Jedro

Sama razveljavitev javnega razpisa za podelitev koncesije nima neposrednega učinka na veljavnost odločbe tožene stranke o podelitvi koncesije, ki je postala dokončna v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1961/2002-20 z dne 2.12.2002, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.2002 (1. točka izreka), zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) in zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločbo Občine T. z dne 16.9.2002. S to odločbo je organ prve stopnje dodelil koncesijo za izvajanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo" v ob-čini T. Dimnikarstvu I.P. s.p., K. V razlogih k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, ves čas postopka izkazovati pravni interes. Med strankama ni spora o tem, da je bil s sklepom Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil z dne 8.10.2002, razveljavljen javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo" (objavljen v Uradnem listu RS, št. 59/20-02 z dne 5.7.2002), ki je bil podlaga za podelitev koncesije Dimnikarstvu I.P. s.p.. Ker bo razpis za podelitev navedene koncesije ponovljen, bo tožnik lahko ponovno kandidiral. Po presoji sodišča tožnik zaradi razveljavitve razpisa za podelitev navedene koncesije svojega pravnega položaja ne more izboljšati in mu morebitna ugodna rešitev ne bi zagotovila neke pravice ali pravne koristi, ki je brez sodne odločitve ne bi bilo. Glede -na navedeno tožnik v tem upravnem sporu nima pravnega -interesa, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

V razlogih k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker zaradi zavržbe tožbe ni več izkazan obstoj procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

V razlogih k 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa navaja, da je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pritožbo in dopolnitev pritožbe zaradi bistvene kršitve postopka v upravnem sporu in po vsebini izpodbija 1. točko izreka sklepa. Ponovi tožbene navedbe, da je tožena stranka objavila javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo". Zoper razpisno dokumentacijo in ravnanje koncendenta je vložil zahtevo za revizijo (14.8.2002) pred odpiranjem ponudb (20.8.2002). Tožena stranka pa je kljub temu začela postopek z odpiranjem ponudb in istega dne tudi i-zdala upravno odločbo o izbiri koncesionarja. Državna komisija je z odločbo dne 8.10.2002 razveljavila javni razpis. Navaja, da je odločba o oddaji koncesije ob istočasni razveljavitvi javnega razpisa brez pravne in dejanske podlage. Po njegovem mnenju je odločba o koncesiji nezakonita, ker je bil postopek oddaje koncesije razveljavljen, kar bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotoviti. S tem, ko upravno sodišče ni meritorno odločalo v upravnem sporu, si po njegovem mnenju "zatiska oči-" pred nezakonitim in samovoljnim odločanjem upravnih organov. Sodišče se je napačno oprlo na 4. točko 1. odstavka 34. člena ZUS. Oseba, ki je stranka v upravnem postopku, kar je tožnik nesporno bil, je vselej legitimirana za sprožitev upravnega spora, čeprav je bila njena zahteva v upravnem postopku zavržena, ali pa je bil njen zahtevek zavrnjen. Navaja še, da je po vložitvi tožbe zvedel, da je tožena stranka na podlagi odločbe o podelitvi koncesije z izbranim koncesionarjem podpisala koncesijs-ko pogodbo. To dejstvo je obstajalo že v času odločanja prvostopnega sodišča (Uradni list RS, št. 88/2002), zato ni res, da ni izkazan njegov pravni interes. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo (pravilno sklep) sodišča prve stopnje in zadevo vrne istemu sodišču v nov postopek ter, da stroške pritožbenega postopka nosi Republika Slovenija.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ko je v predhodnem preizkusu tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, ni pravilna.

V obravnavani zadevi je predmet spora odločba tožene stranke o podelitvi koncesije za izvajanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo" v občini T. Dimnikarstvu I.P. s.p. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal pravnega interesa, ker je bil javni razpis kot podlaga za podelitev koncesije razveljavljen in tožnik s tožbo v upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Takšno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni lis-t RS, št, 32/93, 30/98 v nadaljevanju ZGJS) v 37. členu določa, da o izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo (1. odstavek) in da imajo v postopku iz prejšnjega odstavka vsi kandidati, ki so sodelovali v postopku javnega razpisa, položaj stranke (2. odstavek). Tožnik je sodeloval kot ponudnik v javnem razpisu. ZGJS mu torej daje položaj stranke v postopku javnega razpisa. Med strankama ni spora o tem, da je bil javni razpis razveljavljen, vendar pa sama razveljavitev razpisa nima neposredneg-a učinka na veljavnost odločbe tožene stranke, ki je postala dokončna v upravnem postopku. Sporna odločba ni bila odpravljena oziroma razveljavljena. Na njeni podlagi je bila celo sklenjena koncesijska pogodba za opravljanje navedene javne službe z izbranim ponudnikom. V upravnih spisih pa tudi ni podatka, da bi bila koncesijska pogodba pred pristojnim sodiščem izrečena za nično. Dokler pa je odločba tožene stranke v veljavi, pa je po presoji pritožbenega sodišča tožnik prizadet v svojih pravicah oziroma pravnih koristih zaradi upravnega akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, saj ta očitno posega v njegovo pravico oziroma v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Zato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi stališča pritožbenega sodišča, da tožniku ni mogoče oporekati, da ima pravni interes, tožbo presojati po vsebini.

Glede predloga o stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po izrecni določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi 4.točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.