25. 10. 2012

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Veronika Kolar, Teharje, ki jo zastopa Odvetniška družba Borut Soklič in odvetniki, o. p., d. o. o., Celje, na seji 25. 10. 2012

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 61/2011 z dne 9. 6. 2011 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 408/2010 z dne 25. 11. 2010 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 1139/2009 z dne 1. 3. 2010 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

Med zapuščinskim postopkom po pokojnem Stjepanu Klenovšaku je med pokojnikovo izvenzakonsko partnerko in dvema izmed štirih otrok prišlo do spora glede obsega zapuščine, zato je zapuščinsko sodišče izvenzakonsko partnerko glede stanovanja in osebnega avtomobila napotilo na pravdo za ugotovitev skupnega premoženja in izločitev iz zapuščine. Ta je skladno z napotitvenim sklepom tožbo vložila le zoper dediča, ki se s tem, da stanovanje in avto sodita v skupno premoženje, nista strinjala. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče je sodbo razveljavilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije na podlagi stališča, da so vsi dediči glede obsega zapuščine in dednih pravic enotni in nujni sosporniki. V ponovljenem postopku je pritožnica tožbo želela razširiti še na preostala dva dediča (ki sta pred tem v pravdi nastopala kot stranska intervenienta), ki z razširitvijo nista soglašala. Zato sodišče subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo in je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije z obrazložitvijo, da tožnica sama ugotavlja, da je sodna praksa o vprašanju pravilne pasivne legitimacije v sporih o obsegu zapuščine enotna. Iz razlogov sklepa Vrhovnega sodišča sledi še, da se je sodna praksa začela (pre)oblikovati že v času pred vložitvijo tožbe v tej zadevi.

Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje tej odločitvi. Navaja, da je tožbo zoper le dva dediča vložila skladno z napotitvenim sklepom, načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Slovenije VSS Pž 111/77 z dne 17. 3. 1977 in ustaljeno sodno prakso (sodba št. II Ips 68/1995 z dne 18. 5. 1995). Zaradi spremembe sodne prakse glede vprašanja pasivne legitimacije po vložitvi tožbe je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, nastale situacije pa naj v okviru razpoložljivih procesnih možnosti ne bi bilo več mogoče sanirati (razširitev tožbe na sprva netoženega naj bi bila dopustna samo z njegovo privolitvijo, te pa v konkretnem primeru ni bilo). Poudarja, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, kljub temu da je ravnala z zahtevano skrbnostjo, ko je tožbo vložila skladno z vsebino napotitvenega sklepa, načelnim pravnim mnenjem in sodno prakso. Pritožnica novi sodni praksi vsebinsko ne nasprotuje, trdi le, da ji njena sprememba ne bi smela biti v škodo. Zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena (ker je sodišče z arbitrarno spremembo sodne prakse zakon uporabilo drugače kot v času, ko je vlagala tožbo), 22. člena (sprememba sodne prakse brez hkratne spremembe načelnega pravnega mnenja pomeni arbitraren odstop od sodne prakse), 23. člena (zaradi naknadne spremembe sodne prakse ni bila deležna sodnega varstva), 25. člena (ni imela pravnega sredstva za izboljšanje svojega pravnega položaja) in 33. člena Ustave (ker je iz procesnih razlogov ostala brez zasebne lastnine).

3.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 61/2011 z dne 9. 6. 2011 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS; 1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 408/2010 z dne 25. 11. 2010 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 1139/2009 z dne 1. 3. 2010 sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (2. točka izreka).

5.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata

7. 3. 2013

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Albine Jereb, Teharje, in Silve Kolar, Celje, ki ju zastopa Odvetniška družba Borut Soklič in odvetniki, o. p., d. o. o., Celje, na seji 7. marca 2013

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 408/2010 z dne 25. 11. 2010 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 1139/2009 z dne 1. 3. 2010 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pravna prednica pritožnic (v pravdi tožnica)[1] je vložila ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da sta stanovanje in avtomobil skupno premoženje nje in zapustnika (zunajzakonskega partnerja tožnice) in da je predmet zapuščine le polovični delež tega premoženja. Izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da tožnica ni tožila prave stranke. Po oceni sodišč bi namreč morala kot nujne sospornike tožiti vse zapustnikove dediče in ne le tistih, ki se v zapuščinskem postopku nista strinjala z njeno zahtevo za izločitev dela premoženja iz zapuščine.

