Jedro

Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega R. P. ustavilo kazenski postopek za očitano mu kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo (nadaljnje) sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zoper obdolženega R. P., zoper katerega je bil dne 22. 1. 2016 vložen obtožni predlog, zaradi očitanega mu kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ki ga naj bi storil kot direktor družbe R. d.o.o. v obdobju od oktobra 2010 do julija 2011, ustavilo kazenski postopek zaradi zastaranja kazenskega pregona. V zvezi s predpisano kaznijo do treh let zapora za obdolžencu očitano kaznivo dejanje je ob uporabi določbe 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 ugotovilo, da je zastaranje kazenskega pregona nastopilo 1. 7. 2021. Pritrditi je treba državni tožilki, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

5. Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona, po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve obravnavanega kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), ni mogoče razumeti kot da po izteku tega roka posledica zastaranja kazenskega pregona nastopi v vsakem primeru. Po tretjem odstavku 91. člena KZ-1, na katerega namreč utemeljeno opozarja državna tožilka, zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

6. Za odločitev ali je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona je treba torej ugotoviti, ali je bil obdolženec tekom roka za zastaranje kazenskega pregona dosegljiv državnim organom naše države ali ne, in če ni bil, kdaj so nastopile okoliščine zaradi katerih zastaranje ni teklo.

7. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču državne tožilka, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bil obdolženec tekom tega kazenskega postopka od vročitve prvega vabila na glavno obravnavo dne 9. 6. 2016 (na katerega se ni odzval) skupaj z obtožnim predlogom, vseskozi nedosegljiv državnim organom naše države. Vročitve vabil na številne razpisane glavne obravnave obdolžencu v Republiki Sloveniji na naslovu B. 1, ..., kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče in na naslovu K. 2, ..., kjer je neprijavljeno bival pri partnerki ter v Romuniji, kjer je imel od 7. 5. 2016 dalje prijavljeno začasno prebivališče, so bile neuspešne. Neuspešni so bili tudi stopnjevani ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, to je prisilni privodi preko več policijskih postaj, razpisana tiralica v zvezi z odreditvijo pripora v tej zadevi, ki je bil sicer odpravljen in razpisana tiralica v IKZ zadevi zoper obdolženca. Nazadnje je bilo v okviru mednarodne pravne pomoči ugotovljeno, da obdolženec ne prebiva več v Romuniji na naslovu, kjer je bil začasno prijavljen, nov naslov pa ni znan. Državna tožilka zato utemeljeno uveljavlja, da je sodišče pri svoji odločitvi spregledalo, da je v predmetni zadevi nastopilo zadržanje zastaranja, ki ni teklo v času, ko obdolženec ni bil dosegljiv za državne organe naše države. Obdolženec je bil od 9. 6. 2016 dalje seznanjen s predmetnim vloženim obtožnim predlogom. Na vabilo sodišča na razpisano glavno obravnavo za dne 23. in 24. 8. 2016 se ni odzval. Od takrat dalje so nastopile okoliščine, ko zastaranje ne teče, saj obdolženec ni dosegljiv državnim organom naše države, da bi se zoper njega lahko izvedel kazenski postopek.

8. Prav pa ima državna tožilka tudi, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo nadaljnjo okoliščino iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in sicer, da v času razglašene epidemije bolezni Covid-19 zastaralni rok na podlagi 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS CoV-2, (Covid-19) ni tekel v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in da je zato pri roku, ki ga zakon določa za zastaranje kazenskega pregona treba upoštevati še 64 dni.

9. Ker že te prej navedene ugotovitve terjajo ugoditev pritožbi državne tožilke pa se sodišče druge stopnje ne bo še posebej opredeljevalo do nestrinjanja državne tožilke, da do zastaranja kazenskega pregona tudi ni moglo priti 1. 7. 2021 glede na to, da se obdolžencu očita, da naj bi enega od delavcev prikrajšal za plačo za mesec julij 2011. 10. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.