Jedro

Pogoj za izrek ukrepa prisilnega psihiatričnega zdravljanja je, da je stopnja ogrožanja zdravja ali stopnja ogrožanja premoženja hujša. Na presojo o tako stopnjevani ogroženosti lahko poleg že znanih dejstev vpliva tudi nepredvidljivost položaja zaradi izkazane duševne motnje.

Če vročitev sklepa sodišča prve stopnje odvetniku še ni izkazana, pritožbeno sodišče v roku iz tretjega odstavka 67. člena ZDZdr vseeno odloči o pritožbi pridržane osebe. Omejitev pri tem je le ta, da v primeru neutemeljene pritožbe v izreku ne navede, da se sklep potrdi.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej B. G. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Z drugo točko izreka je odločilo, da se B. G. zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani še najdlje do 15. avgusta 2014. 2. Proti odločitvi vlaga pritožbo B. G.. V laični vlogi poudarja, da se z odločitvijo o podaljšanju bivanja v psihiatrični kliniki ne strinja. Navaja, da se ne strinja glede groženj očetu, saj je racionalno razmišljal, kaj dela. Pogledal je, kje oče stoji ter je Jupol vrgel v drugo smer. Glede groženj materi trdi, da ji je kupoval whisky in ga skrival v svoji sobi, da bi oče ne vedel, da njegova žena pije. Trdi, da so bile grožnje vedno izrečene v afektu, saj jim še sedaj ni jasno, v kakšni stiski se nahaja zadnji dve leti. To velja še posebej sedaj, ko je v Polju, kjer se mora znajti sam. Pomaga mu edino še dedek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavana zadeva je postopek po ZDZdr (1), ki (med drugim) ureja tudi sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Ker gre za poseg v cel sklop pomembnih ustavnih pravic, morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji iz vseh treh alinej prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Le vsi trije pogoji skupaj namreč na abstraktni ravni omogočajo, da je poseg v ustavne pravice skladen s testom sorazmernosti.

5. Sodišče prve stopnje je z dejstvi konkretnega primera utemeljilo obstoj vseh treh predpostavk.

6. S pomočjo izvedenca je tako ugotovilo obstoj akutne psihoze (najverjetneje gre za bolezen iz shizofrenega kroga), ki je tudi vzrok pritožnikovega prihopatološkega ravnanja (pogoj iz druge alinee prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

7. Nadalje je ugotovilo, da je pritožnikovo psihopatološko ravnanje takšno, da z njim huje ogroža zdravje drugih ter da povzroča hudo premoženjsko škodo (pogoj iz prve alinee prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Njegovo ravnanje je namreč heteroagresivno (na očeta je vrgel kanto barve za pleskanje), predvsem pa uničuje predmete v hiši. Zakonski pogoj zahteva, da je ogrožanje lastnega zdravja in zdravja drugih hujše, enako stopnjevan pogoj velja tudi glede povzročanja premoženjske škode. Pritožbeno sodišče je pravno preizkusilo, ali je ta pogoj glede na konkretno ugotovljene okoliščine v resnici podan. Najprej je to preizkusilo v luči pritožnikovih navedb, nato pa je opravilo še pravni preizkus po uradni dolžnosti.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik povzročanja premoženjske škode niti ne zanika. V svojem bistvu pritožnik tudi ne zanika agresivnega vedenja, marveč ga zgolj relativizira. Tako na primer trdi, da je vse storil v afektu, hkrati pa trdi, da je ravnal izrazito premišljeno, saj naj bi namreč natančno premeril, kje na eni strani stoji oče in kam je na drugi strani vrgel kanto barve za pleskanje. Te njegove pritožbene navedbe so same s seboj nasprotju in tako zgolj potrjujejo tisto, kar je s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje – to je nekritičnost pritožnika do svojih psihopatoloških doživljanj. Pritožbeno sodišče pritožniku še odgovarja, da v tem postopku ne gre za presojo njegovega morebitnega krivdnega ravnanja. Ravno nasprotno: gre za presojo patološkega ravnanja, ki ga pritožnikove trditve o afektiranjem ravnanju le potrjujejo.

9. Odločilnega pomena, da ugotovljeno dejansko stanje ustreza pojmu hudega ogrožanja ljudi in premoženja, je po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena okoliščina, da je položaj nepredvidljiv. Ta ugotovitev izhaja iz strokovno ugotovljene ocene, da je „trenutna bolezen v akutnem zagonu s cvetočo psihopatologijo.“ Iz tega razloga in ob ugotovljenih dejstvih o že storjenem ravnanju pritožbeno sodišče soglaša, da je pogoj iz prve alinene prvega odstavka 39. člena ZDZdr podan, saj bi se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, brez ustreznega zdravljenja simptomatika stopnjevala.

10. Pritožbeno sodišče nazadnje soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot je prav izrečen ukrep (tretja alinea prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Ta pogoj utemeljujejo strokovne ugotovitve o pritožnikovi nekritičnosti do lastnega psihopatološkega stanja, o njegovi neuvidevnosti in odklonilnosti.

11. Ker pritožba ni utemeljena ter tudi niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (druga točka 365. člena ZPP(2) v zvezi s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr). Ob tem pa ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi, saj pogoji za pravnomočnost še niso izpolnjeni. Do dneva seje pritožbenega senata namreč še ni bila izkazana vročitev izpodbijanega sklepa odvetniku X. Učinek pravnomočnosti bo torej nastopil bodisi tedaj, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo, bodisi tedaj, ko bo sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi. Zaradi nujnosti zadeve in zaradi zahteve iz tretjega odstavka 67. člena ZDZdr je bilo pritožbeno sodišče o pritožbi pridržane osebe kljub prej povedanemu primorano nemudoma odločiti.

(1) Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008).

(2) Zakon o pravdnem postopku (uradni list RS, št 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še kasnejše spremembe osnovnega predpisa)