2.Senat Ustavnega sodišča je na seji 25. 10. 2012 s sklepom sprejel ustavno pritožbo v obravnavo.

3.Na ustavno pritožbo sta odgovorila druga toženka in pravni naslednik stranske intervenientke iz pravdnega postopka, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi. Oba opozarjata, da je bila o predmetu spora sklenjena sodna poravnava, ki jo prilagata, in Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.

Pritožnici tezi o pomanjkanju pravnega interesa deloma nasprotujeta z utemeljitvijo, da je sicer res prišlo do sporazumne ureditve razmerij s sodno poravnavo, vendar je pri tem "do določene mere ostalo sporno le še vprašanje visokih pravdnih stroškov", odločitev o pravdnih stroških pa je prav tako predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo. Pogoji za vsebinsko odločanje o ustavni pritožbi so po mnenju pritožnic izpolnjeni, ker naj bi imela vsebinska odločitev pravne posledice za odločitev o stroških postopka. Pojasnjujeta, zakaj so po njuni oceni izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo ustavne pritožbe zoper odločitev o stroških postopka.

B.

5.Iz odgovorov na ustavno pritožbo s prilogami izhaja, da je pravna prednica pritožnic po vložitvi ustavne pritožbe vložila novo tožbo. V njej je postavila objektivno enak ugotovitveni zahtevek kot v tožbi, o kateri je razsojeno z izpodbijanima sodbama, drugače kot v obravnavanem primeru pa je z novo tožbo ta zahtevek uperila zoper vse zapustnikove dediče (oziroma njihove pravne naslednike) kot nujne sospornike. Ta postopek se je končal s sklenitvijo sodne poravnave in dednega dogovora št. M 20/2012, P 599/2011. Z navedenima sodno poravnavo in dednim dogovorom so stranke, kot so zapisale v 2. točki tega dokumenta, uredile vsa medsebojna sporna razmerja v zvezi z zapuščino po zunajzakonskem partnerju pravne prednice pritožnic.[2] Izrecno so izjavile, da iz naslova dedovanja po zapustniku in s tem v zvezi nastalih pravdnih postopkov nimajo druga do druge nobenih zahtevkov več.

6.Pritožnici[3] sta torej z zapustnikovimi dediči sporazumno na novo določili medsebojna pravna razmerja v zvezi s predmetom, na katerega se nanašata izpodbijana akta. Morebitna razveljavitev izpodbijanih sodb ne bi vplivala niti na veljavnost niti na vsebino s sodno poravnavo dogovorjenih pravic in obveznosti pritožnic. To v svojem odgovoru na navedbe udeležencev izhodiščnega postopka priznavata tudi pritožnici. Njun pravni interes za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo je s sklenitvijo sodne poravnave torej ugasnil. V izpodbijanih sodbah vsebovana neugodna odločitev o stroških postopka je bila akcesorna odločitvi o glavni stvari. Kot taka – akcesorna – ne more imeti niti pridobiti nobenega pomena za presojo o pravnem interesu za odločanje o ustavni pritožbi. Zato sklicevanje na "do določene mere" še vedno sporno vprašanje pravdnih stroškov ni pomembno.

7.Ker pritožnici nimata pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič − Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1]Vlagateljica ustavne pritožbe je po vložitvi ustavne pritožbe umrla. S trenutkom njene smrti sta na njeno mesto vstopili pritožnici, ki sta razglašeni za dedinji po pokojni vlagateljici ustavne pritožbe s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju št. D 743/2011 z dne 20. 12. 2011.

[2]Prvi pritožnici tako med drugim pripada osebni avto, ki je spadal v skupno premoženje zapustnika in tožnice, ter zapustnikova sredstva na bančnih računih.

[3]Sodno poravnavo je med drugim podpisal odvetnik odvetniške družbe, ki je zastopala med postopkom umrlo tožnico.