Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil lečečega zdravnika potem, ko ji je omogočila zagovor, v skladu z določbo 2. tč. 83. člena ZDR 2002. Ker ni razvidno, da bi tožnica zahtevala, da delodajalec o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvesti sindikat, se ne more v pritožbi sklicevati na to, da bi jo moralo sodišče prve stopnje o tem zaslišati, ko je odločalo o začasni odredbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri je tožena stranka dolžna do pravnomočne odločitve o sporu obdržati tožečo stranko na delu in ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu začasne odredbe ugodi. Sodišče je izpodbijani sklep utemeljilo z navedbo, da terjatev ni verjetno izkazana. Ni se ukvarjalo z navedbami in dokazi, ki jih je predložila tožnica, da tožena stranka ni preverjala, ali je tožnica doma, temveč le ali je njeno vozilo pred stanovanjsko hišo. Navedeno dejstvo ter navedbe o obveščenosti delodajalca, da je članica sindikata bi lahko sodišče ugotovilo z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice, ki je bil predlagan.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu zadeve v skladu s 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99, 96/2002) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. list RS št.19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na predlog stranke pa izda sodišče začasne odredbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. list RS št. 51/98). Po 272. členu ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo ta terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena zakona.

Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je tožena stranka dne 24.7.2003 izdala tožnici odločbo, s katero ji izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil lečečega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (6. alinea 1. tč. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/2002 - Ur. list RS št. 42/2002). Po navedeni odločbi tožnici preneha delovno razmerje dan po vročitvi odločbe.

Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je določen v ZDR/2002 v členih 83. do 87. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, potem, ko je tožnici omogočila zagovor, v skladu z določbo 2. tč. 83. člena ZDR/2002. Niti iz navedb in dokazov, ki jih je predložila tožnica ni razvidno, da bi tožnica zahtevala, da delodajalec o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvesti sindikat, katerega članica je tožnica. Tožnica niti ne navede, katerega sindikata je članica, niti kdaj je toženo stranko obvestila, da seznani sindikat o odpovedi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pred odločanjem o predlogu za začasno odredbo zaslišati tožnico, glede na to, da je bil ta dokaz predlagan v zvezi z začasno odredbo. Razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bo sodišče ugotavljalo v dokaznem postopku.

Ker torej v predmetni zadevi v tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da verjetnost terjatve obstoji, tudi zatrjevanje nenadomestljive škode zaradi izpada plače ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.