Jedro

Če izvajalec opravi delo v naročnikovih prostorih in mu po zaključku del izroči ključe teh prostorov, nato pa izstavi dobavnico in račun, naročnik pa v prostorih nadaljuje z drugimi deli, je delo naročniku izročeno, naročnik pa ga je s tem prevzel in ga mora plačati. Če se izvajalec upira plačilu pogodbene kazni in pri tem navede, da je ta močno pretirana, je s tem postavil tudi zahtevek na njeno znižanje. Pogodbena kazen je nesorazmerno visoka, če predstavlja 60% vrednosti dela (vrednega približno 1.200.000,00 SIT), opravljenega z dvomesečno zamudo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene na plačilo za opravljeno delo po pogodbi o delu v višini 806.581,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.1992 do plačila (1. točka izreka sodbe) in nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče na plačilo pogodbene kazni, ki jo je sodišče znižalo na 245.796,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.1992 do plačila (2. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je po pobotu teh terjatev tožena stranka dolžna plačati tožeči 560.785,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.1992 do plačila in je zato v tem obsegu vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (3. točka izreka sodbe). Višji pobotni ugovor, višji tožbeni zahtevek in višji nasprotni tožbeni zahtevek je zavrnilo ter v ustreznem delu tudi razveljavilo sklep o izvršbi (2., 3. in 4. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti za 102.010,00 SIT pravdnih stroškov (5. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da je bilo med strankama dogovorjeno, da mora tožena plačati opravljeno delo v 30 dneh po prevzemu, tega pa še ni bilo, saj pogodba zaradi tega, ker niso bila opravljena vsa dela, sploh še ni bila realizirana. To bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi zaslišalo tudi predlagano pričo, elektrikarja R. N. Poleg tega pa je sodišče brez podlage - brez ustreznega zahtevka tožeče stranke - znižalo s pogodbo dogovorjeno pogodbeno kazen.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejstva, odločilna za pravilno in zakonito odločitev o zahtevkih pravdnih strank, ugotovilo popolno in pravilno.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Vsa svoja stališča, tako o dejanskih kot o materialnopravnih vprašanjih, je v razlogih sodbe obširno, jasno in zelo natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša, glede na pritožbena izvajanja pa k njeni obrazložitvi samo še dodaja: Pravilno je stališče napadene sodbe, da predstavlja neopravljeno delo (izvrtine za elektriko) neznaten delež pogodbenih del in da že iz tega razloga tožena stranka nima prav, ko trdi, da tožeča stranka pogodbe ni izvršila (pri čemer okoliščina, da s pogodbo to neopravljeno delo ni bilo posebej dogovorjeno, res ni pomembna, kot pravilno opozarja pritožnica). Zato prvostopno sodišče ni ravnalo narobe, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje spredaj omenjene priče o tem vprašanju. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba s strani tožeče stranke torej realizirana, je pravilen nadaljnji zaključek, da je bilo opravljeno delo toženi stranki tudi izročeno (glej 1. odst. 613. člena ZOR). Izvršeno delo pa je naročnik (torej tožena stranka) po določbi 622. člena ZOR dolžan prevzeti. Na podlagi v izpodbijani sodbi opisanih okoliščin, da sta delavca tožeče stranke po opravljenem delu izročila ključe prostora lastniku tožene stranke (da je bilo torej delo opravljeno v njenih prostorih) in da je tožeča stranka nato toženi izstavila dobavnico in račun (tožena stranka pa je očitno, po lastnih navedbah, z deli v istem prostoru nadaljevala), je prvostopno sodišče napravilo logičen sklep, da je tožena stranka opravljeno delo prevzela in to 30.6.1992. Zato je pravilna odločitev, da ga mora tudi plačati (600. člen ZOR).

Tudi odločitev o znižanju pogodbene kazni je pravilna. Tožeča stranka se je plačilu pogodbene kazni upirala v celoti, pri tem pa tudi izrecna trdila, da je le-ta močno pretirana (IV. točka njenega pripravljalnega spisa z dne 24.1.1994). Sodišče prve stopnje je te njene navedbe pravilno razlagalo kot zahtevo za znižanje pogodbene kazni in je tej zahtevi tudi utemeljeno ugodilo. Ugoditev zahtevku tožene stranka na plačilo pogodbene kazni v višini 1% cene pogodbeno dogovorjenih del za vsak dan zamude bi namreč pomenila, da je tožena stranka dobila opravljeno delo v celoti (razen izvrtin za elektriko), zanj pa bi plačala samo 40% cene (upoštevaje dvomesečno zamudo pri izvršitvi pogodbe). Taka pogodbena kazen bi bila res nesorazmerno visoka, zato je njeno znižanje po sodišču povsem v skladu z določbo 274. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je preizkusilo prvostopno sodbo še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.