Jedro

Tožena stranka je prehitro (brez preverjanja pri tožeči stranki) in brez zadostne skrbnosti objavila za prvo tožečo stranko žaljiv članek, pri čemer v trenutku objave prispevka ni mogla popolnoma verjeti v resničnost zapisanega. Ob tem pa je bilo pisanje tudi senzacionalistično, kar nenazadnje priznava v svojem zaslišanju tudi avtorica članka sama. Sodišče druge stopnje na navedeno opozarja, saj je ob upoštevanju načela sorazmernosti dolžno tehtati, kateri interes je glede na konkretno pravno in dejansko situacijo v ospredju oziroma kateri mora stopiti v ozadje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da prvo tožnici plača odškodnino v višini 2.000,00 EUR in objavi povzetek sodbe (kot izhaja iz izreka prvostopne sodbe), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je dolžna prvi tožnici povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 849,05 EUR.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka) ter posledično izrek o stroških (IV. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da je sodišče opustilo presojanje članka kot celote in se osredotočilo zgolj na presojo naslova ter podnaslova v povezavi z naslovnico in objavljeno fotografijo prve tožnice, ni pa upoštevalo konteksta celotnega članka. Nepravilna je ugotovitev, da je članek pisan v trdilni obliki, saj je tožena stranka v njem pustila odprto vprašanje, kaj se je z denarnimi sredstvi zgodilo. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da zapis, ki pušča dvoumno razlago, ne more omejevati tožene stranke preko razumnih meja. Treba je upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen besedila. Članek ni objektivno žaljiv, kajti nikjer ne pušča zaključka, ki bi škodil časti in dobremu imenu tožeče stranke. Tožena stranka je poleg tega utemeljeno verjela v resničnost zapisanega, saj je novinarka informacije in namige preverila pri več inštitucijah, to je na MŠŠ, MOL, ACS in SVIZ. Šlo je torej za informacije javnih organov, ki so bile skladne z drugimi zbranimi informacijami, zato je logičen sklep, da javni denar ni bil porabljen za namene, za katere je bil predviden. Novinarka je prav tako imela informacijo o težavah s financiranjem in je to tudi preverila, zato je drugačen zaključek sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Glede na težave s plačili in ob informaciji tožeče stranke, da je bilo sredstev dovolj, je bil zaključek o nepravilni porabi denarja edini logičen. Zahteva, da bi se tožena stranka morala pozanimati o dinamiki priliva sredstev, je pretirana. Ne glede na to, da se sodišče ni spuščalo v vprašanje objavljene fotografije in se ni opredeljevalo do zaničevalnega namena članka, pa pritožba iz previdnosti opozarja, da ta ni podan. Zmotna je tudi odločitev o višini odškodnine, saj tožeča stranka ni ponudila potrebne trditvene podlage v tej smeri, niti o tem ni bil izveden noben dokaz. Zato ni mogoče ugotoviti okoliščin, ki bi opravičevale dosojeno odškodnino.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je materialnopravno pravilno izhajalo iz vprašanja, ali je bilo v predmetni zadevi na strani tožene stranke izvršeno dejanje žaljive obdolžitve, ali je torej o tožeči stranki trdila ali raznašala kaj, kar je lahko škodovalo njeni časti in dobremu imenu, pri čemer se lahko tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila ali raznašala (160. člen Kazenskega zakonika, KZ-1).

Pritožbeno sodišče se pri vprašanju žaljivosti zapisanega v celoti pridružuje razlogom prvostopne sodbe. Tako se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da celoten članek ni pisan v trdilni obliki, temveč pušča prostor za postavljanje vprašanj in dvom, kaj se je s prejetim denarjem zgodilo. Drži sicer, da sta objektivno žaljiva (le) naslov in podnaslov članka „Naš denar prek zasebnih zavodov v zasebne žepe“ in „Zavod T. je v desetih letih od šolskega ministrstva prejel dobrih 800.000 tisoč evrov. Kljub nepravilnemu ravnanju z denarjem“, vendar gre v obeh primerih za trditvi, ki ne puščata prostora za skepso povprečnega bralca o tem, kaj naj bi se po prepričanju tožene stranke z denarjem dejansko zgodilo. Toliko manj zato, ker je k naslovoma dodana še označba „P.-monopolisti“ in na drugi strani „razkrivamo“. Citirani zapisi so objektivno žaljivi, saj predstavljajo tožečo stranko kot osebo, ki si prilašča sredstva, ki ji ne pripadajo, ki torej nepravilno ravna z davkoplačevalskim denarjem. Drži sicer, da besedilo članka ne vsebuje nadaljnjih žaljivih označb, vendar pa vsebuje argumente v podporo naslovu in podnaslovu, saj pojasnjuje nepravilnosti v zvezi z zaposlovanjem in prilivi denarja, zato ni mogoče zaključiti, da je kontekst besedila drugačen oziroma da, kakorkoli omili uvodna zapisa spornega prispevka. Tako tudi ne gre za vprašanje dvoumnosti članka, kot to želi prikazati pritožba, odločba Vrhovnega sodišča, ki jo citira (II Ips 509/2004), pa obravnava drugačno dejansko stanje zadeve, ko je šlo za kritiko dela tožeče stranke v eni sami sporni izjavi in jo je bilo dejansko mogoče razumeti na različne načine.

Tožena stranka bi se odškodninske odgovornosti lahko razbremenila, v kolikor bi dokazala, da je zapisano bodisi resnično, bodisi da je utemeljeno verjela v resničnost zapisanega. O nepravilnostih pri drugo toženi stranki je prejela informacije od štirih uradnih virov, čemur sodišče verjame, vendar je treba opozoriti, da se vse informacije nanašajo na vprašanje zaposlovanja (zapisnik Inšpektorata MŠŠ, ACS in SVIZ, ki se nanašajo na zahtevano izobrazbo, kar za zadevo ni relevantno), le deloma pa tudi plačevanja zaposlenih. Slednje bi lahko bilo povezano z nepravilnostmi pri ravnanju s prejetimi sredstvi, ni pa seveda temu nujno tako. Tožena stranka je sicer dobila tudi informacijo o višini prejetih sredstev, hkrati pa naj bi ji prva tožnica povedala koliko sredstev projekt potrebuje, pri čemer je bila ta številka manjša, kar jo je utrdilo v prepričanju o nepravilnostih. Da bi ji dala tako informacijo prvo tožnica zanika in trdi (ter je izpovedala), da se tožena stranka ni nikoli pozanimala o odlivih drugo tožnice v zvezi s projektom P., novinarka tožene stranke pa je zaslišana izpovedala, da bi tožečo stranko lahko vprašala, kako je bila porabljena (domnevna) razlika javnega denarja. Prav slednja okoliščina, sploh v povezavi s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka vedela (kot to izhaja tudi iz članka), da so prilivi denarnih sredstev neredni oziroma se nakazujejo z zamikom, bi lahko vodila tudi k drugačnemu zaključku glede vprašanja plačil zaposlenim in posredno s pravilnostjo porabe denarja. Glede na to, da je bila večina informacij tožene stranke vezana na vprašanje zaposlovanja in le manjši del na pravilnosti pri plačevanju zaposlenih ter ob dejstvu, da se je zavedala problema pravočasnosti nakazil, bi morala toženka pokazati večjo skrbnost pri preverjanju finančnih podatkov, vsaj s tem, da bi tudi od tožeče stranke pridobila komentar oziroma pojasnilo o težavah pri plačilih in zaposlovanju. To od novinarke terja tudi 3. člen Kodeksa novinarjev, po katerem mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, pa tudi 1. člen Kodeksa, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je tožena stranka prehitro (brez preverjanja pri tožeči stranki) in brez zadostne skrbnosti objavila za prvo tožečo stranko žaljiv članek, pri čemer v trenutku objave prispevka ni mogla popolnoma verjeti v resničnost zapisanega. Ob tem pa je bilo pisanje tudi senzacionalistično, kar nenazadnje priznava v svojem zaslišanju tudi avtorica članka sama. Sodišče druge stopnje na navedeno opozarja, saj je ob upoštevanju načela sorazmernosti dolžno tehtati, kateri interes je glede na konkretno pravno in dejansko situacijo v ospredju oziroma kateri mora stopiti v ozadje (prim. II Ips 658/2004). V konkretni zadevi je tako dalo prednost časti in dobremu imenu prvo tožnice, ker je tožena stranka ob pomanjkljivi skrbnosti, zlasti zbiranju informacij tudi od tožeče stranke, o prvi tožnici zapisala trditve, ki so žaljive in to na način, ki ne pušča prostora za morebitno drugačno sklepanje ali vsaj skepso o zapisanem. Iz članka ne izhaja namen zgolj opozoriti na potrebo po večjem nadzoru nad zavodi, kot je to trdila tožena stranka, poleg tega bi se objavljeno vsekakor dalo zapisati v drugačnem tonu, s postavljanjem vprašanj, ki bi pri bralcu spodbudili razmislek o vprašanju porabe javnih sredstev, v predmetni zadevi pa se vsi zaključki ponujajo sami po sebi.

Pravilna pa je odločitev prvostopnega sodišča tudi v vprašanju škode in višine odškodnine zanjo. Pogoj za denarno odškodnino so dovolj intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki jih trpi oškodovanec zaradi posega v njegovo osebno integriteto, ta pa je v predmetni zadevi tudi izpolnjen (prim. II Ips 126/2003, II Ips 549/97, I Cp 254/2009, II Cp 3307/2008). Tako je prvo tožnica trdila in izpovedala, da jo je objava članka izredno prizadela, saj je vse življenje posvetila delu, predvsem na področju izobraževanja in vzgoje otrok, mladostnikov in odraslih. Po objavi so jo pričeli zasipati z vprašanji, načeto je bilo njeno zdravje, pojavile so se težave s pritiskom in srcem, neprespane noči, čustvena razrvanost ter neprijeten občutek in celo sram. Čutila se je dolžno zagovarjati se in opravičevati kamorkoli je prišla, objavljene neresnice pa so začele obremenjevati njene stike z ljudmi kot tudi njen odnos v strokovnem smislu. Izpovedala je še, da je bila pod bremenom moralnega in strokovnega izničenja ter da je družbi veliko dala in še daje in si takega madeža ni zaslužila. Njene težave je potrdil tudi zakoniti zastopnik drugo tožeče stranke, kot tudi priča A. J. Odškodnina v višini 2.000,00 EUR je glede na opisano pravična in skladna z namenom drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Tožena stranka je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa po 155. členu ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča.