Jedro

V zadevi gre za presojo posamičnih upravnih aktov, izdanih na zahtevo uživalca pokojnine. V konkretnem primeru tožnika. Posledično je potrebno uporabiti del ustavne odločbe-2015 o ponovni odmeri pokojnine, ki se prične na zahtevo stranke. Ker je bila ustavna odločba-2015 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60 dnevni rok za vložitev zahteve potekel 29. 6. 2015. Zahteve vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok s potekom katerega ugasne pravica uživalca pokojnine, da zahteva revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 15. 4. 2019 in odločbe z dne 30. 9. 2019 št. ... št. dosjeja ... ter novo odmero višje pokojnine upoštevaje tudi del plač, izplačanih v obliki obveznic v letih 1990 in 1991 (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da je bila tožnikova zahteva v predsodnem upravnem postopku zakonito zavržena.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi in toženo stranko zaveže k vračilu stroškov pritožbenega postopka.

3. Ni sporno, da mu je bila z odločbo z dne 26. 2. 2007 odmerjena pokojnina, v kateri niso bili upoštevani zneski plač, izplačanih v obliki obveznic leta 1990 in 1991, čeprav so bili plačani prispevki. Tožena stranka naj bi izločila zneske iz pokojninske osnove na podlagi 4. alineje 46. člena ZPIZ-92, ki je bila glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (v nadaljevanju: ustavna odločba-2002) protiustavna. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (v nadaljevanju: ustavna odločba-2015), po kateri Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-1) ni bil v skladu z Ustavo Republike Slovenije2 (Ustava), ker ni zagotavljal neprave obnove postopka. Zavodu je bilo naloženo, da v 60 dneh po objavi odločbe ponovno odmeri pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se je všteval v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil štet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. Z zaključkom sodišča, da je zamudil 10 letni rok iz 183. člena ZPIZ-2 se ne strinja. Ustavno sodišče poudarja, da se všteva del plače, ki kljub plačanim prispevkom za zavarovanje ni bil štet v pokojninsko osnovo. Ker v času, ko je ustavna odločba-2002 začela učinkovati, ZPIZ-92 ni več veljal, ZPIZ-1 pa ni omogočal ponovne odmere pokojnine, je postavljen v neenak položaj. Tožena stranka je z odločbo z dne 30. 9. 2019 ponovno kršila materialno določbo zakona in podzakonskega akta. Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 je 10 letni rok pričel teči 30. 9. 2019, zato je zahteva za ponovno odmero pokojnine vložena pravočasno. Z vztrajanjem, da nima pravice do ponovnega izračuna pokojnine z upoštevanjem dela plač, izplačanih v obliki obveznic leta 1990 in 1991, je kršen 14. člen Ustave. Toženec je bil dolžan opraviti revizijo, pa tega ni storil, niti ni ponovno odmeril pokojnine. Sodišče ni upoštevalo 4. točke ustavne odločbe-2015 ki nalaga ponovno odmero v postopku z izrednim pravnim sredstvom iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 ne glede na čas vročitve odločbe o odmeri pokojnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ob pravilnem in zakonitem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, ni prišlo niti do zatrjevane kršitve 14. člena Ustave o enakosti pred zakonom. Neenakih pravnih položajev ni mogoče obravnavati enako. Tudi sicer v okoliščinah konkretnega primera zavrženje zahteve v predsodnem upravnem postopku ne temelji na kakršnikoli osebni okoliščini, da bi bilo sploh mogoče uspešno zatrjevati kršitev človekovih pravic in svoboščin po 14. členu Ustave.

Zavrnilna sodna odločba je obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na neutemeljena, mestoma nelogična pritožbena izvajanja, potrebno poudariti predvsem naslednje.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 30. 9. 2019 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep z dne 15. 4. 2019 o zavrženju dne 8. 4. 2019 vložene zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Gre za sodno socialni spor zaradi procesnega zavrženja zahtevane revizije podatkov in ponovne odmere pokojnine zaradi zamude 10 letnega in 60 dnevnega roka.

7. Tožnik je uživalec starostne pokojnine po odločbi z dne 26. 2. 2007, vročeni 5. 3. 2007 od 1. 10. 2004 dalje. Odločba je dokončna in pravnomočna postala 20. 3. 2007. Iz dejanskih ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da je tožnik zahtevo za revizijo podatkov o plačah za vplačane obveznice pri A. d. d. v letih 1990 in 1991 vložil 8. 4. 2019. Po zaključku sodišča torej po več kot 10 letih od dokončnosti odločbe z dne 26. 2. 2007 o priznani starostni pokojnini in po več kot 60 dneh od objave ustavne odločbe-2015, ko so uživalci pokojnin lahko vložili zahtevo za revizijo podatkov o plačah in ponovno odmero pokojnine v nepravi obnovi postopka. Dejstvi, da je ob vložitvi zahteve poteklo več kot 10 let od pravnomočnosti odločbe o priznani pravici do starostne pokojnine in več kot 60 dni od objave ustavne odločbe-2015 sta edino odločilni tudi za pritožbeno rešitev zadeve.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Tožnikovo stališče, da 4. točke ustavne odločbe-2015, po kateri zavod izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2), ne glede na čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, ni dovoljeno uporabiti na način, kot razloguje prvostopenjsko sodišče, ni sprejemljivo. Navedene odredbe Ustavnega sodišča RS za izvršitev svoje odločitve namreč ni dopustno razlagati ali uporabljati izven konteksta ostalih točk ustavne odločbe-2015 niti v nasprotju z veljavnim 183. členom ZPIZ-2. 9. Z ustavno odločbo-2015 je ugotovljeno, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo, ker ni zagotavljal neprave obnove postopka (1. tč. izreka). Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je odrejeno, da v 60 dneh po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnine, za katere je v reviziji ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se je všteval v pokojninsko osnovo, pa ta del ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Zavarovancem oz. uživalcem pokojnin, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, je omogočeno, da so lahko v 60 dneh po objavi odločbe zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnin (3. tč. izreka). Ustavno sodišče RS je zavodu naložilo, da izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (4. tč. izreka). Ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine seveda lahko vsebinsko odločbo izda le, če je podano dejansko stanje iz 2. ali 3. točke ustavne odločbe-2015. 10. Sodišče prve stopnje sicer ni razčiščevalo, ali je toženec od A. d. d. po opravljeni reviziji dne 23. 10. 1995 res zahteval popravek M4 - M8 obrazcev, ker naj obveznice, pridobljene kot del plače za katere so bili plačani prispevki, ne bi bile vštevne v pokojninsko osnovo. Vendar pa ta pomanjkljivost, niti pritožbeno sklicevanje na ustavno odločbo-2002 za rešitev pritožbe pravno ni relevantno.

11. V zadevi gre za presojo posamičnih upravnih aktov, izdanih na zahtevo uživalca pokojnine. V konkretnem primeru tožnika. Posledično je potrebno uporabiti del ustavne odločbe-2015 o ponovni odmeri pokojnine, ki se prične na zahtevo stranke. Ker je bila ustavna odločba-2015 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60 dnevni rok za vložitev zahteve potekel 29. 6. 2015. Zahteve vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok s potekom katerega ugasne pravica uživalca pokojnine, da zahteva revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine.

12. Del besedila ustavne odločbe-2015 o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 ne glede na čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, je mogoče uporabljati v kontekstu celovite odločitve. Pritožbeno sodišče v dosedanji sodni praksi izključno na ta način interpretira in uporablja ustavno odločbo-20155. Takšno razlago in uporabo le še dodatno utemeljuje 5. točka ustavne odločbe-2015 po kateri odločitev o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oz. od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi uživalca pokojnine.

13. Sicer je že Ustavno Sodišče RS jasno obrazložilo, da 60 dnevni rok določa v korist uživalcev pokojnin, pri katerih je od vročitve dokončne odločbe o odmeri poteklo več kot 10 let, saj v nasprotnem primeru nekateri ne bi mogli zahtevati revizije niti ponovne odmere pokojnine v nepravi obnovi postopka iz 183. člena ZPIZ-2, dopustni v 10 letih od vročitve dokončne odločbe. Tožnik v času izdaje ustavne odločbe-2015 sicer ni bil v takšnem dejanskem položaju, saj mu je bila pokojninska dajatev priznana leta 2007 in še ni preteklo 10 letno obdobje za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva.

14. Za pritožbeno stališče, da je 10 letni rok iz 183. člena ZPIZ-2 pričel teči 30. 9. 2019, to je na dan izdaje izpodbijane drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjskim sklepom dne 15. 4. 2019 o zavrženju zahteve, ni nobene pravne niti dejanske podlage. Tudi sicer je takšno pravno naziranje zmotno in v okoliščinah konkretnega primera nelogično, saj je neprava obnova zahtevana zaradi ponovne odmere višje pokojnine, kot je bila priznana z odločbo leta 2007 in ne zaradi zavrženja zahteve za uveljavljano izredno pravno sredstvo.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Glede na predhodno navedene dejanske okoliščine in materialno pravno izhodišče pritožba ne more biti uspešna. Ker je bila odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine tožniku vročena 5. 3. 2007 in je dokončna ter pravnomočna postala 20. 3. 2007, je 10 letni rok za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva potekel 5. 3. 2017. Dne 8. 4. 2019 vložena zahteva za revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine je prepozna, saj je podana po več kot 10-ih letih od vročitve dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine. Dne 29. 6. 2015 je potekel tudi 60 dnevni rok od objave ustavne odločbe-2015, v katerem bi lahko tožnik na tej podlagi zahteval revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine v nepravi obnovi postopka.

16. Ob predhodno ugotovljenem dejanskem procesnem stanju je v obravnavanem predsodnem postopku tožnikova zahteva na podlagi 129. člena ZUP-a zakonito zavržena. Ker sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano novo upravno odločbo, s katero bi pri odmeri pokojnine bil upoštevan del plač, izplačanih v obliki obveznic leta 1990 in 1991. 17. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve samo po sebi ni relevantno, pritožnik pravilno izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče do morebitne zavezanosti toženca za ponovno odmero pokojnine po uradni dolžnosti ni niti opredeljevalo. V kolikor je bila dne 18. 10. 1995 dejansko izvedena revizija podatkov o plačah v A. d. d. in dne 23. 10. 1995 zahtevana poprava obrazcev M4 - M8, ker naj obveznice iz naslova plač leta 1990 in 1991 zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 ne bi bile vštevne v pokojninsko osnovo, kot je zatrjevano v tožbi, ostaja odprto vprašanje morebitne zavezanosti zavoda iz 2. točke ustavne odločbe-2015 za postopanje po uradni dolžnosti, saj v tovrstnih postopkih 60 dnevni rok ni prekluzivne narave.

18. Zaradi vsega obrazloženega je bilo na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

19. Izrek o stroških je odpadel, saj po višini stroški pritožbe sploh niso priglašeni.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Npr. v zadevah: Psp 256/2017; Psp 424/2017; Psp 160/2019 itd. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004.