Jedro

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka.

Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku.

Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona.

Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da opis dejanja, ki ga razlogi v obrazložitvi ne morejo dopolniti, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov tega prekrška.

Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo.

V primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi za sodno varstvo ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, je o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.

Ker določba prvega odstavka 24. člena ZOI-1 sankcionira le uporabo osebnega imena v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona, ne pa tudi ne uporabe osebnega imena, storilka s tem, ko prekrškovnemu organu ni želela posredovati svojega osebnega imena, zakonskih znakov očitanega prekrška ni izpolnila.

Izrek

I.Pritožbi prekrškovnega organa se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obeh prekrškov po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, glede prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru pa se pritožba zavrne in sodba v tem delu potrdi.

II.Pritožbi zagovornika storilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede prekrška po 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebnem imenu spremeni tako, da se postopek glede tega prekrška ustavi, zanj sankcija ne določi in storilec sodne takse iz odločbe o prekršku v višini 20,00 EUR in 18,38 EUR, odmerjene z izpodbijano sodbo, ne plača ter stroški postopka glede tega prekrška, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. Pritožba zagovornika se sicer zavrne in v nespremenjenem delu, to je glede prekrškov po osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru ter prvem odstavku 24. člena Zakona o osebni izkaznici zavrne in v tem delu izpodbijana sodba potrdi, nova enotna globa pa se izreče v višini 463,83 EUR, od katere je 20,00 EUR zaradi pridržanja že izvršenih.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Policijska postaja Brežice je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilko spoznal za odgovorno, da je:

2.dne 15. 8. 2021 ob 03.30, ko je policijska patrulja Policijske postaje Brežice v kraju K. imela v postopku voznika osebnega vozila reg. št. ..., A. A., kot sopotnica v tem vozilu, brez dovoljenja policistov skočila iz vozila, nato pa med nadaljnjim postopkom z voznikom pristopila do policista B. B. ter mu dejala: "ti si za mene šmrkuc, ti si niko in ništa, razumeš?" in kazala sredinca na roki, nato pa, kljub policistovem ukazu, naj preneha s kršitvijo in se usede nazaj v vozilo, tega ni upoštevala, niti kljub večkratnemu ukazu policista, naj mu, za potrebe njene identifikacije, na vpogled izroči osebno izkaznico ali pove svoje osebne podatke, tega ni storila ter dejala, da od nje ne bo nič dobil, ko pa je bila, zaradi zagotovitve varne izvedbe postopka, obvladana ter do konca postopka dana v intervencijsko vozilo, nato pa izpuščena, je na policista C. C. in B. B. ter kandidata za policista D. D. zakričala: "ka ste vi men naredli idijoti"

3.in s tem storila prekršek po osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter ji zanj določil globo 80,00 EUR, dva prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) in ji za vsakega določil globo 417,29 EUR, prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in ji zanj določil globo 250,38 EUR, prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 in ji zanj določil globo 333,83 EUR, prekršek po 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebni izkaznici (ZOIzk-1) in ji zanj določil globo 50,00 EUR ter prekršek po prvem odstavku 24. člena Zakona o osebnem imenu (ZOI-1) in ji zanj določil globo v znesku 200,00 EUR, nato pa ji izrekel enotno globo v višini 1.728,79 EUR, pri čemer je pri izračunu enotne globe upošteval oziroma odštel še znesek v višini 20,00 EUR, zaradi pridržanja storilke do 12 ur. V plačilo j je nložil še plačilo sodne takse kot stroška postopka, v višini 172,88 EUR.

4.2. Zoper odločbo o prekršku je storilka po zagovorniku vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri je z izpodbijano sodbo ZSV 36/2022 dne 1. 4. 2025 odločilo Okrajno sodišče v Brežicah. Zahtevi za sodno varstvo je deloma ugodilo in odločbo o prekršku, tudi po uradni dolžnosti, spremenilo tako, da je postopek o prekršku glede obeh prekrškov po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in glede prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, ker dejanja niso prekrški. Zahtevo za sodno varstvo je glede ostalih prekrškov kot neutemeljeno zavrnilo ter v tem delu odločbo prekrškovnega organa ohranilo v veljavi, s tem, da je storilki izreklo enotno globo v višini 583,83 EUR, katera je do višine 20,00 EUR, zaradi pridržanja do 12 ur, že izvršena in ji ostane za plačilo 563,83 EUR. Storilki je v plačilo naložilo strošek sodne takse v znesku 58,38 EUR.

5.3. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo v delu, kjer je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede prekrškov po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ter glede izrečene sankcije vložil prekrškovni organ. Navaja, da za obstoj prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ni pomembno dejstvo, ali se je policist zaradi izrečenih besed počutil razžaljenega in to ne vpliva na izpolnjevanje zakonskih znakov tega prekrška. Ocenjuje, da so izpolnjeni in opisani tudi vsi znaki prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, saj so besede, ki so bile namenjene tudi kandidatu za policista, ki ni uradna oseba, pri njem povzročile posledico, kot je opisano v odločbi. Nasprotuje tudi s strani sodišča izrečeni enotni globi glede prekrškov, za katere je sodišče odločilo, da odločba prekrškovnega organa ostane v veljavi.

6.4. V odgovoru na pritožbo prekrškovnega organa zagovornik storilke pritrjuje sprejeti odločitvi in dodaja, da obstoj teh prekrškov v odločbi prekrškovnega organa tudi ni obrazložen, poleg tega pa sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov.

7.5. V delu, kjer zahtevi za sodno varstvo in zahtevi za povrnitev stroškov postopka ni bilo ugodeno, sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik storilke. Nasprotuje postopanju sodišča, ki storilke in predlaganih prič ni zaslišalo, češ da so bile kršitve dokazane že na podlagi izvedenih listinskih in materialnih dokazov, katerih sodišče ne navede. Meni, da bi moralo sodišče uporabljene posnetke za to, da bi se lahko upoštevali v dokazne namene, predvajati neposredno na naroku. Zaradi izostanka zaslišanja storilke v postopku pa so bila kršena procesna jamstva poštenega postopka in pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Tudi zapisnika o pridržanju, na katerega opira svojo odločitev, sodišče storilki ni vročalo v pregled in izjasnitev, zato nanj ne bi smelo opreti svojih zaključkov, vsebina zapisnika pa ji ni bila predočena niti s strani prekrškovnega organa.

8.6. Dalje navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča, da imata listinska oziroma materialna dokaza še posebej visoko dokazno vrednost, saj slovensko prekrškovno pravo ne pozna in dovoljuje rangiranja dokazov. Poleg tega glede očitka, da naj bi storilka izstopila iz vozila kljub temu, da ji policist tega ni dovolil, ti dokazi ne povedo ničesar in bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče. Uveljavlja tudi neustrezno poslovanje s strani prekrškovnega organa, ker policisti pri uradnem poslovanju niso nosili obrazne maske. Meni, da ni podlage, da se ji hkrati očitajo kršitve določb ZOI-1 in ZOIzk-1 ter nedostojno vedenje, hkrati pa tudi kršitev prvega odstavka 22. člena ZJRM-1 in bi pri tem lahko šlo le za en prekršek. Če jo je sodišče oprostilo očitka nedostojnega vedenja, potem tudi preostalih prekrškov ne bi smelo obravnavati. Glede prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa izpostavlja, da se v opisu očitka ne navaja, s katero kršitvijo obdolženka naj ne bi prenehala, saj ji je bilo očitanih več kršitev in je ta očitek v odločbi o prekršku povsem nekonkretiziran. Glede prekrška po prvem odstavku 24. člena ZOI-1 izpostavlja, da svoje osebno ime vsekakor uporablja in je z njim prekrškovni organ tudi razpolagal, saj sodišče navaja, da ji je bil izdan sklep o pridržanju, kar hkrati pomeni, da jo je ščitila pravica do molka. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka.

9.7. Na pritožbo zagovornika storilke prekrškovni organ odgovora ni podal.

10.8. Pritožbi prekrškovnega organa in zagovornika storilke sta delno utemeljeni.

11.9. V skladu s prvim odstavkom 66. člena ZP-1 je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu ZP-1. Drugi odstavek 66. člena ZP-1 pa določa, da lahko zoper druge odločbe sodišča prve stopnje osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka. To pomeni, da sodbe, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, ni mogoče izpodbijati glede odločitve o stroških in zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. V skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku o prekršku, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča v dveh primerih: 1. če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa in 2. če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Tudi v teh dveh primerih pa so pritožbeni razlogi omejeni, saj se pritožba lahko vloži le iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka. Pritožba se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

12.10. Glede na zgoraj navedeno ureditev pravice do pritožbe prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. V tem delu se zato pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Tudi neustrezno poslovanje policistov ni predmet obravnave tega postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista, ki ga ureja ZNPPol v IV. Poglavju, in za obravnavo katere je pristojno ministrstvo. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Pritožbeno sodišče se zato podrobneje do pritožbenih navedb s tem v zvezi ne opredeljuje. Storilka namreč ne uveljavlja nobene take kršitve postopka, zaradi katere bi prišlo do pridobitve kakšnega dokaza, ki v postopku o prekršku ne bi smel biti uporabljen (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).

