Jedro

Predlagateljici v predlogu nista podali zadostne trditvene podlage, s katerimi bi utemeljili predpostavke iz 1. odstavka 170. člena ZASP. Iz obsežnih navedb predlagateljic v predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje kot relevantne trditve, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot utemeljitev avtorske pravice, ki naj bi bila predmet varovanja z začasno odredbo, povzelo zgolj sklicevanje na zlorabo avtorske pravice z objavo fotografije naslovnice zbornika prvotožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da predlagateljici s tako skopimi navedbami nista utemeljili kršitve avtorske pravice, saj iz trditvenih navedb ne izhaja, kaj naj bi sploh predstavljalo avtorsko delo, ki je predmet varstva in kdo naj bi bil imetnik avtorskih pravic, ki naj bi jih kršila tožena stranka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tem postopku gre za odločanje o predlogu začasnega zavarovanja, ki sta ga vložili predlagateljici. Čeprav sta v vlogi sebe opredelili kot tožeči stranki in nasprotno stranko kot toženo stranko, pritožbeno sodišče v tem sklepu dosledno uporablja za stranki, ki sta vložili predlog, naziv predlagateljici, in za stranko, zoper katero je bilo predlagano zavarovanje, naziv nasprotna stranka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se nasprotni stranki prepovedalo vsa dejanja, ki naj bi pomenila kršitev avtorskih pravic predlagateljic in osebnostnih pravic drugo tožeče stranke, vključujoč razpošiljanje zgibank za naročilo – prednaročilo zbornika „Tudi mi smo bili tukaj“, Drobir spominov ljubljanskih pedagoških svetovalcev, Založništvo J in prodajo tega zbornika ter naložitev toženi stranki, da iz prodaje vzame vse izvode navedenega zbornika kakor tudi, da mora odvzeti vse izvode zbornika, ki so bili že prodani. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo na neizkazanosti verjetnosti obstoja terjatve, ki naj bi se varovala z začasno odredbo.

V pritožbenem roku sta pritožbo vložili predlagateljici in uveljavljali vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo, da je predlog obeh predlagateljic razumeti kot predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Predlagateljici sta se v predlogu sklicevali na kršitve oziroma zlorabo avtorske pravice tožečih strank. V kolikor sta svoj predlog utemeljevali v zavarovanje svojih avtorskopravnih upravičenj, bi za izdajo začasne odredbe v smislu zavarovanja nedenarne terjatve morali izkazati predpostavke iz 1. odstavka 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 – 139/2006 – v nadaljevanju ZASP). Da bi s takšnim predlogom predlagateljici uspeli, bi torej morali izkazati za verjetno, da sta imetnici avtorske pravice, da je bila ta pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena kakor tudi obstoj predpostavk iz 2. odstavka 170. člena ZASP, to je nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da predlagateljici v predlogu nista podali zadostne trditvene podlage, s katerimi bi utemeljili predpostavke iz 1. odstavka 170. člena ZASP. Iz obsežnih navedb predlagateljic v predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje kot relevantne trditve, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot utemeljitev avtorske pravice, ki naj bi bila predmet varovanja z začasno odredbo, povzelo zgolj sklicevanje na zlorabo avtorske pravice z objavo fotografije naslovnice zbornika prvotožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da predlagateljici s tako skopimi navedbami nista utemeljili kršitve avtorske pravice, saj iz trditvenih navedb ne izhaja, kaj naj bi sploh predstavljalo avtorsko delo, ki je predmet varstva in kdo naj bi bil imetnik avtorskih pravic, ki naj bi jih kršila tožena stranka. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo relevantnih dokazov in s tem ni podalo zadostne ocene o predlaganih dokaznih listinah tožečih strank, saj bi predlagateljici najprej morali podati ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljili predpostavke za izdajo začasne odredbe. Pritožbene navedbe, da naj bi iz predloženih dokazov izhajalo, da naj bi tožena stranka prevzela celostno grafično podobo tožečih strank in s tem v zvezi uporabljala logotip prvotožeče stranke, pa predstavljajo podajanje nove trditvene podlage, ki je pritožbeno sodišče glede na 1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more upoštevati, saj pritožnici niti ne zatrjujeta, da tovrstnih trditev nista mogli podajati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe.

V smislu zatrjevane kršitve avtorske pravice so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na po mnenju pritožnic neupravičeno objavljanje sklepa prve predlagateljice št. 14/6. Pritožbeno sodišče v tem delu sicer pritrjuje pritožbenemu stališču, da predlagateljica ni organ v smislu 9. člena ZASP, na katerega se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Vendar zgolj na tej ugotovitvi ni mogoče sklepati na obstoj avtorske pravice na tem delu objavljenega besedila s strani tožene stranke. Pritožnici v predlogu za izdajo začasne odredbe niti nista zatrjevali, da naj besedilo sklepa kolegija vodstva zavoda predstavljalo besedilo, ki je avtorskopravno varovano. Predlagateljici sta zatrjevali zgolj nezakonitost ravnanja tožene stranke pri pridobitvi tega besedila na povsem pavšalnih trditvah o kršitvi poslovne skrivnosti. Predlagateljici zato nista utemeljili predlagane začasne odredbe v smislu varovanja avtorske pravice. V tem smislu so povsem nerelevantne tudi trditve, ki jih pritožnici ponavljata tudi v pritožbi, o neargumentiranih stališčih v uvodu k zborniku avtorja V. U., ki se nanašajo na tožeči stranki. Pri tem niti ne konkretizirata navedb objavljenih neresnic ter žaljivk za tožeči stranki. Tako podana trditvena podlaga tožečih strank ne predstavlja zadostne podlage niti v smislu utemeljevanja začasne odredbe v posledici nedopustnega posega v osebnostne pravice drugotožene stranke, na kar bi bilo mogoče posredno sklepati iz besedila predlagane začasne odredbe.

Tudi pritožbeno sklicevanje na nedopustne prijeme tožene stranke pri promociji in trženju zbornika tožene stranke bi bilo lahko v smislu predlagane začasne odredbe relevantno samo pred predpostavko, da bi tožeči stranki predlagano regulacijsko začasno odredbo utemeljevali v smislu uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov na temelju Zakona o varstvu konkurence, za kar pa bi morali ponuditi na konkretizirani ravni potrebno trditveno podlago, za kar pa ne zadošča zgolj sklicevanje na nedopustno poslovanje tožene stranke.

Upoštevaje pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča o nezadostnih trditvah predlagateljic v smislu utemeljitve obstoja avtorskih pravic, ki naj bi bile kršene s strani tožene stranke, kakor tudi, da tudi preostale trditve tožečih strank, na katere se sklicujeta v pritožbi, ne predstavljajo zadostnih trditev, ki bi lahko utemeljile izdajo začasne odredbe na drugi pravni podlagi, se tako izkaže pritožba obeh predlagateljic kot neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker pritožnici nista uspeli s pritožbo, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP)