Jedro

Tožnik je v spornem obdobju na podlagi ukaza, ki ga je moral izvršiti, dejansko opravljal višje vrednoteno delo na dolžnosti načelnika odseka. Upravičen je do plačila prikrajšanja pri plači v razliki med količnikoma za določitev osnovne plače, kot sta določena za dolžnosti, na kateri je delo opravljal, in za dolžnost, na katero je bil razporejen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 8. 2002 do 1. 12. 2004 obračunati in izplačati razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojene razlike v plači od neto zneskov razlike v plači in sicer za čas od 1. 8. 2002 do 30. 9. 2003 med plačo z upoštevanjem količnika 3.60, ki jo je tožeča stranka prejemala ter plačo s količnikom 4.20, ki bi jo morala prejemati, za čas od 1. 10. 2003 do 31. 7. 2004 med plačo z upoštevanjem količnika 4.00, ki jo je tožeča stranka prejemala ter plačo s količnikom 4.70, ki bi jo morala prejemati, za čas od 1. 8. 2004 do 30. 11. 2004 med plačo z upoštevanjem količnika 4.00, ki jo je tožeča stranka prejemala ter plačo s količnikom 4.40, ki bi jo morala prejemati, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki“, v 8 dneh pod izvršbo.

V preostalem kar zahteva tožeča stranka več glede obračuna in razlike do bruto plače in zakonske zamudne obresti od razlike med bruto in neto plačo, se pritožba zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 617,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 8. 2002 do 1. 12. 2004 obračunati in izplačati razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike do plačila in sicer za čas od 1. 8. 2002 do 30. 9. 2003 med plačo z upoštevanjem količnika 3,60, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 4.20, ki bi jo moral prejemati; za čas od 1. 10. 2003 do 31. 7. 2004 med plačo z upoštevanjem količnika 4.00, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 4.70, ki bi jo moral prejemati; za čas od 1. 8. 2004 do 30. 11. 2004 med plačo z upoštevanjem količnika 4.00, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 4.40, ki bi jo moral prejemati skupaj s pripadajočimi dodatki. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 238,77 EUR v roku 8 dni (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določil postopka. Izrecno pa pritožnik uveljavlja tudi kršitev ustavno zagotovljenega načela enakega varstva pravic, opredeljenega v 22. členu Ustave RS in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku nesporno ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 8. 2002 do 1. 12. 2004 dejansko opravljal dolžnost načelnika odseka, to je dolžnost, ki je predmet postopka in za katero uveljavlja razliko v plači. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnik opravljal dela in naloge višje vrednotene dolžnosti, to je dolžnosti načelnika odseka S-2, prejemal pa je plačo za nižje vrednoteno dolžnost na katero je bil sicer formalno razporejen. Tožnik je vojaška oseba, častnik slovenske vojske in vojaška organizacija deluje po principu subordinacije, skladno s pravili službe je zato bil tožnik v liniji poveljevanja podvržen temu principu. Tožnik kot vojaška oseba nikakor ni imel nobene možnosti, da bi se s toženo stranko glede na z ukazom odrejene naloge načelnika odsek S-2 oziroma katero delo bo opravljal. Njegova dolžnost kot vojaške osebe je bila, da v skladu s Pravili službe ukaz v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa bi mu lahko tožena stranka očitala odklonitev ukaza, kar bi imelo za posledico kršitev delovnih obveznosti. Kar je v normalnem civilnem življenju lahko predmet dogovarjanja – razpravljanja, pa to v vojaškem sistemu nikakor ni mogoče, zato je zaključek sodišča prve stopnje popolnoma napačen. Sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo tožniku ustavno zagotovljeno pravico enakega varstva pravic. Dejstvo je, da naslovno sodišče že od leta 2000 dalje v primerih delavcev pri toženi stranki, ki so razporejeni na vojaške dolžnosti in so bili v sistemu subordinacije, vsekakor priznavalo plačo po dejanskem delu, zato je sodišče odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in je njegov zahtevek obravnavalo drugače, kot primerljive zahtevke drugih tožnikov. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo sodbo naslovnega sodišča opr. št. I Pd 1057/2005 saj v tem tožbenem zahtevku ne gre za razporeditev tožnika v višji količnik in na višjo dolžnost, ampak je temelj tožbe izključno prevedba javnih uslužbencev v letu 2004. Tožnikovo delo na podlagi ukaza nadrejenega je bilo v zadevnem času opredeljeno s pravili službe SV in sicer v 53. členu. Tožnik je glede na vpletenost v vojaško hierarhijo, karierno pot in druge pomembne oblike življenja in dela v vojski bil dolžan izpolniti ukaz nadrejenega poveljnika.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom uveljavljal plačilo prikrajšanja pri plači in sicer razliko med plačo, ki jo je v spornem obdobju prejemal na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe, ki je bila določena za dolžnost, na katero je bil razporejen in plačo, ki bi mu pripadala za dolžnost, na kateri je dejansko opravljal delo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi ukaza tožene stranke z dne 31. 8. 2001 imenovan na dolžnost pomočnik IV za obveščevalne zadeve v skladu s pogodbo o zaposlitvi in zaključilo, da je višina plače vezana na pravnomočno razporeditev delavca na delovno mesto ter v kolikor pride pri delodajalcu posebej, pri državnem organu do neskladja med pravnomočnostjo razporeditve delavca na delovno mesto in dejansko vsebina del, ki jih le ta opravlja, morata to neskladje rešeti delavec in delodajalec sama. Po oceni sodišča prve stopnje bi lahko tožnik neskladje med opravljanjem dela in plačilom opozoril že takoj na začetku obdobja. Pri tem se je sodišče sklicevalo na sodno prakso, kot izhaja iz sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1512/2007 z dne 6. 2. 2008 in opr. št. Pdp 1114/2005 z dne 20. 12.2006. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od dosedanje sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča in vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2007 odločilo, da je delavec upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, če mu je bil izdan ukaz, ki ga je moral izvršiti in je delo dejansko tudi opravljal. Prav tako je Višje delovno in socialno sodišče v sodbah opr. št. Pdp 912/2008, Pdp 1097/2008, Pdp 1240/2008, Pdp 1576/2008 ugodilo zahtevkom tožečih strank po izplačilu razlike med plačo, ki so jo dejansko prejemali in plačo za delo, ki so ga bili dolžni opravljati po ukazu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem izpovedi tožnika in prič R.H., T.P. in B.B. zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju, od 1. 8. 2002 do 1. 12. 2004, dejansko opravljal dolžnost načelnika odseka in ugotovilo je, da med strankama ni sporno obdobje prikrajšanja pri plači, niti višina količnika za določitev osnovne plače za eno in drugo navedeno dolžnost in s tem tudi višina količnika, ob upoštevanju tožnikovih napredovanj, vendar tožbenemu zahtevku ni ugodilo, ker je zaključilo, da se stranki o plačilu za drugo opravljeno delo, kot v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili in bi lahko tožnik neskladje med opravljanjem dela in plačilom za to delo, rešil z delodajalcem sam. Zaključek sodišča prve stopnje nakazuje na posebno ureditev glede postopkov uveljavlja pravic iz delovnega razmerja na obrambnem področju. V 100.a členu Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o pravicah, obveznostih ali odgovornostih pri pristojnem organu delodajalca, razen, če je s tem zakon določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti (2. odstavek 100. a člena ZObr). Ugovor zoper odločitev mora vložiti v roku 15 dni od prejema akta, s katerim je odločeno o pravicah, obveznostih ali odgovornostih (3. odstavek 100. a člena ZObr), če pa ni zadovoljen z odločitvijo ali če minister oziroma pooblaščena oseba odločitve ne sprejme v 60 dneh, lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (8. odstavek 100.a člena ZObr). Navedena določba ZObr ne ureja primerov uveljavljanja denarne terjatve iz delovnega razmerja, zato lahko delavec denarno terjatev uveljavlja neposredno pri pristojnem sodišču skladno z določbo 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V sporni zadevi tožnik uveljavlja plačila po dejanskem delu zato gre za denarno terjatev ter lahko delavec takšno denarno terjatev, ob upoštevanju 1. odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim Delovnim in socialnim sodiščem, skladno z določilom 4. odstavka 204. člena ZDR. Tako je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009 in Višje delovno in socialno sodišče s sodbami opr. št. Pdp 525/2005 z dne 20. 10. 2006, Pdp 912/2008 z dne 21. 7. 2008, Pdp 1097/2008 z dne 10. 9. 2009 in Pdp 1240/2008 z dne 10. 9. 2009 ter Pdp 1576/2008 z dne 4. 6. 2009. Glede na to, da je sodišče prve stopnje glede na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo, na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo razlik v plači, s tem, da je upoštevalo, da tečejo zakonske zamudne obresti od razlik v plači, ki so prisojene od neto zneskov, v presežku ko uveljavlja tožeča stranka zakonske zamudne obresti, od razlik v plači od bruto zneskov pa je pritožbo zavrnilo, saj delavec dejansko prejme le neto in ne bruto zneske (razlike) plače, ker se prispevki in davki obračunajo in odvedejo pristojnim institucijam. Na podlagi 283. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnji) obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov za socialno varnost zapade ob izplačilu plače. Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo stroške postopka toženi stranki. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške postopka skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in sicer je tožeči stranki priznalo naslednje stroške (tarifna številka 15/3. alineja točke 1. b): 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 9. 1. 2007, 150 točk za obravnavo dne 5. 3. 2008 in 150 točk urnine, 150 točk za obravnavno dne 18. 6. 2008 in 50 točk urnine. Skupaj je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 1110 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 504,90 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo tudi 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 10,08 EUR ter 20 % DDV ter potne stroške stranke, ki znašajo 60,00 EUR (3 x 20,00 EUR), tako, da skupni stroški postopka znašajo 617,80 EUR in jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Višje priglašenih stroškov tožeče stranke pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so le ti zajeti že v glavnih opravilih oziroma so glede na OT previsoko priglašeni.

Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožena stranka, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, dolžna povrniti tudi stroške pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo in sicer: 375 točk za sestavo pritožbe, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 172,12 EUR ter 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 3,44 EUR tako, da skupni stroški pritožbe znašajo 175,56 EUR. Pritožbeni stroški ob upoštevanju 20 % DDV na odvetniške stroške znašajo 210,68 EUR. Višjih priglašenih pritožbenih stroškov tožeče stranke pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so glede na OT previsoko priglašeni.

Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo tudi načelno pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2007, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero naloži stranki izpolnitev določene dajatve (ne pa od izdaje sodbe, kot to zmotno uveljavlja tožeča stranka). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

Ker predmetni spor ne sodi med spore, za katere je dovoljena revizija po 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je bilo potrebno glede na določbo 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) odločiti o tem ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne praske vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V tem sporu je pritožbeno sodišče skladno s citirano določbo ZDSS-1 sklenilo, da revizijo dopusti, saj gre za dve pomembni pravni vprašanji, glede katerih v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti, in sicer ali je terjatev za plačilo po dejanskem delu denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo ter ali je delavec v primeru, ko je dejansko opravljal drugo delo in ne opravlja dela delovnega mesta oziroma dolžnosti na katero je formalno razporejen, upravičen do razlike v plači oziroma do plače po dejanskem delu.