Jedro

Za odškodninsko odgovornost oziroma za plačilo odškodnine, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost). Ker je bilo s pomočjo izvedenskega mnenja dokazano, da škoda (z veliko verjetnostjo) ne izvira iz ravnanj oziroma dejavnosti tožene stranke, česa drugega pa revidentu v postopku ni uspelo dokazati, tudi ob upoštevanju določila 173. člena ZOR, z zavrnitvijo zahtevka niso bila kršena določila drugega odstavka 174. člena ZOR, kot to v reviziji navaja revident.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3,000.000,00 SIT, kot posledic nesreče pri delu dne 26.1.1983. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenskimi mnenji, saj si mnenji dr. L. in dr. V. nasprotujeta. To pa pomeni, da si v sodbi nasprotujejo tudi razlogi sodbe, posledično tej kršitvi pa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo in sicer določila drugega odstavka 174. člena ZOR, po katerem za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se po določbi prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava (368. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo je uveljavljal revident. Revident je navajal, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju sama s seboj in izvedenskimi mnenji. Sodišče bi zato pred odločitvijo nasprotja moralo odpraviti, saj take sodbe ni mogoče preizkusiti, tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa opredeljuje 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Glede izvedenskih mnenj tudi revizijsko sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da nasprotij med obravnavanima izvedenskima mnenjema ni. Izvedenec dr. L. ni bil vprašan in se zato v svojem izvedenskem mnenju z dne 6.6.1994 ni izrekel o tem, zakaj je pri revidentu prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Naloga izvedenca je bila, da razloži nevropsihiatrične težave revidenta, do katerih naj bi prišlo (kar pa navaja samo sodišče) zaradi nezgode pri delu v letu 1983. Izvedenec je v izvedenskem mnenju zato samo opisal zdravstveno stanje revidenta, v vzroke ugotovljenega zdravstvenega stanja pa se je spustil šele izvedenec dr. V. v izvedenskem mnenju z dne 16.2.1998 (na podlagi sklepa sodišča opr. št. Pd ...z dne 7.11.1997), ki je prevzel izvedeniško delo v imenu Inštituta za nevrologijo in nevrofiziologijo UKC Ljubljana. Ker so ugotovitve glede ugotovljenega zdravstvenega stanja revidenta pri obeh izvedencih v bistvenih vprašanjih podobna, o vzrokih zdravstvenega stanja revidenta pa je podajal mnenje samo en izvedenec, ni mogoče zaključiti niti, da so v izvedenskih mnenjih neskladja, sploh pa ne neskladja o vzrokih revidentovega zdravstvenega stanja. Ker ima izpodbijana sodba tudi obrazložene razloge, zakaj je glede vzroka revidentovega zdravstvenega stanja sprejelo izvedensko mnenje dr. V., in je sama obrazložitev prepričljiva in v skladu z listinami, revizijsko sodišče ugotavlja, da v njej ni pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. To pomeni, da ni ugotoviti v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Zaradi obrazloženega tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Za odškodninsko odgovornost oziroma za plačilo odškodnine, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost). Ker je bilo s pomočjo izvedenskega mnenja dokazano, da škoda (z veliko verjetnostjo) ne izvira iz ravnanj oziroma dejavnosti tožene stranke, česa drugega pa revidentu v postopku ni uspelo dokazati, tudi ob upoštevanju določila 173. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/98 in 57/89), z zavrnitvijo zahtevka niso bila kršena določila drugega odstavka 174. člena ZOR, kot to v reviziji navaja revident. Ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava, je zaključilo, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna in je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77 in ZOR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).