Glede dovoljene pritožbe prekrškovnega organa:

13.11. Iz izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje postopek o prekršku glede obeh prekrškov po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in glede prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanja niso prekrški. Ugotovilo je, da glede teh kršitev v izreku odločbe o prekršku niso izkazani vsi zakonski znaki, ker poleg izrečenih žaljivk oziroma drugih žaljivih ravnanj storilke, niso razvidne posledice takega neprimernega storilkinega ravnanja, ki bi se kazale v vznemirjenju, ogroženosti, prizadetosti uradnih oseb oziroma članov policijske patrulje ali druge oblike posledic, predpisanih v 6., 7. in 2. členu ZJRM-1.

12.V skladu z določbo prvega odstavka 7. člena ZJRM-1 se z globo kaznuje, kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena tega zakona (to je, da se z nedostojnim vedenjem povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju). V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 (kršitev te se očita storilki), pa se z globo kaznuje kdor se prepira, vpije ali nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju. Slednja torej ne določa, da bi bil prekršek, ki ga sankcionira, storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke, 2. člena tega zakona. Utemeljeno ob navedenem pritožbeni organ v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prekrškoma po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 materialno določbo, ki določa ta prekršek, napačno uporabilo.

13.Pritožbi prekrškovnega organa je zato pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo glede teh dveh prekrškov razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (osmi odstavek 163. člena ZP-1), saj glede na okoliščine primera, ko se sodišče prve stopnje zaradi opisanega materialno pravno napačnega stališča do navedb zahteve za sodno varstvo še ni opredelilo, ne more samo izvesti dokaznega postopka in odločiti o zadevi, saj bi s tem poseglo v pravico do pravnega sredstva.

14.Neutemeljena pa je pritožba prekrškovnega organa v delu glede prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Ta določa, da se z globo kaznuje, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje <u>in</u> s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Ker se v opisu prekrška v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da opis dejanja, ki ga razlogi v obrazložitvi ne morejo dopolniti, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov tega prekrška.

15.V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Glede dovoljene pritožbe zagovornika storilke:

16.V zahtevi za sodno varstvo, vloženi po zagovorniku, ter izjavi z dne 29. 12. 2021, je storilka očitane prekrške zanikala. Glede prekrška po osmem odstavku 27. člena ZPrCP je navedla, da glede na mesto obravnave, to je na privatnem zemljišču, tega prekrška ni mogla storiti in da iz posnetka niti ni razvidna sama zaustavitev vozila, poleg tega pa se je v vozilo po opozorilu tudi vrnila. Glede prekrška po prvem odstavku 24. člena ZOI-1 pa je navedla, da svoje ime vsekakor uporablja, da jo je ščitila ustavna pravica do molka in da prekrškovni organ to prekrškovno določbo narobe razume. V dokaz svojih navedb je predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje A. A. (voznika), E. E. in F. F. ter pregled posnetkov telesne kamere policista.

17.Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Zaslišanje storilca se izvede, kadar sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo pa sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, je vezana s storilčevimi ustavnimi in konvencijskimi pravicami ter pravico do poštenega postopka. Po določbi 22. in 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je specialna v razmerju do pravic iz 22. in 23. člena Ustave, našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotavljanja pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja. Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ, izpodbija pred sodiščem. Evropsko sodišče za človekove pravice kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP posebej priznava tudi pravico do ustne in javne obravnave. Ustna obravnava je po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah, kamor se uvršča tudi prekrškovne postopke. Z izvedbo ustne obravnave se stranki omogoči realizacija njenih pravic, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli, ter da zaslišuje obremenilne priče. Evropsko sodišče za človekove pravice pri odločanju, ali je ustna obravnava potrebna, poleg vrste in narave zadev, upošteva predvsem način, kako je bil posamezni prekršek ugotovljen oziroma zaznan in naravo vprašanj, o katerih mora sodišče odločiti. Tako je v primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa. Nasprotno pa velja za primere, kadar so edina podlaga za kaznovanje (neposredne ali posredne) zaznave policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V takih primerih je ustna obravnava ključna za varovanje pravic in interesov obdolženca.

