 EUR. Ker jih je med postopkom v celoti plačala tožnica, je glede na svoj uspeh v višini 26,31 % upravičena le do povračila 242,40 EUR. Ker ji je sodišče prve stopnje priznalo višji znesek, je pritožbeno sodišče v izrek izpodbijanega sklepa poseglo tako, da je znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, znižalo za 339,40 EUR, to je na znesek 242,40 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

Ker je toženka s pritožbama uspela zgolj v minimalnem obsegu (v pogledu izpodbijane odločitve o glavni stvari le v višini 4,8 %), sicer pa le v pogledu stroškovne odločitve, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč tretji odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP, odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosi sama.

(1) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.000,12 EUR.

(2) Prisojene odškodnine v lahkih primerih se po višini gibajo med 1 do 29 povprečnih plač, povprečna odškodnina pa znaša 8 povprečnih plač (podatki v knjigi „Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse“, GV Založba 2001, stran 764. (3) V zadevi II Ips 397/2005 je na primer oškodovanka, stara 49 let, utrpela zvin vratne hrbtenice. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je sodišče prisodilo 4,8 povprečne plače. Primer je po intenzivnosti in trajanju bolečin ter nevšečnostih primerljiv s konkretnim.

(4) Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 644/2008, II Ips 79/2007, II Ips 435/2007, II Ips 579/2008 in druge.