Jedro

Drugi toženec je ravnal protipravno, ko je brez dovoljenja in nestrokovno posegel v cestno telo, kar je povzročilo vdor vode in peska v nepremičnino tožnikov, s čimer je povzročil škodo. Morebitna sokrivda tožnikov je bila izključena, ker je bilo ugotovljeno, da je bil način odvodnjavanja na nepremičnini tožnikov povsem ustrezen in je bila gradnja hiše projektirana območju primerno.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, - ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki, in - ki se nanaša na nepremoženjsko škodo vsakega od tožnikov.

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode tožnikoma.

Prva in druga tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške v zvezi s postopkom revizije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da morata obe toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) nerazdelno znesek 10.287,76 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila.

2. Po pritožbah obeh toženih strank je sodišče druge stopnje v celoti ugodilo pritožbi prve tožene stranke in proti njej zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbi drugo tožene stranke pa je delno ugodilo in glede obresti odločilo, da tečejo od 13. 3. 2001 do dne, ko dosežejo višino glavnice. Sicer je pritožbo druge tožene stranke zavrnilo.

3. Proti pravnomočni sodbi je druga tožena stranka (v nadaljevanju: drugi toženec) vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu zavrne, ali sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost obeh toženih strank: prve zaradi tega, ker kot lastnica javne poti številka 576 k. o. ... ni nadzirala izvedbe del na poti, druge pa zaradi tega, ker je spremenila pot z nasutjem gramoza v višini 0,30 m. Njuno nepravilno ravnanje naj bi povzročilo, da je pesek iz nasutja ob močnem nalivu zamašil odvodnjavanje ter je voda z muljem in blatom zalila kletne in pritlične prostore v hiši tožnikov. Sodišče druge stopnje je odločilo, da prvi toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, ker je bila zato pristojna Upravna enota ... in ne Mestna občina ... Odločitev sodišč o odgovornosti drugega toženca je pravno napačna, saj je ves čas zatrjeval, da obnova poti ni v direktni zvezi s poplavljanjem nepremičnine, pač pa tožnika nista storila ukrepov, ki bi preprečevali škodo: škodo je povzročal poleg meteorne vode tudi hudournik, ki je v neposredni bližini hiše tožnikov in katerega struge nista redno čistila in vzdrževala. Ko je sodišče druge stopnje zavrnilo ugovore drugega toženca, je zapisalo, da pred obnovo ceste ni bilo nobenih poplav, vendar to ni dosledno. Obnova ceste je bila leta 1996, poplave pa so bile v letnih 1998 in 1999 zaradi izjemnih nalivov in zaradi tega, ker hiša tožencev ni bila primerno zaščitena. Drugi toženec še navaja, da je imel številne pripombe na delo izvedenca I. P., ki ga je sodišče prve stopnje razrešilo še preden je odgovoril na pripombe, vendar pa je njegove razloge vseeno upoštevalo. Enako velja za sodišče druge stopnje. Zaradi tega, ker sodišči nista upoštevali določil iz 253. člena ZPP in sta upoštevali njegovo mnenje, jima očita bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta upoštevali njegovo mnenje in mnenje izvedenca B. G. ter zavrnili dokazni predlog za postavitev izvedene institucije Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Sodišču druge stopnje revizija očita, da ni razložilo pritožbenih navedb o tem, da je nezadostna zaščita stanovanjske hiše vplivala na nastalo škodo in koliko. To dilemo je namreč navedel izvedenec G. Tako sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poudarja še, da je bil drugi toženec le pobudnik za izvedbo del, ki bi omogočila dostop do njegove hiše, lastnik poti pa je bila prva tožena stranka, ki je dala soglasje za izvedbo del, ki jih je izvajalo Komunalno podjetje ... Lastnik je po 5. členu ZTLR odgovoren za škodo, ki nastane zaradi vzdrževanja poti, sklicevanje sodišča druge stopnje na 3. člen Zakona o prevzemu državnih funkcij pa ni pravno vzdržno, ker ta člen ne posega v lastninska razmerja. Drugi toženec ni naročil niti debeline nasutja niti drugih podrobnosti v zvezi z deli, ki jih je opravljalo strokovno usposobljeno podjetje. Prav tako se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem kdo je naročil in plačal poznejšo sanacijo poti in kdaj je bila opravljena. Poleg tega pojasnjuje, da sta tožnika z zavarovalnico sklenila poravnavo, s katero sta se zadovoljila s plačilom 9.576,20 euro in se izrecno odpovedala zahtevati odškodnino napram tretjim osebam. Razlaga sodišča druge stopnje, češ da drugi toženec ni stranka poravnave in se nanj ne naša ni ustrezna, saj se nanaša na katerekoli tretje osebe. Tudi zahtevana valorizacija plačanega zneska ni bila opravljena. Končno se upira odločitvi o plačilu nepremoženjske škode po 2000 euro za duševne bolečine vsakega od tožnikov. Dvomi, da je strah pred nalivom in posledicami takšen poseg v osebnostne pravice, da gre za pravno priznano škodo. Poleg tega je sodišče odločilo brez izvedenca. Ker sodba ni ustrezno obrazložena, očita kršitev ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila in prvi toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in pojasnjuje, da drugi toženec nima pravnega interesa za vložitev revizije, ker nima izkazanega pravnega zahtevka proti prvi toženi stranki. Lahko ima ekonomski interes, ki pa za revizijo ni relevanten. Poleg tega je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka veljal Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali občinski organi, nato pa Upravne enote. Tedaj je bila dolžnost nadzora prenesena, kar je drugi toženec vedel, saj je o začetku del obvestil upravno enoto in ne prve tožene stranke.

5. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija deloma ni dovoljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je dovoljena samo izjemoma v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. Predvsem mora biti po 384. členu ZPP revizija pravočasna, popolna in dovoljena. Revizija ni dovoljena, če jo vloži kdo, ki nima pravnega interesa in drugi toženec ni izkazal pravnega interesa v zvezi z zavrnitvijo zahtevka proti prvi toženi stranki. V sodbi sodišča druge stopnje namreč ni odločeno o pravnem razmerju med toženima strankama, temveč le o njunem razmerju do tožnikov, ki sta po 206. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3) zahtevala solidarno plačilo odškodnine, torej možnost, da škodo poplačata bodisi od enega ali drugega dolžnika. Razmerje med dolžnikoma v sodbi ni določeno in drugi toženec ne izkazuje obstoja kake pravde med dolžnikoma ali drugega pravnega interesa.

8. Revizija tudi ni dovoljena, kolikor se nanaša na nepremoženjsko škodo. Tožnika sta namreč z eno tožbo uveljavljala več zahtevkov, ki se opirajo na različno pravno podlago (premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, čeprav lahko izvirata iz istega škodnega dogodka). Ker je sodišče pravnomočno prisodilo vsakemu od tožencev le 2000 euro, za revizijo iz premoženjskih razmerij pa mora biti po drugem odstavku 367. člena vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe več kot 4.172,93 euro, revizija ni dovoljena.

9. Glede na nevedno je Vrhovno sodišče po 377. členu ZPP zavrglo revizijo v tistem delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko in na nepremoženjsko škodo.

10. Sicer je revizija dovoljena, a ni utemeljena.

11. Bistvenih kršitev določil pravdnega postopka sodišči prve in druge stopnje nista storili. V zadevi je bil najprej postavljen izvedenec I. P., ki je izdelal mnenje, pozneje pa (zaradi bolezni) ni mogel odgovoriti na pripombe in je bil razrešen ter je bil postavljen drug izvedenec: B. G., ki je pripravil svoje pisno mnenje in odgovoril na vse pripombe, saj je izdelal dva pisna dodatka k poročilu in je bil nato še ustno zaslišan na glavni obravnavi. Sklicevanje sodišč na pisno mnenje prvega izvedenca ni v nasprotju s procesnim zakonom, tako kot ni narobe presoja sodišč o izpovedi tožnikov in žene drugega toženca. Upoštevanje pisnega mnenja I. P. tudi ni v nasprotju s 253. členom ZPP, res pa je, da ni popolno in ne more imeti take teže, kot mnenje drugega izvedenca, ki je bilo podano v skladu z določili 243. – 256. člena ZPP. Ker je bilo mnenje izvedenca B. G. zelo jasno, ni bilo potrebe po postavitvi tretjega izvedenca in je sodišče prve stopnje razložilo zakaj ne na 7. strani obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa na 5. strani obrazložitve sodbe.

12. Sodišči sta torej dovolj popolno ugotovili dejansko stanje in revizijsko sodišče je nanj vezano. V obrazložitvah sodb je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo vse razloge za odločitev, sodišče druge stopnje pa je tudi odgovorilo na vse pomisleke, ki sta jih izrazili pritožnici. Sodbi sta razumljivi in ni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Odločitev o odgovornosti drugega toženca za nastalo škodo je materialnopravno pravilna, saj je ravnal protipravno, ko je brez dovoljenja in nestrokovno posegel v cestno telo, kar je povzročilo vdor vode in peska v nepremičnino tožnikov, s čimer je povzročil škodo. Njegovo sklicevanje na Komunalno podjetje ... je brez pomena, ker je bil drugi tožnik pobudnik in izvajalec del, ki so posegla v cestno telo, kar je povzročilo poplave v objektu tožnikov. Morebitna sokrivda tožnikov je bila izključena, ker je bilo ugotovljeno, da je bil način odvodnjavanja na nepremičnini tožnikov povsem ustrezen in je bila gradnja hiše projektirana območju primerno. Glede hudournika pa je zlasti sodišče prve stopnje na 12. strani izrecno napisalo, da je izvedenec G. videl vzrok tudi v neurejenosti hudourniške struge, vendar do zalitja ne bi prišlo, če ne bi bilo posega v cestno telo ..., ki je spremenil pretakanje hudourniške vode. Za to je odgovoren drugi toženec, ki je kriv za povzročeno škodo.

14. Revizijskega ugovora, češ da sta se tožnika v poravnavi pri zavarovalnici zavezala, da ne bosta zahtevala odškodnine od tretjih oseb, se nanaša na obligacijsko razmerje med njima in zavarovalnico in ne erga omnes, kot si predstavlja tožnik, saj ne gre za stvarno pravno razmerje. Tožnika tudi nista zahtevala poplačila škode, ki jo je krila zavarovalnica, pač pa je bil znesek, ki sta ga prejela, odštet od odškodnine, ki jo mora plačati drugi toženec.

15. Ker torej revizija, kolikor je dovoljena, ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Po 165. členu ZPP je odločilo tudi o zahtevkih za povrnitev stroškov revizijskega postopka. Drugemu tožencu povrnitev ne pripada, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prva tožena stranka, ki je odgovorila na revizijo, pa ni priglasila stroškov za odgovor na revizijo, temveč je uveljavljala stroške za odgovor na pritožbo, pa tudi sicer odgovor ni prispeval k odločitvi o reviziji.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989