24. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 288/2005 z dne 6. 4. 2005 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2093/2002 z dne 18. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je za zavrglo tožbo pritožnika, ki jo je vložil zaradi kršenja osebnostnih pravic. Vrhovno sodišče je s sklepom potrdilo odločitev Upravnega sodišča in pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 23. člena Ustave. Obe sodišči sta ugotovili, da je pritožnik zamudil prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Sodišči naj bi se sklicevali na tretji odstavek 1. člena v povezavi s prvim odstavkom 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) namesto, da bi odločali na podlagi 20. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99 in nasl. – v nadaljevanju ZVOP). Na podlagi 20. člena ZVOP naj bi se smelo sodno varstvo osebnih podatkov zahtevati ves čas, dokler kršitev traja, zato naj za varstvo osebnih podatkov ne bi veljal 30-dnevni prekluzivni rok, določen v tretjem odstavku 1. člena ZUS. V konkretnem primeru naj bi zatrjevana kršitev nastala z izdajo sporne odločitve centra za socialno delo, na podlagi katere so bili pritožniku prepovedani stiki z otroci. S kršitvijo pravice do varstva osebnih podatkov naj bi pritožniku nastala škoda, ki naj bi še trajala. Meni, da je center za socialno delo nezakonito uporabil osebne podatke pritožnika kot enkratno dejanje, vendar ima to dejanje trajne posledice. Zato pritožnik meni, da kršitev še vedno traja. Šlo naj bi za vzdrževanje določenega protipravnega stanja, ki ga pritožnik primerja s t. i. trajajočim kaznivim dejanjem. Ker so sodišča tožbo zavrgla, naj bi kršila pritožnikovo pravico do sodnega varstva.

B.

3.Pritožnik nasprotuje pravnemu stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča, da je rok za vložitev tožbe zoper kršitev pravice do varstva osebnih podatkov že potekel. Zatrjuje torej nepravilno uporabo materialnega prava. Kršitev zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, Ustavno sodišče ne presoja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Preizkusi torej le, ali je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi take interpretacije zakona, ki posega v človekove pravice. Predmet presoje ni pravilna uporaba zakona, za presojo Ustavnega sodišča je relevantno le vprašanje, ali je sporno stališče (razlaga zakona) skladno z Ustavo.

4.Sporna razlaga zakona se nanaša na vprašanje, ali so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Očitno napačna oziroma z Ustavo neskladna razlaga bi posegla v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave: pravico do dostopnosti do sodišča in do (meritorne) odločitve. Pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve v ustavnoskladnem postopku ni neomejena. Zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči. Ker gre za oviro za meritorno odločanje sodišča, pomenijo procesne predpostavke omejitev ustavne pravice do sodnega varstva.

5.V obravnavani zadevi gre za presojo pravočasnosti vložene tožbe. Ni sicer predmet presoje določitev teh okoliščin kot procesnih predpostavk, temveč vprašanje, če ni sodišče s preozko ali napačno razlago procesnih omejitev nedopustno odvzelo pritožniku pravice do sodnega varstva. Za to pa v tem primeru ne gre. Upravno in Vrhovno sta svoje stališče oprli na 20. člen ZVOP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena in s prvim odstavkom 26. člena ZUS. Upoštevali sta posebno ureditev na področju varstva osebnih podatkov, ki omogoča vložitev tožbe ves čas trajanja kršitve. Iz stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da je pri pritožniku kršitev pravice že prenehala, ker je kršitev, ki jo pritožnik uveljavlja, enkratno posamično dejanje. Zato je rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 26. člena ZUS začel teči z vročitvijo sporne odločbe centra za socialno delo, s katero je bil pritožnik seznanjen z morebitno kršitvijo. Taka razlaga je mogoča in v okviru zakonske ureditve varstva osebnih podatkov, tudi logično in prepričljivo utemeljena. Dejstvo, da naj bi morebitne posledice kršitve za pritožnika še obstajale, ne pomeni, da še vedno traja tudi kršitev pravice varstva osebnih podatkov. Zato so neutemeljeni očitki pritožnika o kršitvi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče ustave pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan