Jedro

Ob ugotovitvi, da se je obsojenec zavedal, da grožnje oškodovancu izreka z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in ob tem, da je štelo za dokazano, da je predmetno kaznivo dejanje jemal kot svoje, je sodišče sprejelo pravilen pravni sklep, da njegovo ravnanje predstavlja sostorilstvo pri kaznivem dejanju izsiljevanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členom 22 in 25 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je ob uporabi drugega odstavka 22. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, za primer preklica pa mu je v določeno kazen vštelo čas pridržanja ter mu naložilo plačilo povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter ju ustrezno spremeni in obtoženega oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da ta ni utemeljena. Zahteva z zatrjevano kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, enako pa velja za zatrjevanje, da je oškodovanec med postopkom spreminjal izjave in da pri obsojenem ni dokazan zavestni element, saj je šlo za zakonito izterjavo dolga.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, saj se v spisu nahaja posojilna pogodba, iz katere izhaja, da je oškodovancu P. M.S. dala posojilo v znesku 180.000 SIT, zato je sodišče neupravičeno zaključilo, da obsojeni S. denarja ni posodil in da je zato šlo za izsiljevanje. Tožilstvo ni uspelo dokazati, da razlogi za izposojo denarja pri njem ne bi bili podani. Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedbo oškodovanca P., čeprav so se njegove izjave izkazale za neverodostojne, saj se marsičesa ni spomnil, svoje izjave pa je spreminjal. Zahteva tudi navaja, da zgolj obsojenčeva prisotnost, ko je soobsojeni S. od oškodovanca zahteval izročitev denarja, ne pomeni resne grožnje, ravno tako pa resne grožnje ne pomenijo besede, „naj se ne igra“. Pri obsojenem pa tudi ni podan zavestni element, ker se ni zavedal, da grožnje zoper oškodovanca uporablja za pridobitev protipravne premoženjske koristi, saj je upravičeno mislil, da S. oškodovanec dejansko dolguje denar.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je očitno neutemeljena. Zatrjevane kršitve določb postopka, ki jih Vrhovno sodišče povzema v točki 5 obrazložitve te sodbe predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki je ocenilo izpovedbo oškodovanca kot verodostojno in ugotovilo tudi prispevek vseh obsojencev k storitvi kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da med oškodovancem in obdolženci (niti med oškodovancem in materjo obsojenega S.) ni obstajalo dolžniško upniško razmerje, zato je bil namen izsiljevanja pridobitev protipravne premoženjske koristi in ne izterjava dolga. Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato zahteva ne more uspeti z ugovori, ki napadajo ugotovljeno dejansko stanje oziroma izhajajo iz drugačne ocene izvedenih dokazov.

7. Tudi zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki jo zahteva vidi v tem, da je sodišče ravnanje obsojenca nepravilno opredelilo kot resno grožnjo, ni podana. Zahteva zatrjuje, da zgolj prisotnost obsojenega M., ko je soobsojeni S. od oškodovanca zahteval izročitev denarja, ne pomeni resne grožnje, ravno tako pa resne grožnje ne pomenijo besede, „naj se ne igra“, pri tem pa zahteva zamolči, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovancu tudi obsojeni M. zagrozil, da bodo razbili lokal, on pa naj si rezervira sobo na kirurgiji. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da se je obsojeni zavedal, da grožnje oškodovancu izreka z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in ob tem, da je štelo za dokazano, da je predmetno kaznivo dejanje jemal kot svoje, sprejelo pravilen pravni sklep, da njegovo ravnanje predstavlja sostorilstvo pri kaznivem dejanju izsiljevanja.

8. Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega N. M. zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan plačati sodno takso.