Jedro

Neuveljavitev pravnih sredstev, ki so bila tožniku na voljo (tj. predvsem pravda za ugotovitev obstoja v stečaju prerekanih terjatev), v danem primeru ni bila predmet presoje z vidika (ne)gospodarnosti, zato navedbe tožnika, da je ravnal gospodarno, niso merodajne. Dejstvo je, da zakon predpisuje restriktivne pogoje za popravek DDV v primeru insolvečnih postopkov, zato je treba upoštevati tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ni pa merodajno vprašanje (ne)gospodarnosti ali smotrnosti vodenja sodnih postopkov. Tožnikovo naziranje, da sporni računi zaradi tega, ker jih naslovnik računov ni plačal in ker je stečajna upraviteljica te terjatve prerekala, enostavno ne obstajajo, pravno ni pravilno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega nadzora obračuna davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od julija do septembra 2015 z izpodbijano odločbo tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti dodatno odmeril DDV v znesku 6.194,56 EUR in pripadajoče zamudne obresti, ki so do dneva izdaje izpodbijane odločbe znašale 7,12 EUR, kar je bilo tožniku skupaj naloženo v plačilo v postavljenem roku, pod izvršbo.

2. Iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednja pravnorelevantna dejstva: - tožnik je bil do aprila 2011 registriran za DDV po sistemu fakturirane realizacije, odtlej pa je začel uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji in je v tem obdobju izdal družbi A. d.d. tri fakture (št. 12/11, 13/11 in 14/11) ter en dobropis (št. 1/12), - nad družbo A. d.d. se je dne 14. 8. 2012 začel stečajni postopek, v katerem je tožnik prijavil terjatve v višini 45.001,09 EUR, ki so bile s strani stečajne upraviteljice prerekane, tožnik pa pravde za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev ni začel, - z dnem 31. 7. 2015 je tožniku na podlagi njegove zahteve prenehala identifikacija za namene DDV, vsled česar je dne 18. 11. 2015 predložil DDV-O obračun za obdobje od julija do septembra 2015, v katerem pa ni obračunal DDV od izdanih in neplačanih računov, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe plačane realizacije, če te posebne ureditve ne bi uporabljal, - kljub pozivu prvostopenjskega davčnega organa k popravi oz. dopolnitvi obračuna je tožnik vztrajal, da je prvotni DDV-O obračun pravilen, upoštevaje tudi 3. točko (op. sodišča: mišljen tretji odstavek) 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), - do izdaje izpodbijane odločbe stečajni postopek nad družbo A. d.d. - v stečaju ni bil zaključen.

