Jedro

Delež krivde drugega toženca znaša 80 %. Njegova kršitev pravila, kako se mora izključiti iz prometa s ceste, ki je rezervirana za promet z motornimi vozili, je mnogo hujša od tožnikove kršitve, povzročila pa je tudi začetno nevarno situacijo in s tem predstavlja primarni razlog za nastanek nesreče. Tožnik, ki je vozil za njim, je bil premalo pozoren na dogajanje pred seboj in zato glede na dano situacijo vozil prehitro, zaradi česar ni pravočasno zaznal namere in dejanske spremembe smeri vožnje tovornjaka. Zato ni reagiral z zmanjšanjem hitrosti ali spremembo smeri svoje vožnje, čeprav bi glede na dejanske ugotovitve izvedencev to lahko storil in s tem preprečil trčenje ali vsaj zmanjšal njegove posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 8.9.1995 je prišlo na magistralni cesti Obrežje - Ljubljana do trčenja, ko je tožnik s svojim vozilom začel prehitevati tovornjak, ki ga je vozil drugi toženec in ki je tudi zapeljal na levi vozni pas, da bi parkiral na drugi strani ceste. Zato je tožnik s tožbo zahteval, da mu prva toženka, pri kateri je bila sklenjena pogodba o obveznem zavarovanju odgovornosti voznika tovornjaka in drugi toženec nerazdelno plačata 24.200.000 SIT za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženca nerazdelno odgovorna tožniku za 80 % škode, ki mu je nastala ob tej prometni nesreči. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Prva toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev odločb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da samo pravi, da je do nesreče prišlo na magistralni cesti M-1, kot je sporočila Direkcija za ceste Republike Slovenije, kljub temu pa sodišče brez pojasnila zavzame stališče, da so za to cesto veljale določbe 115. do 120. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revidentka meni, da je sodišče druge stopnje brez pojasnila podalo oceno o višini prispevka obeh udeležencev, da je samo ugotovilo, da je tožnikova prekoračena hitrost pripeljala do prometne nesreče in da ni navedlo, s katerimi prometnimi predpisi ni bilo skladno tožnikovo ravnanje, čeprav je toženka te predpise v pritožbi "taksativno" naštela. Sodišče bi moralo oceniti kršitve ZTVCP obeh udeležencev in tudi posledice, ki so nastale zaradi teh kršitev. Ocena o 80 % odgovornosti drugega toženca je materialnopravno zmotna, v škodo obeh toženk in nepravična.

Revizija je bila vročena tožniku in drugemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve o poteku prometne nesreče temeljijo na okoliščinah, ki so jih v tej pravdni zadevi ugotavljali trije izvedenci iz cestnoprometne stroke. Oba udeleženca sta vozila v isti smeri po magistralni cesti Obrežje proti Ljubljani. Drugi toženec je vozil tovornjak in se izven naselja ob prekinjeni črti odločil, da bo zavil na levo na "divje parkirišče" na drugi strani cesti. Takrat je za njim pripeljal tožnik in ga začel prehitevati. Do trčenja je prišlo na levem voznem pasu. V trenutku trčenja je tožnik vozil 94 km/h, drugi toženec pa 24 km/h. Po trčenju sta obe vozili obstali praktično izven vozišča na parkirišču. Izvedenci se niso mogli opredeliti, kdo od obeh udeležencev je prvi začel spreminjati smer oziroma so menili, da je do tega prišlo praktično istočasno. Sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da je drugi toženec imel vklopljen tudi zadnji levi smerokaz na tovornjaku. Sledov zaviranja tožnikovega vozila na mokrem cestišču ni bilo, zato se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega kasnejšega zatrjevanja, da naj bi pred trčenjem tudi zaviral. Po ugotovitvah izvedencev je tožnik imel čas, da bi z ustreznim ukrepanjem v trenutku, ko je zaznal namero voznika tovornjaka, torej z zmanjšanjem hitrosti in zaviranjem, preprečil trčenje oziroma vsaj njegovo moč, pa tudi voznik tovornjaka bi ob dovolj pozorni vožnji in spremljanju situacije v vzratnih ogledalih lahko pravočasno prenehal z zavijanjem v levo in se umaknil. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je ta cesta magistralna cesta, ki je hkrati rezervirana za promet z motornimi vozili.

Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje ocenilo, da je do nesreče prišlo po krivdi obeh udeležencev in za oba tudi izrecno poudarilo, katere kršitve takrat veljavnega ZTVCP sta storila.

Tožnikovo premalo pazljivo vožnjo je opredelilo za kršitev iz prvega odstavka 45. člena navedenega zakona, ker hitrosti vožnje ni prilagodil prometnim razmeram tako, da bi lahko vozilo pravočasno ustavil pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah lahko pričakoval, vožnjo drugega toženca pa za kršitev pravil, ki veljajo za vožnjo po cesti, ki je rezervirana za motorni promet, torej za napačno izključevanje iz prometa na taki cesti, ker bi se moral izključevati z vožnjo proti skrajnemu desnemu prometnemu pasu, ne pa da je zavil in polkrožno obračal na levem voznem pasu (drugi odstavek 120. člena in tretji odstavek 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 121. člena ZTVCP). Glede na ugtovljene dejanske okoliščine o poteku prometne nesreče in ugotovljene kršitve cestnoprometnih predpisov je ocenilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen v deležu 80 %. Sodišče druge stopnje se je s tako dejansko in materialnopravno presojo v celoti strinjalo.

