Jedro

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna.

Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep, vendar le v primeru, če je sodišče prve stopnje s tem sklepom ugotovilo ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95 člena ZUS-1). Ker izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 ni tak sklep, revizije zoper njega ni mogoče vložiti.

Izrek

I. Revizija zoper izpodbijano sodbo se zavrne.

II. Revizija zoper izpodbijani sklep se zavrže. III. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo z dne 4. 12. 2008 je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Davčnega urada Koper z dne 18. 7. 2002 (1. točka izreka izpodbijane sodbe), z 2. točko izreka pa je zavrnilo revidentov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ revidentu zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) naložil v plačilo razliko DDV za davčna obdobja od december 1999 do vključno september 2000 v skupnem znesku 12.678.683,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva izdaje odločbe v skupnem znesku 7.489.340,00 SIT. Tožena stranka je z odločbo z dne 29. 6. 2007 ugodila revidentovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Z izpodbijanim sklepom z dne 18. 11. 2008 pa je senat sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 odločil, da v obravnavani zadevi odloča sodnik posameznik.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe, tožbene ugovore pa zavrača kot neutemeljene.

3. Revident vlaga revizijo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker je v obravnavani zadevi odločal sodnik posameznik namesto senat treh sodnikov. Prav tako pa je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe, ko se navaja, da je odločal sodnik posameznik, nato pa se navede, da je sodišče odločalo na nejavni seji. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker ne vsebuje navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, ampak le pavšalno pritrjuje razlogom tožene stranke, do revidentovih navedb pa se ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je odločalo na nejavni seji in ni razpisalo glavne obravnave, čeprav je revident opozarjal, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Materialno pravo – ZDDV je sodišče prve stopnje napačno uporabilo. S svojo razlago je poseglo v pristojnosti zakonodajalca in spremenilo namen določb, ki določajo oprostitve plačila DDV z namenom stimulacije te panoge. Revidentova plovila izpolnjujejo pogoje za opravljanje komercialne dejavnosti oziroma se z njimi opravlja ta dejavnost, saj je dajanje v najem nedvomno komercialno izkoriščanje. Gre za pomorsko plovbo, ki se je v celoti ali pretežnem delu opravljala na Hrvaškem. V vsakem primeru pa bi revidentu bilo treba priznati oprostitve plačila DDV po 17. oziroma 18. členu ZDDV, saj gre za transportne storitve – pomorski promet, storitve so bile dejansko opravljene v tujini – na Hrvaškem oziroma izven območja EU. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi. V reviziji zoper izpodbijani sklep pa uveljavlja, da niso izpolnjeni pogoji, da se v obravnavani zadevi odloča po sodniku posamezniku. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka ni podala odgovora na revizijo.

K I. točki

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo revidentu naloženo plačilo DDV v znesku 12.678.683,00 SIT glavnice (52.907,20 EUR), kar presega 20.000,00 EUR, zato je revizija dovoljena po citirani določbi ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. ZDDV določa obveznost obračunavanja DDV od vsakega prometa blaga in storitev, ki ga davčni zavezanec na območju Republike Slovenije opravi za plačilo, razen v primerih, ko je z zakonom izrecno določeno, da tega davka ni treba obračunati. Izjeme od splošne obveznosti obračunavanja in plačevanja DDV so torej možne samo na izrecni zakonski podlagi in jih je treba razlagati restriktivno.

9. ZDDV v 31. členu, na podlagi katerega revident uveljavlja oprostitev plačila DDV, določa oprostitve DDV pri izvozu blaga ter mednarodnem prevozu. Tako v drugem odstavku določa tudi, da je plačila DDV oproščen promet blaga v zvezi z oskrbovanjem: a) plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti; ter v 2. točki drugega odstavka istega člena, da je plačila DDV oproščena nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz podtočke a) in b) prejšnje točke ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča so revizijski ugovori glede napačne uporabe materialnega prava neutemeljeni. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta pravilno uporabila določbe ZDDV ter navedla, da je revident z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Oprostitev namreč ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost, ampak na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, kar mora biti razvidno že iz pogodbe. Za oprostitev po teh določbah bi lahko šlo le v primeru, kadar je najemnik plovila „neposredni“ uporabnik tega plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo, oziroma je najemnik ali zakupnik “neposredni“ izvajalec komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Tako stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča X Ips 456/2005 z dne 7. 5. 2009 in X Ips 515/2008 z dne 9. 12. 2010 in X Ips 35/2010 z dne 27. 1. 2011. 11. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori glede kraja opravljenega prometa storitev. V 17. členu ZDDV je določeno, kaj se šteje za kraj opravljenega prometa storitev. V prvem odstavku je določeno splošno pravilo, da se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve, ali stalno oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno. V drugem odstavku navedenega člena, na katerega se sklicuje revident, pa je med drugim določeno, da se za kraj opravljanja prometa storitev šteje pot, kjer se opravi prevozna storitev; če se prevozna storitev ne opravi le v Sloveniji, se ta zakon uporablja le za tisti del prevozne storitve, ki se opravi v Sloveniji (2. točka drugega odstavka 17. člena ZDDV).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče, da se v obravnavanem primeru kot kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima revident – davčni zavezanec, ki opravlja storitve (daje plovila v najem oziroma zakup), svoj sedež. Najem plovil v drugem in tretjem odstavku tega člena, ki določata izjemo od splošnega načela v prvem odstavku, ni naveden in zato teh določb v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ne glede na to pa revident za svoje navedbe, da so vsa plovila zapustila slovensko morje, ni predložil dokazov.

13. Revizijski ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka zaradi napačne sestave sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je o tem, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji, da odloča sodnik posameznik, v skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZUS-1 na predlog sodnika poročevalca odločil senat, ki je ugotovil, s tem pa se strinja tudi Vrhovno sodišče, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, to je, da gre v obravnavani zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje, o katerih je sodišče prve stopnje že odločalo.

14. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. Revident je predlagal zaslišanje sestavljavcev mnenj ter svoje zaslišanje, pri tem pa niti ni navedel kaj (več od že navedenega v spisih oziroma v listinah, ki so v spisih, in so podlaga za odločitev) bi izpovedali. Po presoji Vrhovnega sodišča dajejo listine v spisih dovolj podlage za odločitev. Opustitev glavne obravnave v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

15. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede obrazložitve izpodbijane sodbe in v zvezi s tem zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi izpodbijane odločbe (v kateri je tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in dovolj izčrpno utemeljila svojo odločitev), kar je posebej poudarilo ter se pri tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Tako sklicevanje ne pomeni, da je sodba brez razlogov, ampak je za njene razloge treba šteti razloge izpodbijanega upravnega akta (ki pa jih sodišču zaradi navedene zakonske določbe ni treba ponavljati). Ta zakonska določba je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko pravilo, ki določa le način pisanja obrazložitve sodbe in v ničemer ne posega v strankine pravice do sodnega varstva.

16. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

17. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki

18. Revizija ni dovoljena.

19. Po določbi prvega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 je revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep, vendar le v primeru, če je sodišče prve stopnje s tem sklepom ugotovilo ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95 člena ZUS-1). Ker izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 ni tak sklep, revizije zoper njega ni mogoče vložiti.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zoper izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZUS-1. K III. točki

21. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.