Jedro

Posebna oblika za pogodbo v tem primeru ni bila predpisana in je bila pogodba sklenjena, ko je nastalo soglasje o njeni vsebini. Pogodbena listina pomeni le zapis soglasja volj. Pravo voljo obeh izjaviteljev je v takem primeru mogoče ugotoviti le z upoštevanjem vseh okoliščin, tudi tistih izven same pisne pogodbe. Sodišče je v tem primeru, ko sama pisna izjava volje ni v vseh točkah povsem jasna upoštevalo še druge okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da toženi stranki naloži plačilo 4.624,57 EUR z obrestmi, zavrnilo in v posledici neuspeha naložilo tožniku, da tožencu povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnik 5.6.2001 izročil tožencu 10.000 DEM, da sta podpisala dogovor, da tožnik polaga ta sredstva kot akontacijo ob naročilu večvretenskega stružnega avtomata znamke Schutte tip SF 26, da sredstva zadrži toženec (za firmo U. s.r.l.) do uradno izvršenega plačila avansa firme K. d.o.o. do firme U. s.r.l. in da bo po plačilu akontacije toženec polog vrnil tožniku. Ugotovilo je, da sta družbi sklenili dogovor oziroma podpisali naročilo za nakup navedenega stroja pri družbi U. s.r.l., da je bil toženec dolgoletni zastopnik podjetja U. s.r.l. in pooblaščen za prevzem denarja in ga je tudi izročil družbi U. s.r.l. Avans ni bil plačan, toženec zato glede na dogovor ne dolguje tožniku ničesar in tudi ni obogaten.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP in predlaga, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi obširnosti pritožbe pritožbeno sodišče vseh pritožbenih navedb posebej ne povzema, temveč bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve s sočasnim odgovorom nanje. Pritožnik uvodoma poudarja, da sta stranki pravni posel sklenili kot fizični osebi, in je denar bil izročen tožencu kot garancija, da bo družba K. d.o.o. družbi U. s.r.l. dejansko plačala akontacijo. Res je pisni dogovor strank vseboval le izrecni dogovor o vrnitvi denarja za primer, če družba K. d.o.o. plača družbi U. s.r.l. akontacijo, toda pomemben je še sočasni ustni dogovor pravdnih strank, da bi toženec moral vrniti prejeta sredstva tožeči, tudi če akontacija ne bo plačana (glej izpovedbo tožnika na str. 4 zapisnika z glavne obravnave z dne 10.4.2008). Ker se upošteva jezikovna in logična razlaga zapisanega in določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sledi, da je toženec dolžan tožeči stranki vtoževani znesek vrniti. Tožeča stranka je neopravičeno prikrajšana, saj je posel razvezan. Tudi ne more iti za aro, kot šteje sodišče, v korist družbe U. s.r.l.. Bistvo je, da je šlo za izročitev osebno tožencu kot zaupanje, ne torej za avans ali aro. Šlo je tudi za osebna sredstva tožnika. O tem tudi potrdilo z dne 1.6.2006, ki je v spisu, znesek je posodil tožniku osebno J. S. iz V. Denar je torej toženec prejel kot fizična oseba in ga ni bil upravičen posredovati družbi. Za to ni bil pooblaščen, to je naredil v svojo škodo. Zato je dolžan tožniku denar vrniti. Navaja še, zakaj ne more iti za aro, opozarja na dogovore med navedenima družbama, zaradi razveznega pogoja, ki se je uresničil, je toženec neupravičeno obogaten, predvsem pa je neupravičeno posredoval ta denar naprej družbi U. s.r.l.. Zato lahko tožnik zahteva od toženca vrnitev. Sploh pa ne more sodišče šteti, da sta stranki delovali v svojstvu gospodarskih družb, če je že odločeno, da ne gre za gospodarski spor (odločba VSK I Cp 1 z dne 11.12.2007). V nadaljevanju pa opozarja, da je dogovor o ari akcesoren posel, če posel neha veljati, je treba aro vrniti. Napačna je tudi odločba o stroških, so previsoko odmerjeni, ni spoštovan 163. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče dopusti, da pooblaščenec tožeče stranke dopolni in vloži v spis stroškovnik v osmih dneh, tudi priča in tolmač sta specificirala in priglasila stroške naknadno, stroški priče so previsoki, enako velja za tolmača, niso niti v skladu s tarifo sodnih tolmačev in sodišče teh stroškov ni preizkusilo. Tožeči stranki naj se pošlje dopolnjen in specificiran stroškovnik tožene stranke v izjasnitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Dejstvo je, da je bilo ob izročitvi 10.000 DEM obema strankama znano, da gre za posel v zvezi z naročilom stružnega avtomata ene družbe drugi družbi. Pravni naslov je jasen, znesek je bil vplačan kot varščina za kupoprodajo stroja in s tem toženec ni nič obogaten, od tega nima koristi. Denar je bil s strani toženca kot zastopnika nakazan naročniku družbi U. s.r.l., kar je običajno pri trgovskem zastopanju in tudi tega posla ne moremo šteti kot samostojnega posla med fizičnimi osebami. Toženec je denar sprejemal za družbo, to izhaja tudi iz potrdila z dne 5.6.2001. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej pravilna, tudi jasno obrazložena, pravilna je tudi odločitev glede stroškov. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik in toženec sta sklenila dogovor. Določbe v pogodbi se načeloma uporabljajo tako kot se zglasijo, pri razlagi spornih določb pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pač pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu (99. čl. ZOR, ki se še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Prvostopenjsko sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da toženec denarja ni dolžan vrniti, saj se je zavezal le-tega vrniti, kot je zapisano v dogovoru, le v primeru, če bi bil v celoti plačan avans družbi (torej bi prišlo do delno dvakratnega plačila), avans pa ni bil plačan in tudi ni dolžan toženec denarja vrniti, če bi izhajali iz pravil o neupravičeni pridobitvi (210 in nasl. čl. ZOR), saj zneska nima, v skladu z dogovorom ga je izročil družbi. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da tožnik trditve, da toženec ni imel dovoljenja, da denar izroči družbi, kateri bi morala družba tožnika plačati avans, ni dokazal. Pritožba opozarja na izpovedbo tožnika, ki je res izpovedal, naj bi ta sredstva imel toženec, ne pa jih izročil naprej, spregleda pa, da je izpovedal tudi, da bi do obveze vrnitve prišlo le v primeru, če bi družba plačala akontacijo. Ta pogoj pa se ni izpolnil. Enako je izpovedal glede vsebine dogovora, ki je zapisan, tudi toženec, in sicer, da je bilo dogovorjeno, da toženec vrne denar, ko K. nakaže denar, torej, če bi prišlo do delno dvojnega plačila. Da je toženec izročil navedeni znesek družbi, pa je sodišče zanesljivo ugotovilo, tudi ko je ocenilo izpovedbe strank in prič ter sta toženec in priča potrdila to, kar je zapisano v listini (B3) in pritožba le z negiranjem dokazne ocene ni izpodbila prepričljivega in argumentiranega zaključka sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da je toženec izročil denar družbi in da tožnik ni dokazal trditve, da je bil ustni dogovor ta, da toženec denarja ne sme izročiti družbi. Glede na dogovor torej vrnitvena obveza toženca ni nastala. Ob povedanem je tožbeni zahtevek zoper toženca kot fizično osebo neutemeljen, tožnik materialnopravnega upravičenja nima, da od njega terja navedeni znesek.

Posebna oblika za pogodbo v tem primeru ni bila predpisana in je bila pogodba sklenjena, ko je nastalo soglasje o njeni vsebini (prim. tretji odstavek 69. člena ZOR). Pogodbena listina pomeni le zapis soglasja volj. Pravo voljo obeh izjaviteljev (drugi odstavek 99. člena ZOR) je v takem primeru mogoče ugotoviti le z upoštevanjem vseh okoliščin, tudi tistih izven same pisne pogodbe. Sodišče je v tem primeru, ko sama pisna izjava volje ni v vseh točkah povsem jasna (denar zadrži toženec (za firmo U. s.r.l.) upoštevalo še druge okoliščine, tudi, da je bil toženec le zastopnik družbe, kateri naj bi družba, katere zakoniti zastopnik je bil tožnik, plačala avans in s tako sprejeto dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša in je pritožba ni izpodbila.

Pritožba v pretežnem delu opozarja na obveznost vrnitve v povezavi z vprašanjem, ali je pogodba med družbama o nakupu strojev še v veljavi ali ne, o obveznosti vrnitve are in podobno, gre pa za vprašanja, ki so za ta spor nepomembna, vprašanje v tem sporu je le, ali mora toženec kot fizična oseba, ki je deloval kot zastopnik družbe, tožniku izročeni znesek vrniti ali ne, glede na dogovor, ki sta ga stranki sklenili. Pravilno je ugotovljeno, da ne, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pravilna je tudi odločba o stroških. Res je sodišče dovolilo udeležencem, tudi tolmaču in priči, na naroku, da v naknadnem roku opredeljeno zahtevata povrnitev stroškov, enako tožeči stranki, da v osmih dneh dopolni stroškovnik. Res je tudi, kar izpostavlja pritožba, da je rok iz 3. odst. 163. čl. ZPP zakonski, toda, če je prišlo do takega ravnanja sodišča, ki je stranki na naroku za glavno obravnavo odobrilo podaljšanje roka (tudi priči in tolmaču) za vložitev stroškovnika oziroma opredeljeno navedbo stroškov, je treba šteti, da so udeleženci zaupali vsebini procesnega ravnanja sodišča in tako ravnanje v škodo stranki oziroma udeležencu ne more iti. Bistveno je, da načeloma stranka, ki zaupa sodišču, ne sme trpeti škodljivih posledic. Zakaj so stroški priče in tolmača previsoki, pritožba ne pojasni, tudi ne, zakaj stroški tolmača niso skladni z določbami Pravilnika o sodnih tolmačih, ki ureja povračilo nagrade in stroškov. Pritožba torej konkretnih razlogov ne poda. Vsi stroškovniki pa so v spisu, specificirani po posamičnih postavkah in torej preverljivi in je povsem jasno, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo. Če stranki v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se o stroškovniku izjavi, glede na povedano s tem načelo kontradiktornosti ni kršeno (tako tudi sodna praksa, enako teorija – na primer Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 56).

Podane niso niti uradoma upoštevne postopkovne kršitve ter je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (2. odst. 350. in 353. čl. ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, prav tako do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena tožena stranka, saj z navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. čl. ZPP - pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur.l. RS št. 45/2008).