Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje na predlog prizadete stranke (hčerke oseb, ki jima je bilo zaplenjeno njuno premoženje v letu 1946) ni opravilo glavne obravnave, predvsem zaradi ugotavljanja dejstva, ali gre za osebi slovenske ali nemške narodnosti, ob nespornem dejstvu, da potrdila Okrajnega odbora OF v upravnih spisih ni, kar bi izkazovalo, ali je ali ni podan ničnostni razlog.
Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 856/96-11 z dne 19.4.2001, in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.4.1996 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote V. z dne 14.3.1996, s katero je navedeni prvostopni organ ugodil zahtevku predlagateljic A.K. in J.M. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) ter izrekel za nično odločbo Okrajne zaplembene komisije v Š. z dne 1.2.1946, s katero je bilo na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegih premoženja, ki so ga okupacijske oblasti prisilno odtujile z dne 2.11.1944 (Uradni list DFJ, št. 2/45) pravnima prednikoma predlagateljic J. in M.T. zaplenjeno celotno premoženje.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru podlaga za izdajo zaplembene odločbe Okrajne zaplembene komisije v Š. z dne 1.2.1946, 1. in 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegih imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 in 39/45 - tolmačenje; v nadaljevanju Odlok). Na podlagi 4. člena navedenega Odloka je predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Ta v 30. členu določa organe, ki so pristojni za izvedbo konfiskacije. Po navedenih določbah so bile okrajne zaplembene komisije pristojne odločati o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega Reicha, državljana nemškega Reicha oziroma last osebe nemške narodnosti. Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da je v obrazložitvi obravnavane zaplembene odločbe navedeno, da je podlaga za zaplembo dejstvo, da sta J. in M.T. osebi nemške narodnosti, kar da izhaja iz zbranih podatkov (potrdila, izjave, priznanja) Okrajnega odbora OF Š., ki ga sicer v upravnih spisih ni, vendar sodišče prve stopnje ne dvomi v njegov obstoj. S tem je bila podana pristojnost okrajne zaplembene komisije, da je kot tedanji upravni organ v upravnem postopku izdala navedeno zaplembeno odločbo. Navedena zaplembena odločba torej navaja pristojnostni dejanski stan, ki je na podlagi predpisov, ki so veljali v času njene izdaje, predstavljal pravno podlago za to, da je organ odločal o zadevi v upravnem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje je morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, možno izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke 267. člena ZUP/86 za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Določba 1. točke 267. člena ZUP/86 se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja ter podatkov upravnih spisov in dokazov, ki jih je organ zbral pred izdajo te odločbe, izhaja, da je bilo odločeno v zadevi, ki sodi v sodno pristojnost, ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Enako stališče je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih sodbah, opr. št. U 689/92-8 z dne 13.10.1993 in U 112/94-19 z dne 8.10.1997. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), iz katere pa po presoji sodišča prve stopnje ne izhaja, da je mogoče z zahtevo za izrek ničnosti zaplembene odločbe po 1. točki 267. člena ZUP/86 zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (narodnost oseb, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno) izreči zaplembeno odločbo za nično. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru presojalo le, ali obstoja ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP/86, za kar pa ni treba ugotavljati dejanskega stanja, tudi ni opravilo javne obravnave, čeprav jo je prizadeta stranka predlagala.
Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je vložila J.M., prizadeta stranka v tem upravnem sporu. V pritožbi navaja, da sta bila pokojna starša osebi slovenske narodnosti, kar je bilo v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji nedvomno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa kljub temu navaja, da je bila odločba Okrajne zaplembene komisije v Š.
zakonita, ker se je sklicevala na potrdilo Okrajnega odbora OF v Š., da sta bila njena starša osebi nemške narodnosti. Navedenega potrdila v upravnih spisih ni. Če pa je kdaj koli obstojalo, je bilo to potrdilo po njenem mnenju lažnivo. V pravilnost trditve, da sta bila starša osebi nemške narodnosti, je podvomila tudi skrbnica za poseben primer O.V. iz Š., ki je kot domačinka iz Š. odlično poznala razmere v Š. dolini pred in med vojno. Bila je namreč članica Komunistične partije pred vojno in so ji bile zato narodnostne razmere na navedenem območju dobro znane. Zoper odločbo o zaplembi se je namreč pritožila. Odločba o pritožbi ni bila nikoli izdana in zato odločba o zaplembi ni mogla postati dokončna in pravnomočna. Kljub pritožbi je Okrajna zaplembena komisija v Š. že 22.2.1946 predlagala okrajnemu sodišču, naj na podlagi izdane odločbe spremeni stanje v zemljiški knjigi. To dokazuje s kopijo zemljiškoknjižnega vložka št. 64 v k.o. P., ki jo je priložila pritožbi. Odločba o zaplembi je bila izvršena, ne da bi bila poprej dokončna in pravnomočna, kar je še dodaten ničnostni razlog po 3. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP/86). Sodišče prve stopnje tudi meni, da ničnosti iz razloga, ki je naveden v 1. točki 267. člena ZUP, ni mogoče uveljavljati z izpodbijanjem dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. To je za razmere v bivši državi v resnici veljalo in se zato niso smele popraviti številne krivice in hude kršitve človekovih pravic, ki so se dogajale. Takšna praksa pa ni več skladna z našo novo ustavno ureditvijo. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo v tej zadevi izdalo brez glavne obravnave, kar bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost njegove sodbe in je zato po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo s sklepom razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo prizadeti stranki, da je v obravnavanem primeru presojalo le, ali obstoja ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP/86, za kar pa ni treba ugotavljati dejanskega stanja in zato naj bi utemeljeno zavrnilo predlog prizadete stranke za izvedbo glavne obravnave. Ta zavrnitev pa je po mnenju pritožbenega sodišča vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V upravnih spisih ni potrdila Okrajnega odbora OF Š., ki naj bi v obrazložitvi navedene zaplembene odločbe z dne 1.2.1946 izkazovalo dejstvo, da sta starša prizadete stranke (J. in M.T.) osebi nemške narodnosti. Sodišče prve stopnje kljub temu ne dvomi v obstoj tega dejstva, čeprav prizadeta stranka ves čas tega upravnega spora to dejstvo izpodbija kot neresnično in navaja priče, ki so v upravnem postopku trdile nasprotno, to je, da gre za osebi slovenske narodnosti. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom šteje, da navedena zaplembena odločba navaja na pristojnostni dejanski stan, ki je na podlagi predpisov, ki so veljali v času njene izdaje (leto 1946), predstavljal pravno podlago za to, da je upravni organ (zaplembena komisija) odločal v upravnem postopku. Če bi prizadeti stranki v upravnem sporu uspelo dokazati, da je to dejstvo neresnično (da gre za osebi slovenske in ne nemške narodnosti), potem bi bila lahko presoja sodišča prve stopnje o tem, ali obstaja ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP/86, drugačna, kot je bila, ob nespornem dejstvu, da potrdila Okrajnega odbora OF Š. v upravnih spisih ni.
Glede na navedeno prizadeta stranka zato v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je nerazčiščeno dejansko stanje v zvezi z navedenim dejstvom vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.