18.V predmetni zadevi sodišče ni izvedlo ustne obravnave, storilke ni vabilo niti na zagovor. Prav tako je zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič. Svojo odločitev o zahtevi za sodno varstvo je oprlo na sklep o pridržanju, ki je bil po podatkih spisa storilki vročen na kraju obravnave prekrškov in posnetek policijske telesne kamere, ki ga je pred tem storilki vročilo in ji dalo možnost, da se z njim seznani ter do njega opredeli. Posnetek predstavlja dokaz, pridobljen z objektivno metodo (tehnično sredstvo), ki vizualno in glasovno prikazuje obravnavano dogajanje in ravnanje tako uradnih oseb prekrškovnega organa kot storilke. Sodišče s tem, ko je izpostavilo, da imata ta dokaza še posebej visoko vrednost, kar gre razumeti, da o zadevi obstajajo materialni dokazi in prekrški niso bili ugotovljeni le z osebno zaznavo policistov, ni ravnalo v nasprotju s prirejenostjo dokaznih sredstev, temveč jih je le dokazno ocenilo. Ob tem je upoštevalo tudi, da storilka niti po seznanitvi s ključnimi obremenilnimi dejstvi in dokazi v zvezi z očitanimi prekrški, konkretiziranih navedb, s katerimi bi dejanskemu stanju, kakršno se ji očita v opisu, nasprotovala, ni podala. Zato je njene dokazne predloge kot nepotrebne, ker je vsa odločilna dejstva, katerim je storilka nasprotovala, ugotovilo že iz zgoraj navedenih materialnih dokazov (ni res, da sodišče teh materialnih dokazov ni opredelilo), zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi dokazov je obrazložilo. S takim postopanjem tudi po presoji pritožbenega sodišča storilki procesnih jamstev poštenega postopka ni kršilo. Ustna obravnava ni obvezna, storilka je storitev prekrškov le pavšalno zanikala, sodišče pa jih je lahko ugotovilo na podlagi njenih navedb in materialnih dokazov v spisu, katerim storilka ni obrazloženo nasprotovala. Njena oziroma zagovornikova materialnopravna stališča (obravnava na privatnem zemljišču, ne konkretiziranost opisa, kopičenje prekrškov, ne pravilnost odprave prvotne odločbe in njena nadomestitev z novo, pravica do molka) pa tudi niso zahtevala izvedbe ustne obravnave in je nanje sodišče tudi brez zagovora storilke ob pravilni uporabi določb procesnega in materialnega prava lahko odgovorilo.

19.Kot izhaja iz samega sklepa o pridržanju in uradnega zaznamka o izvajanju opravil med pridržanjem (ki se oba nahajata v spisu), pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bil sklep o pridržanju storilki, katera ga brez navedbe razloga ni hotela podpisati, vročen istega dne ob 4.17 uri v prostoru intervencijskega vozila za prevoz pridržanih oseb, kjer je bila nameščena. Ob povedanem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej seznanjati s tem sklepom o pridržanju, saj glede na podatke spisa sodišče ni ugotovilo, da storilka z njim ne bi bila seznanjena, nasprotno je sodišče ugotovilo, da ji je bil ta vročen (prim. peti odstavek 65. člena ZP-1). Tudi sicer pa je sodišče storilko preko njenega zagovornika z dopisom z dne 1. 2. 2024, s katerim ji je v seznanitev in izjavo poslalo izvod DVD s posnetkom telesne kamere, seznanilo tudi, da lahko celotno spisovno dokumentacijo pregleda na sedežu sodišča ter jo poučilo, da mora v skladu z določbo četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati. Ob navedenem pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na sklep o pridržanju, za katerega zagovornik zgolj povsem posplošeno navaja, da storilka z njim ni bila seznanjena, niso utemeljene.