Druga toženka v reviziji ni opredelila, katere bistvene kršitve določbe pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje. Očita jih le sodišču druge stopnje, ki naj bi absolutno kršilo postopek zato, ker je kljub jasnemu sporočilu Direkcije za ceste Republike Slovenije, da gre za magistralno cesto M-1, brez pojasnila zavzelo stališče, da za to cesto veljajo tudi določbe 115. do 120. člena ZTVCP. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je vprašanje, katere zakonske določbe je treba v določeni zadevi uporabiti, vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vprašanje dejanskega stanja pa je, ali je bila magistralna cesta M-1 res rezervirana le za motorni promet in so zato na njej veljala strožja pravila kot na drugih magistralnih cestah. Pri tem vprašanju revizija zatrjuje, da naj bi bilo sporočilo Direkcije za ceste Republike Slovenije jasno, češ da gre (le) za magistralno cesto. Revizijsko sodišče odgovorja, da sta v spisu dve poročili: prvo z dne 20.6.2001 (listna št. 149), v katerem je direkcija sporočila le klasifikacijski naziv, da je v času in na kraju nesreče veljal naziv magistralna cesta št. 1 Obrežje - Ljubljana, Odsek 0226, v drugem poročilu z dne 17.9.2001 (listna št. 165) pa še dodala, da je bila ta cesta v času nesreče, pa tudi že prej od same zgraditve dalje, rezervirana za motorna vozila in označena z ustrezno prometno signalizacijo. Očitek procesne kršitve (smiselno zatrjevano nasprotje med listino v spisu in razlogi sodbe o tej listini) sodišču druge stopnje zato ne more biti utemeljen.

Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek sodišču druge stopnje, da naj bi to brez pojasnila ocenilo prispevek obeh udeležencev, da ni pravno okvalificiralo in ocenilo tožnikovih kršitev cestnoprometnih predpisov in da je samo ugotovilo, da je tožnikova prekoračena hitrost pripeljala do nesreče. Gre predvsem za očitek napačne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je prej natančneje povzelo tako dejanske kot pravne opredelitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo. Zato jih ni bilo dolžno v celoti povzemati, saj je moralo odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe obeh pritožnikov, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). To je tudi storilo na zadnjih dveh straneh svoje sodbe. Revizijsko sodišče je dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje obširneje povzelo le zato, da bi jasno prikazalo neutemeljenost revizijskih očitkov sodišču druge stopnje o oceni prispevkov obeh udeležencev brez pojasnila in pravne kvalifikacije. Končno v razlogih sodbe druge stopnje ni ugotovitve o prekoračeni hitrosti tožnikove vožnje, kot zmotno zatrjuje revizija. O tej okoliščini oziroma zaviranju tožnika je sodišče druge stopnje govorilo, ko je odgovarjalo na tožnikove pritožbene trditve in jih zavrnilo z razlogi, da tožnik očitno ni zaviral, če pa bi, bi to pomenilo, da je vozil s prekoračeno hitrostjo. Uporabilo je torej pogojno obliko glagola, kar seveda ne more pomeniti, da je ugotovilo prekoračitev hitrosti.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je v določbi drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se v primeru nesreče premikajočih se motornih vozil in krivde obeh imetnikov pravila o krivdni odgovornosti uporabijo tako, da odgovarja vsak imetnik za škodo, ki sta jo utrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravna podlaga za presojo njune krivde je tudi v ugotovljenih kršitvah cestnoprometnih predpisov, ki jih je revizijsko sodišče že prej povzelo iz razlogov sodbe prve stopnje, s tako materialnopravno presojo pa se je v celoti strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Ob prav tako povzeti dejanski podlagi o poteku obravnavane nesreče revizijsko sodišče pritrjuje razlogom glede ugotovljenih kršitev cestnoprometnih predpisov za oba udeleženca in tudi ocenjuje, da znaša delež krivde drugega toženca 80 %. Njegova kršitev pravila, kako se mora izključiti iz prometa s ceste, ki je rezervirana za promet z motornimi vozili, je mnogo hujša od tožnikove kršitve, povzročila pa je tudi začetno nevarno situacijo in s tem predstavlja primarni razlog za nastanek nesreče. Tožnik, ki je vozil za njim, je bil premalo pozoren na dogajanje pred seboj in zato glede na dano situacijo vozil prehitro, zaradi česar ni pravočasno zaznal namere in dejanske spremembe smeri vožnje tovornjaka. Zato ni reagiral z zmanjšanjem hitrosti ali spremembo smeri svoje vožnje, čeprav bi glede na dejanske ugotovitve izvedencev to lahko storil in s tem preprečil trčenje ali vsaj zmanjšal njegove posledice.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo prve toženke zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.