Jedro

Tržna cena vrednostnih papirjev se lahko odlikuje le na organiziranem delujočem trgu, ki se organizira na način in pod pogoji določb ZTVP, kar pomeni, da je potrebno predložiti predpisano javno ponudbo za prodajo vrednostnih papirjev. Cena delnic, ki se prodajajo v okviru nejavne prodaje, lahko zelo niha, saj na njihovo prodajo in nakup vplivajo različne, lahko tudi subjektivne in celo špekulativne okoliščine. Odločitev tožene stranke, ki izhaja iz višine koristi, ki jo je pridobil tožnik v času realizacije opcije, ki predstavlja knjigovodsko vrednost delnice (kar posledično predstavlja davčno osnovo za obdavčitev iz naslova osebnih prejemkov tožnika), je po presoji sodišča pravilna. V primeru, ko tožnik ne izkaže tržne vrednosti delnice v času realizacije opcije, je treba kot realni premik v njegovem premoženju oziroma pridobitvi koristi upoštevati najmanj tisto, kar je tožnik v realnem premoženju pravne osebe pridobil, to pa je izraženo v knjigovodski vrednosti delnice. V nasprotnem primeru bi pravna oseba na ta način iz naslova opcijskega nagrajevanja izplačala neobdavčene skrite dobičke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 5. 2. 2002, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2000. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 pod oznako 19 - prejemki iz pogodbenih poslov napovedal prejemke iz naslova udeležbe pri dobičku družbe AAA d.d. v višini 3.103.204,00 SIT in od drugih izplačevalcev, v skupni višini 5.966.682,00 SIT, pripisal normirane stroške v višini 576.031,00 SIT in akontacijo dohodnine 1.361.530,00 SIT. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je skupščina družbe AAA d.d. (v nadaljevanju: pravna oseba) v letu 1998 sprejela sklep o udeležbi članov nadzornega sveta na dobičku za leto 1997, po katerem se posameznemu članu nadzornega sveta izplača 2/3 nagrade v obliki opcij, izraženih v skupnem številu navadnih imenskih delnic (11.203), izračunanih po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT, 1/3 pa v denarju. Sklep skupščine o delitvi dobička za leto 1997 je bil realiziran v letu 2000. Tožnik je bil tako upravičen do udeležbe na dobičku v višini 1079 delnic. Plačila, ki jih prejmejo člani nadzornega sveta, ki v družbi niso zaposleni za njihovo delo v obliki udeležbe pri dobičku (kar je v primeru tožnika), se z vidika obdavčitve štejejo med osebne prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi v smislu 3. alinee prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94-popr., 7/95 in 44/96, v nadaljevanju: ZDoh). V skladu z 2. alineo 6. člena ZDoh se tovrstni prejemki v višini, od katere je bil obračunan davek od osebnih prejemkov, vštejejo v osnovo za dohodnino. V letu 2000, ko je bil sklep skupščine realiziran, je pravna oseba - izplačevalec ob dilemi, katero vrednost delnice (nabavno, tržno ali knjigovodsko) navesti pri podatkih za odmero dohodnine, za davčno osnovo upoštevala knjigovodsko vrednost delnice, ki je znašala 2.876,00 SIT, kar je po presoji tožene stranke pravilno. Delnice pravne osebe, ki jih je v letu 2000 pridobil tožnik, so navadne imenske delnice, ki ne kotirajo na borzi in nimajo statusa tržnih vrednostnih papirjev in tržne vrednosti. V skladu z določbo 4. odstavka 3. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju: ZTVP) so tržni vrednostni papirji tisti vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu, skladno z določili 9. člena ZTVP pa je organizirani trg vrednostnih papirjev le trg vrednostnih papirjev, ki je posredno ali neposredno dostopen javnosti, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan s strani pristojnih organov. Delnice pravne osebe v smislu določb ZTVP niso pridobile tržne vrednosti in so netržni vrednostni papirji, ki imajo zgolj orientacijske cene. S stališča obdavčitve je potrebno upoštevati vsebino in naravo posameznih dohodkov v času, ko so bili izplačani in v višini, v kateri so bili izplačani. Delnice pravne osebe so bile tožniku na njegov trgovalni račun preknjižene v letu 2000, zato je z vidika obdavčitve tožnik tega dne prejel prejemke. Pri določitvi vrednosti delnice in s tem tudi višine prejemka pa ni moč uporabiti povprečne nabavne vrednosti delnice, kot je bila določena s sklepom skupščine iz leta 1998, ampak vrednost delnice v času izročitve (preknjižbe), to pa je njena knjigovodska vrednost, saj delnica tržne vrednosti nima.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov kršitve materialnega zakona, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Skupščina pravne osebe je s sklepom z dne 1. 7. 1998 odločila, da se članom nadzornega sveta plača 2/3 udeležbe na dobičku v obliki opcij za odkup skupaj 11.203 navadnih imenskih delnic, izračunanih po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT za sklad lastnih delnic za leto 1997. Opcija se lahko izvrši v roku 30 dni po izteku mandata. Udeležba na dobičku je bila torej podeljena in določena s sklepom skupščine v obliki pravice, ki naj bi se izvršila oziroma terjatve, ki naj bi se izterjala v 30 dneh po izteku mandata članov nadzornega sveta, vrednost tako podeljene pravice oziroma terjatve je bila določena na podlagi vrednosti lastnih delnic, ki so bile predmet opcije ob sprejemu sklepa in je znašala 615,00 SIT. Na podlagi te vrednosti je bil določen tudi znesek dela dobička iz leta 1997, ki se je namenil za udeležbo na dobičku. Kakršnakoli druga vrednost opcije bi pomenila, da se za nazaj spreminja sklep skupščine o višini dobička, ki je namenjen za udeležbo članov nadzornega sveta na dobičku, takšen sklep pa lahko sprejme le skupščina. Ko delniška družba odproda lastne delnice članom nadzornega sveta nikakor ne gre za to, da bi se morebitna negativna razlika med nakupno ceno delnice, ki je določena s sklepom skupščine ter tržno vrednostjo delnice (oziroma knjigovodsko vrednostjo delnice) na dan izvršitve sklepa, lahko opredelila kot dodatna udeležba v dobičku, saj finančni rezultat, ki ga družba ustvari pri tej prodaji ni več vprašanje delitve dobička. Te "transakcije" se lahko izkazujejo šele v bilanci družbe naslednjega leta in sicer v skladu s stališčem 17 oziroma njegovimi dopolnitvami, ki ga je sprejel Slovenski inštitut za revizijo. Iz določbe 228. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) ter stališča Slovenskega inštituta za revizijo izhaja, da razlika med ceno opcijske delnice ter knjigovodsko vrednostjo delnice na dan izvršitve opcije, ne more predstavljati dodatnega prejemka upravičencev do udeležbe v dobičku. Udeležba v dobičku je le tisti del denarne terjatve v dobičku, ki jo določi skupščina s sklepom. Stališče, da ta razlika predstavlja dodaten prejemek bi pomenilo, da se z davkom od osebnih prejemkov obdavčuje že sama pridobitev pravice do nakupa delnic družbe po vnaprej določeni ceni. Po stališču Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št 416-4/99-ZK/50 so iz obdavčitve izvzete prodaje pravic, ki dajejo možnost nakupa in prodaje po vnaprej določeni ceni kot so terminske pogodbe, opcije, prednostne pravice in nakupni boni, iz obdavčitve je izvzeta sama pridobitev pravice do nakupa delnic družbe po vnaprej določeni ceni. V konkretnem primeru pa gre prav za pravico do nakupa delnic družbe po vnaprej določeni ceni. Po mnenju svetovalne družbe BBB d.o.o. upravičenec do udeležbe na dobičku v obliki opcij, ob realizaciji opcije (ob izterjavi denarne terjatve) plača delnico v vrednosti terjatve, s katero je udeležen na dobičku družbe. Uresničitev opcije pomeni, da je uveljavil svojo pravico in od družbe odkupil delnico po s sklepom skupščine določeni ceni. Kadar gre za opcije, je za upravičenca samo ta cena tista, ki jo je plačal za delnico in zato tržna cena in samo ta vrednost predstavlja vrednost, s katero je udeležen v dobičku družbe, saj mu je bil dobiček družbe izplačan samo v tem delu.

Izpodbijana odločba bi bila neutemeljena tudi v primeru, če bi davčni organi imeli zakonsko pooblastilo, da odločajo o višini udeležbe na dobičku in bi bila ugotovitev tožene stranke, da je skupščina s sklepom z dne 1. 7. 1998 odločila, da se udeležba na dobičku članom nadzornega sveta izplača z delnicami ter da je potrebno vrednost delnic ugotavljati po knjižni vrednosti delnic na dan izplačila - torej preknjižbe delnic na račun tožnika, pravilna (kar tožnik sicer zanika). Iz sklepa skupščine izhaja, da je kot vrednost za določitev udeležbe na dobičku uporabljena povprečna nabavna vrednost imenskih delnic v letu 1997, kar pomeni, da je pravna oseba te delnice očitno odkupila in da imajo tržno ceno. Tržna cena je vsaka cena, ki se doseže pri prodaji, ne glede na to, ali je delnica prodana na organiziranem trgu ali izven organiziranega trga. Lastne delnice, ki so bile predmet opcije, so bile kupljene po povprečni nabavni vrednosti 615,00 SIT za delnico in so ob sprejemu sklepa predstavljale sredstvo družbe v obliki naložbe v lastne delnice. Ker se je opcija v letu 2000 realizirala tako, da so se delnice preknjižile v last tožnika, se vrednost teh delnic ob navedenem stališču lahko ugotavlja le v višini njihove vrednosti kot finančnih naložb, torej vrednosti lastnih delnic kot sredstev družbe. Po stališču Slovenskega inštituta za revizijo pa se je vrednost finančnih naložb po tedaj veljavnem SRS 3 oziroma 6 določila na podlagi njihove nabavne vrednosti (SRS 3.6 oz. 6.5) in se pod pogoji iz SRS 3.13 oziroma 6.11 revalorizirala. Prav to pa je uveljavljal tožnik ob izračunu davčne osnove na podlagi udeležbe na dobičku v svoji pritožbi. Tržna vrednost delnic praviloma ne dosega knjigovodske vrednosti delnic, izračunane na podlagi knjižne vrednosti kapitala. Davčni organ zato, tudi če bi imel podlago v zakonodaji, ne more uporabiti kot merilo za vrednost delnic knjižne vrednosti, saj bi to pomenilo, da obdavčuje vrednost, ki je davčni zavezanec ni nikoli prejel. Ravno to pa tožnik ves čas trdi in je za to svoje stališče predložil ustrezne dokaze. Kot dokaz prilaga kopijo ene od pogodb o nakupu delnic. Tudi če bi bilo stališče tožene stranke pravilno, bi morala izvesti ustrezne dokaze glede vrednosti delnic, ki so predmet opcij, saj je tožnik svoje dokaze predložil, toženka, pa jih je zavrnila, ne da bi izvedla ustrezni dokazni postopek in s tem bistveno kršila pravila postopka. Določitev vrednosti delnice, ki je predmet opcije, kot oblike izplačila udeležbe na dobičku po stanju na dan realizacije opcije po knjižni vrednosti, ki je drugačna, kot je vrednost opcije iz sklepa skupščine, je torej pravno zmotno in predstavlja kršitev 228. člena in (za leto 2000 veljavnega) 50. člena ZGD, kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, zakonitosti dela upravnih organov iz 120. člena Ustave RS ter v času sklepa o udeležbi na dobičku veljavnih SRS 3 in 6. S tem je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršena pravila postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in spremni odločbo tako, da odpravi prvostopno odločbo v delu, v katerem ugotavlja davčno osnovo za obračun dohodnine na podlagi udeležbe na dobičku v obliki opcij višjo kot 597.226,50 SIT in davek od osebnih prejemkov višji kot 149.306,62 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik od pravne osebe, kjer je bil član nadzornega sveta, prejel plačilo, ki je bilo delno izvršeno z delniškimi opcijami. Sporno med strankama je, ali je bila davčna osnova za davek od osebnih prejemkov po 16. členu ZDoh iz naslova izplačila nagrade članom nadzornega sveta v obliki delniških opcij, ki je bila v prvostopni odločbi tožniku upoštevana na podlagi njegove napovedi, upoštevana v pravilni višini. Na podlagi sklepa skupščine je bil tožnik upravičen do udeležbe na dobičku za leto 1997 v obliki opcije, izražene v številu 1079 navadnih imenskih delnic, izračunanih po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT za sklad lastnih delnic za leto 1997. Do realizacije delniške opcije je prišlo v letu 2000. Po mnenju tožeče stranke knjigovodska vrednost (2.876,00 SIT) ni prava vrednost delnice ter navaja, da je vrednost udeležbe na dobičku, ki je bila podeljena tožniku s sklepom skupščine, izražena v terjatvi in določena v podeljeni vrednosti lastnih delnic, ki je ob sprejemu sklepa znašala 615,00 SIT.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ki je potrdila knjigovodsko vrednost delnice kot tisto vrednost, ki se upošteva za določitev osnove za odmero dohodnine iz naslova drugih prejemkov, ker delnice pravne osebe ne kotirajo na borzi, pravilna in na zakonu utemeljena. Delniške opcije so pravice do pridobitve delnic, ki omogočajo ugodnejšo pridobitev delnic družbe in jih, kot je to tudi v obravnavanem primeru, pravna oseba zagotovi kot plačilo (nagrado) članom uprave in članom nadzornega sveta. Ob podelitvi opcije je s sklepom skupščine pravne osebe določena cena (615,00 SIT) v višini katere bo lahko upravičenec - tožnik v prihodnosti pridobil delnico, kar ni sporno. Po presoji sodišča vrednost delnice v višini 615,00 SIT ne more predstavljati davčne osnove za druge prejemke, saj opredeljuje le njeno izhodiščno vrednost ob sprejemu sklepa skupščine. Ob realizaciji pridobitve delnice (preknjižbi na trgovalni račun tožnika) pa je vrednost delnice praviloma drugačna in je lahko večja ali manjša. V obravnavanem primeru se z delnicami pravne osebe ni trgovalo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, ki ga 9. člen ZTVP definira kot trg vrednostnih papirjev, ki je posredno ali neposredno dostopen javnosti, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan s strani pristojnih organov. Organizirana trga vrednostnih papirjev sta borzni trg in prosti trg. Opcije kot vrednostni papirji so definirani v 5. odstavku 3. člena ZTVP kot serijski vrednostni papirji, ki jih izda posamezen izdajatelj delnic oziroma obveznic in ki dajejo imetniku pravice do nakupa delnic oziroma obveznic tega izdajatelja na določen dan oziroma v določenem obdobju in po naprej določeni oziroma določljivi ceni. Ker se je z delnicami pravne osebe trgovalo le na podlagi posameznih pogodb o prodaji vrednostnih papirjev, so bile to nejavne prodaje po 3. odstavku 5. člena ZTVP. Tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o tržni vrednosti delnic, kot objektivni vrednosti, oblikovani na javnosti dostopnem trgu, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan, zato je, po presoji sodišča, knjigovodska vrednost delnice edina primerna vrednost, ki se lahko uporabi za davčno osnovo. Knjigovodska vrednost je namreč tista vrednost delnice, ki izhaja iz knjigovodskih podatkov pravne osebe, to pa je tista vrednost, na katero vplivajo tudi kapitalske rezerve, rezerve iz dobička, zadržanje čistega dobička in prevrednotenje popravka kapitala. Tržna cena vrednostnih papirjev se lahko oblikuje le na organiziranem delujočem trgu, ki se organizira na način in pod pogoji določb ZTVP, kar pomeni, da je potrebno predložiti predpisano javno ponudbo za prodajo vrednostnih papirjev. Cena delnic, ki se prodajajo v okviru nejavne prodaje, lahko zelo niha, saj na njihovo prodajo in nakup vplivajo različne, lahko tudi subjektivne in celo špekulativne okoliščine. Odločitev tožene stranke, ki izhaja iz višine koristi, ki jo je pridobil tožnik v času realizacije opcije, ki predstavlja knjigovodsko vrednost delnice (kar posledično predstavlja davčno osnovo za obdavčitev iz naslova osebnih prejemkov tožnika), je po presoji sodišča pravilna. V primeru, ko tožnik ne izkaže tržne vrednosti delnice v času realizacije opcije je treba kot realni premik v njegovem premoženju oziroma pridobitvi koristi upoštevati najmanj tisto, kar je tožnik v realnem premoženju pravne osebe pridobil, to pa je izraženo v knjigovodski vrednosti delnice. V nasprotnem primeru bi pravna oseba na ta način iz naslova opcijskega nagrajevanja izplačala neobdavčene skrite dobičke. Glede knjigovodskega evidentiranja odtujenih lastnih delnic s stališča družbe, gre po stališču SRS 17-lastne delnice (iz sklada lastnih delnic po določbi 240. člena ZGD) za takšno stanje v družbi, da se za negativno razliko med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njihovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo, zmanjšajo posamezne sestavine celotnega kapitala. To pomeni, da se v primeru, če delniška družba odtuji lastne delnice za vrednost, ki je manjša od (nakupne) knjigovodske vrednosti, negativna razlika med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njihovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo nadomesti iz rezerv ali drugih sestavin celotnega kapitala delniške družbe. Ker tožnik tržne vrednosti delnice ni izkazal, je po presoji sodišča pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu pridobitve delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije. Glede na nastop davčno relevantnega dogodka ob realizaciji opcije je treba osnovo za obdavčitev ob pomanjkanju tržne vrednosti ugotoviti z upoštevanjem knjigovodske vrednosti delnice, kar je pravilno storila tožena stranka.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, ki bi narekovale njeno odpravo, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.