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče zaradi ugotovitve obstoja prekrška po osmem odstavku 27. člena ZPrCP moralo zaslišati s strani storilke predlagane priče. Z očitkom glede tega prekrška je bila storilka seznanjena že v obvestilu kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, z dne 8. 12. 2021, v okviru postopka pred prekrškovnim organom, pred izdajo odločbe o prekršku. V izjavi je povsem posplošeno zanikala, da je storila prekršek, pri čemer je navedla, da je takšen očitek neutemeljen že iz razloga, ker se je vozilo nahajalo na (privatnem) dvorišču, kar je ponovila tudi v zahtevi za sodno varstvo. Da dejstvo, da se je vozilo v času policijske obravnave nahajalo na privatnem zemljišču, za presojo obravnavanega prekrška ni pomembno, je materialnopravno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V zadevi ni bilo sporno, da je prekrškovni organ imel v obravnavi zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov voznika vozila, katerega sopotnica je bila storilka. V skladu z določbo prvega odstavka 27. člena ZPrCP se morajo udeleženci cestnega prometa ravnati po prometnih pravilih, pri čemer v skladu z določbo šestega odstavka istega člena voznik in potniki ne smejo izstopiti iz oziroma z vozila v času izvajanja uradnega postopka, dokler jim pooblaščena uradna oseba tega ne dovoli, četudi obravnava po zaključeni vožnji poteka na privatnem zemljišču, na katerem je voznik vozilo ustavil. Storilka tako v izjavi z dne 27. 12. 2021, kot tudi v zahtevi za sodno varstvo, pa tudi kasneje, ko se je po zagovorniku opredelila do posnetka telesne kamere, ni trdila, da bi ji policist dovolil, da v času izvajanja uradnega postopka izstopi iz vozila. Sodišče prve stopnje zato po presoji višjega sodišča v zvezi s tem prekrškom ob nesporni ugotovitvi, da je bila storilka sopotnica v vozilu in da je v času izvajanja policijskega postopka z voznikom, ki se je takrat nahajal za volanom v vozilu, izstopila in se nahajala izven vozila (slednje je sodišče ugotovilo iz posnetka) in ob povsem posplošenem zanikanju storitve tega prekrška s strani storilke, ni bilo dolžno izvajati še drugih dokazov, saj je glede na njene navedbe in izvedene dokaze ugotovilo, da ji je ta prekršek že dokazan. Dejstvo, da se je na ukaz policista vrnila v vozilo, pa na obstoj tega prekrška ne vpliva, saj je bil prekršek storjen že, ko je brez dovoljenja vozilo zapustila.

21.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da glede prekrška po 1. odstavku 22. člena ZJRM-1 odločba o prekršku v izreku ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov tega prekrška. V skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZJRM-1 se z globo kaznuje, kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe. Iz opisa prekrška v izreku odločbe o prekršku izhaja, da je imel prekrškovni organ v postopku voznika osebnega avtomobila, katerega sopotnica je bila storilka, pri čemer je ta brez dovoljenja policistov skočila iz avta in rekla "kaj nas imate zaustavljati, ste brez mask na obrazu", nakar jo je policist B. B. opozoril, naj se usede nazaj v vozilo, kar je tudi storila, policist C. C. pa je vozniku odredil preizkus alkoholiziranosti, nato pa je storilka iz vozila ponovno izstopila in pristopila do policista B. B. ter mu dejala "ti si za mene šmrkuc, ti si niko i ništa, razumeš" in kazala sredinca na roki. V nadaljevanju sledi pojasnilo, da je policist B. B. storilki med postopkom večkrat ukazal, naj preneha s kršitvijo in se usede nazaj v vozilo, kar pa ni upoštevala. Iz takega opisa prekrška pritožbeno sodišče zaključuje, da se storilki očita nespoštovanje tako odredbe, naj preneha z nedostojnim vedenjem do uradne osebe pri uradnem poslovanju (zmerjanje in kazanje sredinca na roki), kot tudi odredbe, naj se usede nazaj v vozilo. S tem pa je prekrškovni organ vse zakonske znake očitanega prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 v zadostni meri konkretiziral in je bilo storilki (dodatno še po pregledu posnetka telesne kamere) omogočeno, da se do očitka tudi opredeli. Tudi glede tega prekrška storilka konkretiziranih navedb, s katerimi bi mu nasprotovala, razen tega, da prekrška ni storila, ni podala, zato je sodišče prve stopnje lahko že na podlagi materialnih dokazov v spisu (posnetka telesne kamere, glede katerega je bila storilki zagotovljena pravica do izjave), izpolnitev zakonskih znakov tega prekrška z očitanim ravnanjem storilke ugotovilo.

22.V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo tudi, da je storilko policist pozval, naj mu izroči osebni dokument ali pove svoje podatke, čemur slednja ni sledila. Z navedenim je izpolnila zakonske znake opisanega prekrška po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1, ki določa, da se z globo od 50,00 do 200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki med drugim noče dati na vpogled uradni osebi, ki je po zakonu za to pooblaščena (prvi odstavek 3. člena ZOIzk-1) identifikacijskega dokumenta, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje pravo podobo imetnika in ki ni poškodovan oziroma obrabljen.

