Jedro

Sodišče je dolžnika sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zgolj opozorilo na obveznosti dolžnika po določbi 238. člena ZFPPIPP, da opraviči zahtevo za odložitev odločanja o upnikove predlogu za začetek stečajnega postopka, brez da bi prejudiciralo odločitev. Na dolžniku pa je bilo, da izbere zase pravno dopustno pot (od več možnih). Če namreč v njegovem primeru (ponoven) predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave po samem zakonu ni dopusten, ker od prehodne zavrnitve le-tega še ni poteklo dve leti, mu tudi sodišče ne more dati več pravic, kot mu jih pripada po zakonu. Še vedno pa je imel dolžnik možnost opravičitve po 2. točki 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP.

Procesno oviro za (ponoven) predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo določa v dolžnikovem primeru 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Po določilu 2. točke 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP pa sodišče zavrže predlog za začetek postopka prisilne poravnave, če obstajajo ovire iz 140. člena tega zakona. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da niso podane procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP, saj se glede na 2. odstavek 221.b člena ZFPPIPP določbe 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo zgolj smiselno, če ni v oddelku 4.7 drugače določeno. Tu procesno oviro kot že rečeno določa 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Člen 221.c ZFPPIPP pa pravi, da poleg procesnih ovir iz 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 140. člena ZFPPIPP tega zakona, predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo ni dovoljen, če je vložen pred potekom roka iz 7. odstavka 221.f člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik dne 24. 12. 2014 vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je nad dolžnikom pod opr. št. St 2140/2013 že tekel postopek prisilne poravnave, v katerem je bil dne 31. 3. 2014 izdan sklep o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo po šestem odstavku 221.f člena ZFPPIPP. Ker od izdaje sklepa o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo v prejšnji zadevi do vložitve novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave v tej zadevi še nista pretekli dve leti, dolžnikov predlog za začetek postopka ni dovoljen (sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP), in ga je prvostopno sodišče zavrglo po določilu 2. točke petega odstavka 153. člena ZFPPIPP.

Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v sklepu o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka St 4844/2014 z dne 25. 11. 2014 dolžnika opozorilo, da mora do preteka roka iz izreka tega sklepa, to je do 12. 1. 2015, opravičiti odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tako, da bodisi vloži predlog za prisilno poravnavo, bodisi predloži dokaze, da je uspešno izvedel povečanje osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki in ni več insolventen. Dolžnik je na podlagi tega sklepa vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave v danem roku in sicer dne 23. 12. 2014. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje s tem, ko je predlog zavrglo, zmotno uporabilo sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP in 2. točko petega odstavka 153. člena ZFPPIPP.

Sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP določa, da dolžnik ne more vložiti novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave dve leti po izdaji sklepa iz šestega odstavka tega člena, to je po zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo.

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da še ni poteklo dve leti od izdaje predhodnega sklepa o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo. Ne more pa uspeti s pritožbenimi izvajanji, da ga je k vložitvi novega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo napeljalo sodišče s tem, da mu je to naložilo v sklepu o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Sodišče ga je namreč z omenjenim sklepom zgolj opozorilo na obveznosti dolžnika po določbi 238. člena ZFPPIPP, da opraviči zahtevo za odložitev odločanja o upnikove predlogu za začetek stečajnega postopka, brez da bi prejudiciralo odločitev. Na dolžniku pa je bilo, da izbere zase pravno dopustno pot (od več možnih). Če namreč v njegovem primeru (ponoven) predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave po samem zakonu ni dopusten, ker od prehodne zavrnitve le-tega še ni poteklo dve leti, mu tudi sodišče ne more dati več pravic, kot mu jih pripada po zakonu. Še vedno pa je imel dolžnik možnost opravičitve po 2. točki prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno uporabilo sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP in 2. točko petega odstavka 153. člena ZFPPIPP, ker niso podane procesne ovire po 140. členu ZFPPIPP. Procesno oviro za (ponoven) predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo določa v dolžnikovem primeru sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Po določilu 2. točke petega odstavka 153. člena ZFPPIPP pa sodišče zavrže predlog za začetek postopka prisilne poravnave, če obstajajo ovire iz 140. člena tega zakona. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da niso podane procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP, saj se glede na drugi odstavek 221.b člena ZFPPIPP določbe petega odstavka 153. člena ZFPPIPP za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo zgolj smiselno, če ni v oddelku 4.7 drugače določeno. Tu procesno oviro kot že rečeno določa sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Člen 221.c ZFPPIPP pa pravi, da poleg procesnih ovir iz 1. točke prvega odstavka in drugega odstavka 140. člena ZFPPIPP tega zakona, predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo ni dovoljen, če je vložen pred potekom roka iz sedmega odstavka 221.f člena ZFPPIPP. S tega vidika se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).