Jedro

Tudi če bi šlo za očitno pomoto v odločbi upravnega organa, take pomote sodišče v upravnem sporu ne more popraviti. Kadar so v postopku na prvi stopnji dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena in kadar je dispozitiv odločbe nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo, v skladu z določbo prvega odstavka 242. člena ZUP (1986) drugostopni organ praviloma sam dopolni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 520/2000-14 z dne 13.9.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.9.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 11.8.1999, s katero je bilo investitorki (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) M.K. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta na parceli 392/1 k.o. Š. pri N.m., pod pogoji, navedenimi v izreku dovoljenja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavanem primeru prvostopni organ investitorki izdal sporno lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta (servis in prodaja neživilskih proizvodov) na zemljišču, ki leži v območju, ki je urejen z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za N.m. (izven mestnega jedra) in submestna središča (Uradni list RS, št. 7/92, 32/93, 2/95, 37/95, 41/95 in 35/97, PUP), kar med strankami ni sporno. Lokacijsko dovoljenje za objekte in naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, se izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, ZUN), ta pa se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, podatkov o obstoječem stanju zemljišča, podatkov o namenu in zmogljivosti objekta, podatkov o pričakovanih vplivih objekta ter podatkov o komunalnih priključkih, potrebnih za obratovanje objekta (55. člen ZUN). Sestavni del lokacijske dokumentacije, št. LDPO-297/98 (iz maja in julija 1999), ki jo je izdelalo podjetje S. d.o.o., N.m., in ki je podlaga izdanemu lokacijskemu dovoljenju, je tudi soglasje Cestnega podjetja N.m. kot upravljalca lokalne ceste, iz katere je predviden dostop do objekta. To soglasje z dne 10.5.1999 med drugim vključuje tudi pogoj, da se lokacija novega objekta prestavi na minimalni odmik od lokalne ceste za 5,50 m (točka 3). V obrazložitvi prvostopne odločbe je navedeno, da je soglasje upoštevano v točkah 2.2.b (cestni priključek) in 2.4.a (parkirišča) izreka, vendar pa je v točki 2.3.b izreka kot pogoj določen odmik glavne stavbe od cestišča min. 5,0 m. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj soglasje cestnega podjetja ni v celoti upoštevano, ni mogoče preizkusiti, ali je z izdanim lokacijskim dovoljenjem zadoščeno zahtevam prometnega režima na območju posega. Sodišče prve stopnje je zato odločbo tožene stranke odpravilo in ji naložilo, da zaradi ekonomičnosti postopka sama dopolni postopek.

Prizadeta stranka M.K. vlaga pritožbo zaradi kršitve določb postopka. Navaja, da tožena stranka ni izdala odločbe v nasprotju s soglasjem Cestnega podjetja N.m. Natančen vpogled v dokumente pokaže, da je lokacijsko dovoljenje pravilno, da pa je pri zapisu pogojev v točki 2.3.b prišlo do očitne pisne napake. Takšno napako bi sodišče lahko samo odpravilo. Prav tako je do očitne pisne napake prišlo pri prepisovanju lokacijske dokumentacije v čistopis v točki 5.1 v postavki odmik glavne stavbe od cestišča. Tako je namesto 5,50 m vpisano 5,0 m. Iz risbe "situacije objekta in komunalnih vodov" je razvidno, da je bila pri postavitvi situacije objekta upoštevana zahteva 5,50 m. Iz dopolnjene lokacijske dokumentacije je razvidno, da je razlika med prvotno izdano lokacijsko dokumentacijo samo v tem, da se opusti proizvodnja, ostali pogoji ostanejo nespremenjeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo, ker dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno, saj niti tožena stranka niti prvostopni upravni organ nista pojasnila, zakaj pogoj o 5,5 meterskem odmiku stavbe od lokalne ceste pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni bil v celoti upoštevan. Pritožnica sicer meni, da gre pri tem za očitno pomoto pri zapisu številke, kar bi lahko sodišče samo popravilo. Toda ta ugovor, ki je tudi edini pritožbeni ugovor, pritožbeno sodišče zavrača. Tudi če bi šlo v tem primeru za očitno pomoto, take pomote sodišče samo ne more popraviti. Po določbi 1. odstavka 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) očitne pomote v odločbi popravlja le organ, ki je takšno odločbo izdal. Ker iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi prvostopne odločbe, izhaja, da je soglasje upravljalca cest o minimalnem odmiku glavne stavbe od cestišča 5,5 m v izreku upoštevano, iz 2.3.b točke izreka pa je kot pogoj določen odmik glavne stavbe od cestišča minimalno 5 m, je po presoji pritožbenega sodišča tak izrek prvostopne odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Nejasen pa je tudi sam izrek prvostopne odločbe, saj v točki 2.3.b določa minimalni odmik stavbe od cestišča 5,0 m, iz točke 3 pa izhaja, da je za investitorko obvezen tudi pogoj, ki izhaja iz soglasja Cestnega podjetja N.m., ki določa minimalni odmik stavbe od cestišča 5,5 m. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi zaradi tega pravilna.

Ker drugostopni organ, kadar so bila v postopku na prvi stopnji dejstva nepopolno ali zmotno ugotovljena in kadar je dispozitiv izpodbijane odločbe nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo, v skladu z določbo 1. odstavka 242. člena ZUP/86 praviloma sam dopolni postopek in odpravi pomankljivosti prvostopne odločbe, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v skladu z načelom ekonomičnosti postopka tudi napotilo toženi stranki, da sama dopolni postopek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.