23.Materialno pravno napačno je stališče zagovornika, da ni podlage, da se storilki hkrati očitajo kršitve določb ZOI-1, ZOIzk-1, nedostojno vedenje in tudi kršitev prvega odstavka 22. člena ZJRM-1, ker bi pri tem lahko šlo le za en prekršek. Ter da ob oprostitvi očitka nedostojnega vedenja, preostalih prekrškov sodišče ne bi smelo obravnavati. Storilki očitani prekrški po ZOI-1 - ker ni povedala svojega imena, ZOIzk-1 - ker na poziv ni izročila ustreznega osebnega dokumenta in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 - ker ni spoštovala odredb, da naj preneha z nedostojnim vedenjem do uradne osebe pri uradnem poslovanju (zmerjanje in kazanje sredinca na roki) in se usede nazaj v vozilo, niso zajeti in izčrpani z očitanimi prekrški po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1- nedostojno vedenje do dveh policistov in prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 - nedostojno vedenje do policijskega kandidata, niti se ne izključujejo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da nedostojnega vedenja ni bilo, temveč je zaključilo že, da opis v odločbi o prekršku glede teh prekrškov ni dovolj konkretiziran oziroma ne vsebuje vseh zakonskih znakov teh prekrškov, ne da bi se do njiju opredeljevalo. Kar pa ne pomeni, da je ugotovilo, nedostojnega vedenja ni bilo. V točki 11 in 12 obrazložitve je sodišče žaljivo obnašanje storilke do policista B. B. v okviru obravnave prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ugotovilo. Tudi ta pritožbeni očitek je tako neutemeljen.

24.Pritrjuje pa pritožbeno sodišče stališču zagovornika, da z očitkom, da storilka policistu ni želela povedati svojih osebnih podatkov, ni izpolnila zakonskih znakov prekrška po prvem odstavku 24. člena ZOI-1. Ta določa, da se z globo 200,00 EUR kaznuje, kdor uporabi osebno ime v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona, po kateri je osebno ime pravica državljana in služi za razločevanje ter identifikacijo fizičnih oseb in ga je državljan dolžan uporabljati. Ker določba prvega odstavka 24. člena ZOI-1 sankcionira le uporabo osebnega imena v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona, ne pa tudi ne uporabe osebnega imena, storilka s tem, ko prekrškovnemu organu ni želela posredovati svojega osebnega imena, zakonskih znakov očitanega prekrška ni izpolnila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo in postopek o prekršku glede tega prekrška iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanje, kot se očita storilki, ni ta prekršek. Posledično je odločilo, da se storilki zanj sankcija ne določi in storilka zanj sodne takse iz odločbe o prekršku v višini 20,00 EUR in 18,38 EUR sodne takse, odmerjene z izpodbijano sodbo, ne plača ter stroški postopka glede tega prekrška, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun (drugi odstavek 144. člena ZP-1).

25.V preostalem delu je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu, to je glede prekrškov po osmem odstavku 27. člena ZPrCP, prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ter prvem odstavku 24. člena ZOIzk-1, izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1). Posledično je izreklo novo enotno globo v višini 463,83 EUR (80,00 EUR za prekršek po osmem odstavku 27. člena ZPrCP, 333,83 EUR za prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 in 50,00 EUR za prekršek po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZOIzk-1), od katere je 20,00 EUR zaradi pridržanja že izvršenih.

26.Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v storilkino korist, sodne takse ni določilo (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

-------------------------------

1V skladu z določbo tar. št. 8212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tar. št. 8111 ZST-1 znesek sodne takse v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo znaša najmanj 40,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo storilki v plačilo v zvezi z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo naložilo plačilo sodne takse v znesku 58,38 EUR, najmanjši znesek sodne takse pa znaša 40,00 EUR, je pritožbeno sodišče na račun ustavitve postopka glede prekrška po prvem odstavku 24. člena ZOI-1 poseglo v odmerjeno sodno takso le v delu nad 40,00 EUR in jo zato zmanjšalo za 18,38 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 29 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 27, 27/1, 27/6, 27/8 Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) - ZJRM-1 - člen 5, 5-2, 6, 6/1, 7, 7/2, 22, 22/1 Zakon o osebnem imenu (2006) - ZOI-1 - člen 2, 2/1, 24, 24/1 Zakon o osebni izkaznici (2011) - ZOIzk-1 - člen 24, 24/1, 24/1-1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 65, 65/4, 65/5, 66, 66/2, 66/3, 125, 125/1, 136, 136/1, 136/1-1, 155, 155/1, 155/1-6, 163, 163/8 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 137

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.