Prvostopenjski davčni organ je zaključil, da bi tožnik v DDV-O obračunu ob prenehanju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji moral izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati po fakturirani realizaciji iz faktur (št. 12/11, 13/11 in 14/11) in dobropisa (št. 1/12), stečajni postopek nad družbo A. d.d. še ni zaključen, tožnikove terjatve pa so bile prerekane, zato ima tožnik obveznost plačila DDV v ugotovljeni višini upoštevaje določila četrte točke (op. sodišča: pravilno četrtega odstavka) 134. člena in tretje točke (op. sodišča: pravilno tretjega odstavka) 39. člena ZDDV-1. 3. Drugostopenjski davčni organ pritožbi tožnika ni ugodil. Obrazložil je, da je popravek obračunanega DDV zaradi stečaja dolžnika dopusten samo pod pogoji tretjega oziroma četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. V danem primeru pogoj po tretjem odstavku cit. člena ni bil izpolnjen, saj stečaj tedaj še vedno ni bil končan, pogoj po četrtem odstavku cit. člena pa tudi ni bil izpolnjen, saj so bile tožnikove terjatve prerekane in je bil tožnik napoten na pravdo, a postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve niti ni začel, zato je njegova terjatev ostala nepriznana in ne bo poplačana (vendar ne v smislu tretjega odstavka cit. člena). O pravici do popravka obračunanega DDV tudi ni mogoče odločati po prostem preudarku, pogoji za odpis davka oz. obravnavo pogojno izterljivega davka pa niso podani.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V laični tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da so bili sporni računi sicer res izdani, a niso bili plačani in tudi nikoli ne bodo, zato po prepričanju tožnika ni osnove za plačilo davka, saj ni davčnega dogodka, ki je vezan na plačilo in ne na neplačilo. Računi so bili z vseh strani zavrnjeni, torej se davčni dogodek ni zgodil. Tožnik se sprašuje, od česa naj bi plačal DDV, če v stečaju njegova terjatev sploh ni bila priznana, in ali mora davek plačati ne glede na to, kakšna je resnica. Tožnik meni, da so ga zaposleni pri davčnem organu zavedli, saj je ravnal po njihovih navodilih, ko je izstopil iz sistema DDV in ko je nato „prijavil račune za DDV“ (op. sodišča: sodišče na tem mestu razume, da je mišljen vnos spornih računov v DDV-O obračun), sedaj pa ga terjajo ravno na podlagi te prijave. Po navedbah tožbe toženka ni uporabila možnosti prostega preudarka, tehtanja dokazov, verjetnosti izkazanih dejstev in tudi ni sprejela razumne odločitve ter uporabila svojih širokih pooblastil. Trdi, da je napram družbi A. d.d. - v stečaju izčrpal vsa pravna sredstva, odstopil je le od sodnih postopkov, ki jih ni zmogel, kar je bilo gospodarno. Sklepno povzema, da ni dolžan plačati DDV, saj računov ni, davčnega dogodka ni, ni osnove za obračun DDV; v normalnih razmerah bi DDV plačali, vendar sedaj, ko teh računov kupec ni priznal in plačal, priznala jih tudi ni stečajna upraviteljica, dejansko to pomeni neobstoj teh računov, ki jih očitno za relevantne šteje le še toženka, ki pa zahteva od tožnika plačilo nečesa, kar tožnik ne dolguje. Sodišču predlaga ugotovitev, da davčnega dogodka ni bilo, da ni osnove za odmero DDV in da tožnik zato DDV ne dolguje, izpodbijana odločba pa naj se z vsemi posledicami vred odpravi. Povrnitve stroškov ne zahteva.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, kot jih je sodišče povzelo v 2. točki obrazložitve te sodbe, in razlogi, s katerimi jih dopolnjuje oz. dodatno obrazloži drugostopenjski davčni organ. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na obe davčni odločbi tudi v celoti sklicuje, v stvari sami pa glede nekaterih dodatnih navedb tožbe še pojasnjuje, kot sledi.

8. Da bi prvostopenjski davčni organ tožnika kakorkoli zavedel, ostaja v tožbi na ravni pavšalne navedbe in nedokazano, zato sodišče teh argumentov ne sprejema. Kot je že drugostopenjski davčni organ pojasnil v svoji odločbi, možnosti diskrecijskega odločanja v danem primeru ni bilo, ostale navedbe tožbe, ki jih sodišče razume kot uveljavljanje procesnih kršitev (neuporaba možnosti tehtanja dokazov, verjetnosti izkazanih dejstev, širokih pooblastil, nesprejem razumne odločitve), pa so po presoji sodišča premalo konkretizirane. Neuveljavitev pravnih sredstev, ki so bila tožniku na voljo (tj. predvsem tudi pravda za ugotovitev obstoja v stečaju prerekanih terjatev), v danem primeru ni bila predmet presoje z vidika (ne)gospodarnosti, zato navedbe tožnika, da je ravnal gospodarno, niso merodajne. Dejstvo je, da zakon predpisuje restriktivne pogoje za popravek DDV v primeru insolvečnih postopkov, zato je treba upoštevati tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ni pa merodajno vprašanje (ne)gospodarnosti ali smotrnosti vodenja sodnih postopkov. Tožnikovo naziranje, da sporni računi zaradi tega, ker jih naslovnik računov ni plačal in ker je stečajna upraviteljica te terjatve prerekala, enostavno ne obstajajo, pa pravno ni pravilno.

9. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na to, da dejansko stanje med strankama ni sporno, temveč so sporne pravne posledice, ki iz tega dejanskega stanja izhajajo, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.